A Conversation with Joseph Grant
Our second literary guest is Joseph Grant, American short-story writer. His place on the web is called Joseph Grant Published (josephgrantpublished.blogspot.com), but his short stories are scattered all over the net and printed pages (he's got around 230 stories published worldwide, but no novel ... yet). I found a beautiful story called In God's Country in my mail couple of days ago which going to appear on this pages soon – and we are going to keep an eye on this guy for sure!
Hi, Joe. Tell as a little about yourself ...
I am originally from the East Coast of North America, but now live in Los Angeles, California. I write short stories and have had luck with a number of them published in literary reviews around the world. I get emails from readers in England, Poland, Mexico, the Netherlands, Canada, India, the United States and hopefully soon from Slovenia. I have a novel I have completed and am looking to get published.
When and why did you start writing?
I started writing when I was very young and it was probably out of boredom. My mother told me that one day when I was about 3 years old, she asked me: "What are you writing?" My response was: "A book." So, it's something I've always done, ostensibly, even though I'm sure that first attempt was nothing more than a word or scribble on each page but it was an attempt. I have different, early pieces of writing from elementary school on up so it's something I've always done. I do it now to alleviate boredom, yes, but I also have a restless mind and come up with stories all of the time.
You're a very productive guy – more than 200 stories is quite a number. Where do you get the ideas for your work?
Thank you. That's an excellent question. I wish I knew the answer. Like I said, I come up with stories all of the time out of the blue. I can look at an object or see people in the street and imagine a complete story. Sometimes, I get my ideas from dreams. One night, right before I fell into a dream, however, the whole story was given to me, plot, characters, everything, even the end. It played like a movie in my head, but I was not asleep. I just got up and wrote it all down. Usually, the ideas just pop into my head and it is the beginning or main plot to a story. Such as a detective, I have to figure out where it all leads.
How much is your work inspired by your life, friends, and real events?
I have written of my travels in Mexico but then again, it is usually a fictionalized version and not based on any real-life characters. I may use a word or a phrase someone I know has said or that I've overheard somewhere or even misconstrued. For example, sometimes I'll get an idea when I'm reading the newspaper, say, about an unsolved crime and then I'll write a story in my own way and solve the crime, so to speak. Newspapers come in handy for inspiration when I'm looking for a story to write.
How would you describe your style?
I don't really know if I have a certain style, per se. I just write fiction in the most true-to-life way I can so as to make it believable to the reader. I report what I see. If anything, I have an observational, journalistic style. I try to make dialogue read true for the reader. I don't like phony dialogue and there are some writers out there who are very good at writing phony dialogue but I cannot do that to my characters or anyone who happens to read my stories. Maybe I'm a realistic fiction writer.
What is your approach to writing? A lot of planning and study or just getting the story out of your head and land it on a page before the muse leaves?
I have no set plan to writing, whether it's a poem, a story an article or a book review. The hardest part about being a writer is sitting your ass in the chair. The rest should come easy or easier, I should say. Meaning, a lot of writers procrastinate and give themselves the reasons not to sit down and write. If I have any approach to writing, it's to get it out of my head, as you put it and land it on the page. The muse never leaves. That's the problem. She's always here, handing me the next story. So, there is little in planning or research given the fact that I'm writing fiction. In fiction, it is all the untrue made true. If I don't know something and am too lazy to look it up, I'll make it up. But if it's a technical thing like quantum physics, I'll tend to do some research and look it up. But, I will just write a story and make fiction fact, if it's something I'm not certain about, nine times out of ten. That's the best part about fiction-it's fiction.
You are also into poetry and non-fiction?
Yes, I do write a bit of poetry and non-fiction. I used to write for the Pasadena Star, The Whittier News and other area newspapers. I have had a book of verse out, as well.
In which area or genre of writing you are most comfortable?
I am most comfortable in fiction writing. I've written stories mainly on Mexico, horseracing, failed relationships, horror or crime stories. I've been told that some of my stories have a dark tinge to them. I guess for the reader that can be true, but it's where the story took me at the time. No stories outside of children's books should have to have a happy ending. Life has no happy ending, just an ending. I write about real life so whatever story comes to me, I write about. A story can come to me about Africa and I will write about it.
If you didn't write, you would ...?
Be a literary agent.
Are you cooking up any longer prose? Novella or novel?
Yes, I have just finished an espionage novel that I am very pleased with and will be looking for it to be published this year, hopefully.
Your favourite authors?
My favorite authors are: Poe, Gogol, Dostoyevsky, Hemingway, Fitzgerald, Plath are among the dead. Among the living are: Gabriel Garcia Marquez from Colombia, Paul Brazill from England, Stephen King, Adam J. Whitlatch, Kevin Michaels, Jeanette Cheezum, Zelda Martin from America, Marina Perezagua from Spain and Canadians Danila Botha, John Hemingway and Nicole Aube, who is also a very talented lyricist and singer.
Any advice for young (and not so young) writers?
Don't listen to people who don't write but tell you that you can't. Keep writing no matter who says no. Rejections suck but they are not the end of the world, just someone's ignorant opinion. Keep writing. If you're any good at writing, you'll get better. If you're not any good at writing, you can be a critic.
Is there anything else you would like to tell our readers?
Thank you very much for your reading my story and interview. Please support Radikalnews Literary Review!
Thank you very much, Joe.
Pogovor z Josephom Grantom
Naš drugi literarni gost je Joseph Grant, ameriški pisec kratkih zgodb. Njegov spletni prostor se imenuje Joseph Grant Published (josephgrantpublished.blogspot.com), njegove zgodbe pa so posute povsod po netu in natisnjenih straneh (po vsem svetu je objavil okoli 230 zgodb, romana pa ne ... še). Pred dnevi sem na mejlu našel čudovito zgodbo z naslovom V deželi Boga, ki se bo kmalu znašla na teh straneh – in tega tipa bomo zagotovo imeli na očeh!
Pozdravljen, Joe. Povej nam kaj malega o sebi ...
Sem z vzhodne obale Severne Amerike, zdaj pa živim v Los Angelesu v Kaliforniji. Pišem kratke zgodbe in z nekaterimi sem imel srečo, da so jih objavili v literarnih revijah po svetu. Mejle bralcev dobivam iz Anglije, Poljske, Mehike, Nizozemske, Kanade, Indije, Združenih držav in kmalu, upam, da tudi iz Slovenije. Končal sem tudi roman in ga nameravam izdati.
Kdaj in zakaj si začel s pisanjem?
S pisanjem sem začel, ko sem bil še zelo mlad, verjetno zaradi dolgčasa. Mama mi je povedala, da me je nekoč, pri kakih treh letih, vprašala: "Kaj pišeš?" Odgovoril sem: "Knjigo." Tako da je to očitno nekaj, kar sem zmeraj počel, čeprav sem prepričan, da so bili prvi poskusi zgolj beseda ali čečka na strani, ampak bili so poskusi. Imam različne zgodnje spise od osnovne šole naprej, tako da sem to zmeraj počel. Še zdaj počnem to, da bi ublažil dolgčas, ja, imam pa tudi neutruden um in si nenehno izmišljam zgodbe.
Si zelo produktiven tip – več kot 200 zgodb je kar velika cifra. Od kod ti ideje?
Hvala. Odlično vprašanje. Rad bi poznal odgovor. Kot sem rekel, ves čas se mi rojevajo zgodbe kot strela z jasnega. Lahko gledam nek objekt ali ljudi na ulici in si že predstavljam celo zgodbo. Včasih ideje dobim v sanjah. Neko noč, preden sem zaspal, mi je bila dana cela zgodba, zaplet, liki, vse, celo konec. Predvajala se mi je v glavi kot film, ampak nisem še spal. Vstal sem in vse zapisal. Ponavadi se mi ideje naenkrat porodijo v glavi in to je začetek ali zaplet zgodbe. Potem moram kot detektiv ugotoviti, kam vse skupaj vodi.
Koliko te za delo navdihuje življenje, prijatelji in resnični dogodki?
Pisal sem o svojih potovanjih v Mehiko, po drugi strani pa so to izmišljene različice, ki ne temeljijo na resničnih likih. Lahko uporabim besedo ali besedno zvezo, ki jo je izrekel nekdo, ki ga poznam, ali sem jo nekje slišal ali pa sem si jo celo tolmačil po svoje. Včasih, naprimer, dobim idejo med branjem časopisa o, recimo, nerešenem zločinu in potem napišem zgodbo po svoje – tako rekoč rešim zločin. Časopisi so priročni, kadar iščem navdih za zgodbo.
Kako bi opisal svoj slog?
Ne vem, če sploh imam kak slog, per se. Preprosto pišem prozo kar najbliže resničnemu življenju, zato da bi bralec lahko verjel vanjo. Poročam, kar vidim. Če imam kakršen koli slog, potem je to slog, ki temeji na opazovanju, novinarski slog. Trudim se, da bi se bralcu zdeli dialogi verjetni. Ne maram zlaganih dialogov in čeprav so nekateri avtorji zelo dobri v pisanju zlaganih dialogov, jaz tega ne bi mogel narediti svojim likom in komur koli, ki prebira moje zgodbe. Mogoče sem pisec realitične proze.
Kako pristopaš k pisanju? Z veliko načrtovanja in študija ali preprosto spraviš zgodbo iz glave in položiš na papir, preden muza odide?
Nimam nekega načrta za pisanje, ne za pesem, ne za zgodbo, članek ali oceno knjige. Najtežje za pisca je počiti rit na stol. Vse ostalo, moram reči, je pravzaprav lahko ali še lažje. Pomeni, da mnogi avtorji odlašajo in si izmišljajo razloge, zakaj jim ni treba sesti in pisati. Če že imam kak pristop k pisanju, potem je to, da spravim stvar iz glave, kot praviš, in jo položim na papir. Muza nikoli ne odide. Prav v tem je težava. Vedno je tukaj, da mi izroči naslednjo zgodbo. Tako da je, glede na to, da pišem izmišljotine, bolj malo načrtovanja in raziskovanja. V prozi je vse, kar ni res, res. Če česa ne vem in sem prelen, da bi se pozanimal, si to preprosto izmislim. Če pa gre za tehnično stvar kot kvantna fizika, potem sem pripravljen raziskati in se pozanimati. Ponavadi pa, v devetih od desetih primerov, če za nekaj nisem čisto prepričan, zgolj napišem zgodbo in tisto, kar si izmislim, napravim resnično. To je pravzaprav najboljše pri prozi.
Drugače pišeš tudi poezijo in stvarno literaturo?
Malo pišem tudi poezijo in stvarno literaturo. Včasih sem pisal za Pasadena Star, The Whitier News in druge območne časopise. Izdal sem tudi knjigo verzov.
Na katerem področju ali v žanru ti je najudobneje?
V pisanju proze. Vglavnem sem pisal zgodbe o Mehiki, konjskih dirkah, neuspelih odnosih, grozljivke in kriminalke. Nekaterim se zdijo moje zgodbe temne. Morda se tako zdi bralcu, vendar me je takrat tja pripeljala zgodba. Nobena zgodba, razen v otroških knjigah, ne bi smela imeti srečnega konca. Življenje nima srečnega konca, samo konec. Pišem o resničnem življenju, zato opišem vsako zgodbo, ki se mi zgodi. Lahko se mi zgodi zgodba o Afriki in bom o tem pisal.
Če ne bi pisal, bi ...?
Bil literarni agent.
Kuhaš kaj daljšega? Novelo, roman?
Da. Pravkar sem končal vohunski roman, s katerim se zelo zadovoljen iin upam, da ga bom letos izdal.
Tvoji najljubši pisci?
Moji najljubši pisci so: Poe, Gogolj, Dostojevski, Hemingway, Fitzgerald, Plath med mrtvimi. Med živimi pa: Gabriel Garcia Marquez iz Kolumbije, Jeanette Cheezum, Zelda Martin iz Amerike, Marina Perezagua iz Španije in Kanadčani Danila Botha, John Hemingway in Nicole Aube, ki je tudi zelo nadarjena tekstopiska in pevka.
Nasvet za mlade (in ne tako mlade) pisce?
Ne poslušajte ljudi, ki ne pišejo in vam pravijo, da ne znate. Pišite ne gleda na to, kdo vam pravi, da ne pišite. Zavrnitve so sranje, ne pomenijo pa konca sveta, ampak samo mnenje nekoga, ki nima pojma. Vztrajajte pri pisanju. Če ste vsaj malo dobri, boste postali boljši. Če ste zanič, ste lahko kritik.
Bi rad še kaj povedal našim bralcem?
Najlepša hvala, da boste prebrali mojo zgodbo in intervju. Podpirajte literarno revijo Radikalnews!
Najlepša hvala, Joe.
A Conversation with Paul Brazill
It is an honour for me to have a chance to do an interview here with Paul D Brazill, a noir fiction writer, an author of Short Story Collections Brit Grit and 13 Shots Of Noir, an unconventional werewolf detective short story Drunk On The Moon, and many more stories, that appear in short story compilations, a noir and crime fiction dedicated magazines, or can simply be found on the net. His web home is more than just a “blog spot”: pdbrazill.blogspot.com (there you can find his stories, interviews with his fellow writers and connect with him via “Facefuck and Twatter an' that” as Kenny Cokehead from one of his stories would say).
Paul, welcome to my blog as my first literary guest of honour. Can you tell the readers a little about yourself?
Well, I'm teetering on the precipice of my fiftieth birthday. I was born in the North East of England but have lived in Poland for the last ten years, teaching English. And I'm a pretty bad guitarist.
What makes you write?
It's a weird, pointless impulse, I suppose. A bit like the need to get drunk or listen to music. But I think I do it because I've always had an over ripe imagination and now I want to inflict my nonsense on the world!
If you didn't write, what would you do?
Watch the X Factor, go to the pub. Same as everyone else. I've spent much more of my life 'not writing' than I have 'writing.'(I started writing flash fiction regularly at the end of 2008.) I functioned then. After a fashion!
How would you describe your style – it appears simple and minimalistic, but you successfully present the Show, Don't Tell imperative in practice?
I'm all for the 'show don't tell' approach in storytelling rather than the descriptive stuff, which can come across as a little chintzy, even in crime and horror writing (maybe especially in crime and horror writing). If you want to spend a paragraph describing a cloud then write poetry or lyrics for a prog-rock band.That said, if a writer can get a perfect or near perfect balance to both approaches then they’re really on to something.
Your writing is addictive – the story sucks you in, you don't know, what to expect in the next sentence, and when you reach the end, you just want more ... Luckily, there IS more! Is it talent or technique?
I have no technique at all. I just write a word, or sound, or sentence, and keep on going until I think it's time to stop.
What's the story with your characters? Some of their names tend to be very descriptive (like Kenny Cokehead, John The Con,), the others seem to be a real-life person (like Peter Ord, Cormac ...). You do not waste words on describing characters, yet they all seem to be flesh and blood after a sentence or two?
A lot of the names – and nicknames- are real people and a lot of the characters are real people, too. I think I stole that idea from Kinky Friedman- the crime writer and country and western singer- because it seemed much easier writing about your friends that making someone up. As long as you have interesting friends, of course. And I always do.
What is your “Method” ? Do you just type urgently when the idea is there, or do you outline the plot, film-edit bits of narrative?
As I said, I just start writing and see where it goes. Let the writing lead me. It's the same with drinking!
What is your approach to social media as a marketing tool for what you do? You seem quite successful with promoting your work – I have found it through twitter ...
I use social media because I'm very lazy and it's a pretty good time waster. I'm sure it works to some degree for Z List writers like me but I doubt Stephen King needs it!
I don't treat it with any real level of seriousness, though. Just in the same dilettantish way I treat life.
You also have embraced electronic publishing platform through publishers like Trestle Press, Guilty Conscience Publishing and Untreed Reads. What is your view on self-publishing?
I think it's great, although I still prefer paper books with a cool cover. Then again, I prefer vinyl to CDs and all that other more modern mumbo jumbo but that's just because I'm a 20th Century Boy!
But if eBooks mean more interesting, quirky, or just hard to market, writers finding an audience, then it's a very good thing, indeed.
What about the printed books? Have you published any, or intend to?
There will be a compilation of the Drunk on the Moon stories coming out in print very soon and hopefully I should have a novella or two come out before my liver bursts.
Are there any ... “literary heroes” of yours?
No More Heroes, as The Stranglers said. But writers who blow my skirt up at the moment include Charlie Williams, Les Edgerton, Ray Banks, Declan Burke and Anthony Neil Smith.
What are you working on at the moment?
A Peter Ord novella, which may or may not be called The Hit Man & Her.
A novella length Drunk on the Moon story, which may or may not be called She's Hit!
Can we expect a longer read from you in the near future, say – a novel?
See above! I aim to get three novellas out this year.
Advice for young (and not so young) writers?
Write what you like and what entertains you.
Thank you very much, Paul.
Pogovor s Paulom D Brazillom
V čast mi je, da imam intervju s Paulom D Brazillom, noir piscem, avtorjem zbirk kratkih zgodb Brit Grit, 13 shots of noir (13 strelov oz. meric noira), nekonvencionalno zgodbo o detektivu volkodlaku Pijan na Luni in več zgodb, objavljenih v knjižnih kompilacijah, revijah noir in kriminalnih zgodb, nekatere pa lahko najdete tudi na netu.
Njegov dom na spletu je več kot „blog točka“: pdbrazill.blogspot.com (tukaj lahko najdete njegove zgodbe, intervjuje s kolegi pisci in se povežete z njim prek „Fejsfuka in Kliterja pa to“, kot bi rekel Keny Cokehead v eni izmed njegovih zgodb).
Paul, dobrodošel na mojem blogu kot prvi častni literarni gost. Lahko našim bralcem poveš kaj malega o sebi?
Nagibam se čez prepad svojega petdesetega rojstnega dne. Rodil sem se na severovzhodu Anglije, zadnjih deset let pa živim na Poljskem, kjer poučujem angleščino. In sem precej slab kitarist.
Kaj te sili k pisanju?
Čuden, nesmiseln impulz, bi rekel. Približno kot potreba, da se ga napiješ ali pa poslušaš glasbo. Ampak mislim, da to počnem, ker sem vedno imel preveč razvito domišljijo in bi rad zdaj založil svet s svojimi neumnostmi.
Če ne bi pisal, kaj bi počel?
Gledal X Factor, šel v gostilno. Kot vsi drugi. Več življenja sem preživel ob ne-pisanju kot pisanju. (Konec leta 2008 sem začel redno pisati fleš-prozo.) Takrat sem funkcioniral. Kolikor toliko!
Kako bi opisal svoj slog – zdi se preprost in minimalističen, ampak v praksi uspešno predstavljaš velelnik Pokaži, ne povej.
Sem v celoti bolj za Pokaži, ne povej pristop k pripovedovanju zgodbe kot pa za neko opisovanje, ki lahko deluje načičkano, celo pri pisanju kriminalk in grozljivk (mogoče še posebej pri pisanju kriminalk in grozljivk). Če hočeš zapraviti odstavek za opisovanje oblaka, je bolje, da pišeš poezijo ali besedila za progresivni rock bend.
Če pisec doseže ali se približa popolnemu ravnovesju med obema pristopoma, potem je na pravi poti.
Tvoje pisanje človeka zasvoji – zgodba te posrka vase, ne veš, kaj te čaka v naslednjem stavku, in ko si na koncu, hočeš več ... Na srečo več obstaja! Je to talent ali tehnika?
Nikakršne tehnike nimam. Preprosto napišem besedo, zvok, stavek in grem naprej, dokler ne mislim, da je čas, da končam.
V čem je štos z liki? Imena nekaterih se zdijo zelo opisna (Kenny Cokehead, John The Con, ...), drugi pa se zdijo resnične osebe (Peter Ord, Cormac, ...). Ne zapravljaš besed z opisi likov, vseeno pa se zdijo kot iz mesa in krvi že po enem ali dveh stavkih.
Precej imen – in vzdevkov – je od resničnih oseb in mnogi liki dejansko tudi so resnične osebe. Mislim, da sem to idejo izmaknil Kinkyju Friedmanu – piscu kriminalk in kantri pevcu – ker se zdi pisanje o tvojih prijateljih enostavneje kot izmišljanje nekih oseb. Če seveda imaš zanimive prijatelje. In jaz jih imam.
Kakšno „Metodo“ imaš? Samo vneto tipkaš, ko nastopi ideja, ali začrtaš zaplet in filmsko montiraš koščke pripovedi?
Kot sem rekel, enostavno začnem pisati in se prepustim toku. Naj me pisanje vodi samo. Enako je s popivanjem!
Kakšen je tvoj pristop k družbenim medijem kot marketinškim orodjem za to, kar počneš? Zdi se, da precej uspešno promoviraš svoje delo – jaz sem ga odkril prek Twitterja ...
Družbene medije uporabljam, ker sem precej len in ker so zelo dobri za zapravljanje časa. Prepričan sem, da to do neke mere deluje za pisce Z-kategorije, kakršen sem sam, dvomim pa, da to potrebuje Stephen King.
Sicer pa tega ne obravnavam z neko resnostjo, ampak zgolj na enak diletantski način, kot obravnavam življenje.
Popolnoma si sprejel elektronsko založniško platformo prek založb Trestle Press, Guilty Conscience Publishing and Untreed Reads. Kako pa vidiš samozaložništvo?
Mislim, da je super, čeprav mi je še vedno bolj všeč papirnata knjiga s kul naslovnico. Saj so mi, konec koncev, tudi vinilke ljubše od cedejev in vse te druge sodobne krame. Ampak tako je zgolj zato, ker sem Poba iz 20. stoletja!
Ampak če elektronske knjige omogočajo, da zanimivejši, bolj domiselni ali zgolj težje prodajani pisci najdejo svoje občinstvo, potem je to res dobra stvar.
Kaj pa natisnjena knjiga? Si kako izdal ali jo nameravaš?
Kompilacija zgodb Pijan na Luni bo kmalu natisnjena in upam, da tudi novela ali dve izideta, preden mi eksplodirajo jetra.
Je kje kakšen tvoj „literarni junak“?
Nobenih junakov več, so peli The Stranglers. Ampak pisci, ki mi trenutno trgajo gate, so Charlie Williams, Les Edgerton, Ray Banks, Declan Burke in Anthony Neil Smih.
Kaj trenutno pripravljaš?
Novelo o Petru Ordu, ki bo morda (ali pa tudi ne) imela naslov Plačanec in ona. In daljšo zgodbo iz kompilacije Pijan na Luni, katere naslov bo (ali pa tudi ne) Zadeta je!
Lahko pričakujemo kaj daljšega v bližnji prihodnosti, recimo roman?
Odgovor je enak prejšnjemu! Letos nameravam objaviti tri novele.
Nasvet za mladega (in ne tako zelo mladega) pisca?
Piši, kar ti je všeč in kar te zabava.
Najlepša hvala, Paul.
Novosti na Radikalnews.com!
V bližnji prihodnosti se blog vsebinsko širi - tukaj ne bom več zgolj objavljal svojih zgodb in napihoval svojega avtorskega ega ... No, bom, ampak razen tega obljubljam še literarne novice, ocene knjig, pogovore z domačimi in tujimi pisci, natečaje, ... Mnenja, predlogi, komentarji dobrodošli.
Skratka - stay tuned! 
Tri dni do konca sveta – dolpoteg
Kratka zgodba Tri dni do konca sveta je prva iz prihajajoče knjige Ne poskušajte tega doma. Govori o devetnajstletniku, ki mora do konca leta narediti izpit za avto, sprejemne na likovni akademiji in izgubiti nedolžnost s svojo punco. Prva cilja je že dosegel ...
Čas dogajanja: trije dnevi pred novim letom.
Napisana je v mariborščini in jo lahko dolpotegnete v različnih formatih na spodnjih povezavah (kliknite z desnim gumbom miške in izberite opcijo "snemi datoteko", "download linked file" ali nekaj podobnega ...):
• Kindle
• ePub
• Lit
Upam, da boste uživali. Dobrodošla je povratna informacija, kratka ocena oz. "blurb" v obliki komentarja spodaj ali na mejl info@radikalnews.com ...
Kravata
Ne poskušajte tega doma, tretja zgodba:
Božo se prestavlja na barskem stolčku in skuša vzbuditi pozornost natakarice prijetne zunanjosti. Vsake toliko z dlanjo potrka po šanku ali zakliče Gospodična!, vendar ga punca ne opazi. Iz enega žepa na plašču mu kuka zajeten šop bankovcev, v drugem pa ima podolgovat zavitek.
Gospodična, tukaj prosim, pomaha in končno ga ugleda. Pokaže na armado steklenic, visečih nad šankom.
Dajte mi od vsega po nula tri.
Dekle osupne, potem pa vzame vrček za pivo in mu nalije po 0,3 iz vsake steklenice.
Vas pa hudo žeja, reče in poči predenj pollitrsko smrtonosno mešanico.
Žeja, ja ... Boš še ti kaj spila?
Malo pomisli, potem prikima in si nalije kozarec soka. Noter vrže še slamico in nazdravita.
In kaj praznujete? ga vpraša z iskrenim zanimanjem.
Kaj praznujem? Božo pogleda zasanjano v namišljeno točko na steni. Praznik? Praznovati ...?
Ja, priznam, da se res počutim malo praznega ...
Nasmehne se mu.
Lep nasmeh maš, reče Božo in ji ponudi roko. Jaz sem Božo.
Polona.
Polona ... ponovi. Lepa je in pogovarja se z njim. Za nekaj trenutkov vsi v prostoru zanj nehajo obstajati.
Nisi mi še povedal, kaj praznujeva ...
Živlenje, draga moja, odvrne in naredi velik požirek. Spači se zaradi mešanice okusov, ki ne grejo nujno skupaj. Praznujva živlenje.
Se pravi na živlenje, odvrne in trči z njim.
Do danes je Božo živel še kar polno življenje. Vsaj prepričan je bil, da ga je. Vsako jutro je prvi vstal, skuhal kavo (da je lahko žena z malima še malo poležala), se umil, oblekel in postavil skodelici s kavo na mizo, šele potem je zbudil ženo, počasi srkal z njo kavo in se pogovarjal o tem in onem. Potem sta zbudila otroka. Vse po vrsti jih je spravljal v vrtec, šolo in službo. Bil je pisec v oglaševalski agenciji.
Tudi danes zjutraj je - tako kot vsako jutro - vstal prvi, skuhal kavo itd ... Ta obred in gneča na cesti pa je prišel v službo kako minutko pozneje kot ponavadi. Kot vsako jutro - do zdaj - je ob vstopu v zgradbo pomahal varnostniku in pozdravil tajnico, ki ga je v tem času ponavadi že čakala z njegovo drugo jutranjo kavo. Kot vkopan je obstal pred vrati pisarne, ki si jo je delil s kreativnim direktorjem. Ta je vstal, ga sočutno potrepljal po ramenu in zapustil pisarno.
Aktovka mu je spolzela iz roke.
Njegova miza je bila prazna. Njegov računalnik je izginil. Gora papirja, ki je bila vedno razmetana po vsej mizi, je izginila. Celo slika njegovih otrok, ki je stala sredi mize, je izginila. Ničesar ni bilo več. Kot da Božo nikoli ni obstajal.
Čistilka je z vlažno krpo še zadnjič potegnila po površini, potem je glasno zažvižgala. Trenutek za tem sta v prostor vstopila dva krepka moška, zgrabila mizo, ga prosila, naj se umakne in jo odnesla ven. Čistilka se je prerinila mimo njega in ga potrepljala po rami.
Kaj za ...?
Božo je zbegano pogledoval okoli sebe. Uščipnil se je v roko, da bi se prepričal, da ne sanja. Sklonil se je in pobral aktovko. Napotil se je nazaj k tajnici.
Kaj je zdaj to, Nataša? je vprašal. Kaj se dogaja?
Nataša mu je ponudila stol in skodelico kave. Brez besed ga je potrepljala po rami in odšla. Če ga bo še kdo potrepljal po rami, ga bo po ... Obsedel je in prislonil skodelico k ustom.
(odlomek)
Barbara
Dopust na morju - čas in kraj za brezskrbno poležavanje na plaži z ženo, močenje jajc v slani vodi z otroki in urejanje tekstov v bližnjem kafiču ob Hemingwaya vrednem razgledu, mrzlem pivu in vroči kelnarci (dobro, to tretje sem vtaknil zgolj za slikovitejši opis) ... Barbara je druga zgodba iz prihajajoče knjige:
Previdno vzamem jajca v roke. Zrak prepara vzburjeni krik nogometnega komentatorja in cvrčanje olja - požeruhu pripravljam že tretjo večerjo ...
BARBARAAA!!! zavpije izpred televizorja.
Takoj, lubi, rečem.
Pa ne seri več s totim lubi, ker ...
Komentator je znova glasnejši in Franc se v napetem pričakovanju nagne naprej, da bi bil čim bliže idiotom, ki se kljub snežnemu metežu v kratkih hlačah poganjajo za isto žogo. Vse - in vsakemu - bi dala, da bi smrdljiva škatla crknila enkrat za vselej. Včasih sva seksala vsak dan, tudi po večkrat na dan, odkar je ostal brez službe, pa rajši smrdi cele dneve v gatah pred tevejem in žlampa pir, kot da bi bil pet minut z mano.
Napetost raste, naši se gnetejo pred njihovimi vrati in vse kaže, da bo zadetek, komentator kriči, ampak žoga vseeno odleti mimo. Franc besno udari s pestjo po kolenu in sikne Pizda!
Kaj je zaj, bo kaj al nič?! Lačn sem!!!
Takoj bo, lu- ... Franci.
V kuhinji zadiši po ocvrtih jajcih - iz ponve jih počim na krožnik in jih posujem s soljo in poprom. Kaj bi mu še lahko nasula gor ...? Ciankalij?
Misel na Francija, kako leži na tleh in brca v smrtnih krčih, me spravi v boljšo voljo. Kos kruha položim na vrh in mu z nasmehom na ustih odnesem krožnik ...
Z večnim čikom v gobcu bulji v ekran in, ne da bi odvrnil pogled, vzame krožnik.
Mama me je opozarjala, naj se ne poročim z njim. Žal mi bo, je rekla. Čez petnajst let, če ne že prej. Daj, daj, mama ...
Poročena sva sedem let in mi je žal.
Cele dneve presediš pred tevejem, rečem, medtem ko si zbaše več hrane, kot je gre v normalna usta in me prebodeno pogleda.
Občutek mam, ko da me ni ...
Kaj si rekla? izusti skupaj s slino in koščki hrane, ki mu letijo iz zamaščenih ust. Iz ust, ki so mi včasih govorila, kako nisem samoumevna, kako se zaveda, da me mora osvojiti vsak dan znova ...
Nič ... Brez veze.
Sama s sabo si se začela menit, reče.
Spet postaja napeto in Franc se vživi v dogajanje na belem igrišču, ampak naš obleži na hrbtu in se drži za koleno.
Pedri razvajeni! Pojma nimate - par snežink z neba vas čisto zjebe! Jaz bi vam že pokazo, mehkužci!!!
Obrnem se na petah in se vrnem za štedilnik. Štedilnik!
Nikakor si nisem predstavljala, da bom delala za dva in da bom doma zreducirana na plehko gospodinjo, priklenjeno na štedilnik. Mogoče bi postala še zasvojenka z mehiškimi telenovelami, če ne bi bil daljinec kot del telesa priraščen na Francovo roko.
Pa pizda, kaj je to?! zakriči Franc.
Kaj je že spet?!
Pasja dlaka, jebemti! V moji večerji!!! Kaj misliš, da sem prašič, da morm požret čisto vse, kaj mi fukneš na krožnik, porkamadona?! Vse dlake ji bom spopipo, prekleti pizdi bolhasti!!! Bejži mi s tem!
Zlatka ni nič kriva! Daj sem!!
Ne, jaz sem kriv, alkaj?
Jezno zgrabim krožnik in se napotim nazaj v kuhinjo.
Majo gospod še mogoče kako posebno željo?
Pir mi prinesi!!!
Krožnik zaženem v korito in čudež je, da je ostal cel. Iz hladilnika pograbim pločevinko, jo dobro pretresem in mu jo zabrišem v vamp, da zaječi od bolečine. Presenečeno me pogleda.
Kaj si nora ti?!
Ja! Sem!
Si!
Ja, nora sem, ker te prenašam, luzerja nesposobnega! Ne misli, da te bom še dolgo gledala brez službe!
Ha! Dolžna si poskrbet za partnerja, ki nima sredstev!
Ja, za partnerja, ne pa za parazita, ki me zažira, do mene pa ne čuti nič!! Lubčeka si bom dobla!!!
Franc ostane brez teksta. Požre slino in povesi pogled proti pločevinki, ki jo ima med nogami.
Odpri si, kaj čakaš?!
Franc potegne obroček in pivo eksplodira, pena bruhne iz pločevinke in ga stušira po obrazu, majici in gatah. Panično liže pločevinko in sesa polzečo brozgo, jaz pa se zlobno zarežim, obrnem na petah, odkorakam v kopalnico in si na hitro popravim pramen las, ki mi pada čez obraz in se mi iskreno zazdi, da v ogledalu sploh še nisem za staro železo. Da bi moral živeti nekje nekdo, ki bi me znal ceniti in imeti rad zaradi tega, kar sem v resnici. Nekdo, ki bi mu lahko vračala, ne pa zgolj dajala.
Na hitro se preoblečem in nevsiljivo namažem.
Francov krik - nekdo je očitno končno dal jebeni gol - me za trenutek zdrami.
Lase si spnem v figo, ki mu je bila včasih tako všeč ("ker odkriva tvoj čudoviti vrat"), iz predsobe pokličem Zlatko in jazbečarka, ki je komaj čakala, kdaj se bom spomnila, da jo peljem ven, se zapodi med moje noge - in je tudi edina, ki se še kdaj zapodi med moje noge.
Kam te greš?
Vstal je od televizorja! Zanima ga, kam grem!
Kaka te si?
Taka ko vedno! Če bi me seveda ti kdaj pogledo, ampak zaradi televizora ne moreš. Grema, Zlatka!
Kam?
Kaj te briga ...
Čuj, pazi se!
Tam maš svoj fuzbal, pa me pusti pri miru!
Če je konec polčasa ...
(odlomek)
Tri dni do konca sveta
Sin me je zadnjič zasačil in flagrante: Kaj te delaš, ata?
Z rokami panično zakrijem zaslon, na katerem je poganjal tekst. Pišem, pravim.
Kaj te pišeš?
Zgodbo ... priznam, ker mi v tem trenutku razen resnice ne pade nič na pamet.
Zgodbo? (Bruhne v neutolažljiv krohot.) Pa nea moreš zgodbe pisat!
Očitno ne ustrezam njegovi predstavi o strpinčenem avtorju, ki s cankarjanskimi brki in hladno kavo na mizi praska besede, s katerimi materializira ... kaj pa vem, bolečino. Ampak okej. Dobil me je in priznal sem.
Spodaj je odlomek zgodbe Tri dni do konca sveta (prva iz knjige zgodb, ki jo pripravljam v okviru založniške dejavnosti pod imenom
Vsak večer ista pesem ... Foter se od nekod privleče nadevan ko marija, se nasloni na zvonec in zraven tuli, da ja cela bajta čuje, da je gospod prišo domov in ko ga mati končno spusti noter, skoči na njo, pa ona nazaj pa oba nad mene ... Še enega vikenda v tej norišnici ne bom preživel ...
Odpri, stara, fse vem, jebemti! ODPRIIII!!!
Kaj se dereš, tele staro, bi rad celo hišo zbudo, alkaj?! Kaj veš? Kaj veš?!
FSE, PIZDA TI MATERNA! ODPRIIIII!
Foter misli resno in vsako besedo podčrta s krepko brco v vrata, da je čudež, da so sploh še cela.
Primi, prosim Mikija. Njegove drobne roke stisnejo stranice škatle, v katero sem očitno zbasal več kot gre not, sam pa odgriznem dva kosa selotejpa in ju potegnem čez razpoko.
K-khaj maš v ška-škatli?
Življenje, Miki ... Pobožam ga po glavi. Moje življenje.
Kaj mu te naj rečem? Da sem spokal stvari, da odhajam, ker ne morem več prenašat teh dveh idiotov in ga puščam samega v ludnici? Hvalabogu zaenkrat še ne všalta kaj dosti, ampak ga bota že zjebala pravočasno, takot sta Žarkota - omnia vincit amor!
Če mi nea odpreš predn rečem keks, bom razbil vrate, pol pa še tebe pa tvojga pankrta!!!
Tvoj pankrt sem jaz ... Dvajset let nazaj: nevihtna noč, foter obrne pirček preveč, zato vijuga s službenim kombijem po cesti od roba do roba, oči mu lezejo skupaj, zaspi samo za sekundo ... Kombi se zrola s ceste v jarek, pristane na strehi in foter pokasira pretres možganov. Če spajtla danes glažek al pa dva al pa tri preveč, potem zganja take, da ni za nikamor.
Kar je takrat ostalo od kombija, ni vredno omembe na prvi strani moje zgodbe.
Tistih par tednov na intenzivni negi je blo več ko dovolj, da je mati spoznala zdravnika, ki je obdeloval fotra. Dobro spoznala.
Okej, jasno je, da je - kar koli že je - počela vse samo za to, da bi se fotru v času bivanja v bolnici godilo karseda fajn. Vsak dan ga je prihajala razvajat z raznimi drobnimi malenkostmi, "saj gospod doktor ne bo mel nič proti" ... Česar pa foter ni vedo - in zato ni mogo met nič proti - je to, da je mati začela tudi gospoda doktorja razvajat, sprva pred al pa po obisku, potem pa tudi večkrat na dan ... In večkrat na noč. Od tod njen pankrt.
Šla je celo tak daleč, da mi je dala njegovo ime - Karel - in vedno vsem govorila, da "bo zdravnik, ko bo vlki".
Fotra grize dejstvo, da je vse bolj ko ne res in, kar je še hujše, da to vejo vsi ... Njegovi pivski kolegi, šef, prijatli, sovražniki in odcvetele kelnarce, ki si jih tu pa tam privošči: Čuj, kak pa kaj TVOJ Karlek? Je še vedno tak pridn? Kaj bo res zdravnik, ko bo vlki?
Bo kurac, pravim jaz - zjebal sem jih vse po spisku. Namesto na medicino sem se tri dni vozo risat na likovno akademijo in nardil sprejemne, ker sem pač želel postat slikar, jebiga.
Iz predsobe se znova zasliši zvonjenje, tuljenje in brcanje, jaz pa zgrabim svojo škatlo in pomežiknem Mikiju.
Pa daj, odpri mu že enkrat, da ne bo celega naselja zbudo! Pa kdo bo to poslušo?!
Foter in mati sinhrono zapojeta TI PA TIHO!!! Ko bi bla vedno tak uglašena ... V tistem foter svinjsko zakruli pred vrati - po mojem bom moral prav pazit, da ne bom v kaj zagazo, ko bom stopal ven - mati pa prigrmi v sobo ko tank.
Pa kaj se ti sploh vsajaš, šmrkavec? Tiho maš za bit, pa rajši študiraj! Letos še nisi enga izpita naredo!!
Mati, šolsko leto se je začelo pred tremi mesci, okej?
Škatlo parkiram nazaj na mizo in počasi sežem po lepilnem traku.
Kaj me briga! Študiraj al pa idi delat! Odloči se!
Raztegnem trak in ga vtaknem med zobe.
Al pa v vojsko! pritegne foter.
Pa daj, kdo je te tebe kaj vprašo?! Niti foter mi nisi, pizda, nea se mešaj!
Mati popizdi in mi začne nekaj mahat okoli glave.
PA KAK TI GOVORIŠ PRED MALIM, JEBEMTI!!!
Trak se mi skravžla v rokah, zato ga potegnem še pol metra, ga hitro pregriznem in ji ga prek ust ovijem okoli glave. Medtem ko se poskuša osvobodit, pograbim škatlo in se zmuznem v predsobo. Mati se reši, še preden dobro stopim v teniske in njene pesti začnejo deževat po mojem hrbtu.
To si takaltak vse TI kriv! Zaradi tebe se kregamo!! Pa Miheca si tud že čisto pokvaro!!!
Jaz nisem nobenga pokvaro, Miki ma samo to, česar vidva nimata - PAMET!!
NEA MI ŽALI MALEGA, JEBEMTIMATER, ZA NJEGA FSAJ VEM, DA SEM GA JAZ NAREDO!!!
Kam te greš zaj? Kaj maš tu not? Čuješ?!
Saj nea vem, al naj se smejem al jočem, ampak vsaj obut se mi je uspelo. Obrnem se s hrbtom proti materi, naslonim škatlo na koleno in odklenem vrata.
Samo ti idi, vun tem zaklenla, boš ti že vido, proklemanski pubec!
Pa kaj ti res nič ne kapiraš? Grem! Nea me rabiš zaklenit, KER ME TU VEČ NEBOTE VIDLI! Drži se, Miki, ADIJO!
Čez materino ramo mu pomežiknem in Miki mi pomaha, medtem ko stoji ko kup nesreče med vrati sobe, da me zaboli srce ... Mimo fotra se prerinem na hodnik - ne da bi stopo v kozlanje, mati pa še kar najeda (Kam? Glej, kolk je ura! Barabe hodijo f takem cajtu vun! Joža to si fse ti kriv, ko si mu fse pusto pa po gostilnah si ga vlačo!), ampak jaz samo skimam z glavo in se spustim po stopnicah proti svobodi, lajanje starih dveh pa se počasi razblinja v tišino ...
Hrošček me čaka zunaj - odprem vrata in počim svojo škatlo na sovoznikov sedež, sedem za volan in obrnem kluč ...
Načrt je bil preprost - 1. nardit izpit za avto (obklukano), 2. nardit sprejemne (obklukano) in 3. podret punco do konca leta, drugače bo konec sveta. Do takrat so še trije dnevi ...