Kravata

Ne poskušajte tega doma, tretja zgodba:

Božo se prestavlja na barskem stolčku in skuša vzbuditi pozornost natakarice prijetne zunanjosti. Vsake toliko z dlanjo potrka po šanku ali zakliče Gospodična!, vendar ga punca ne opazi. Iz enega žepa na plašču mu kuka zajeten šop bankovcev, v drugem pa ima podolgovat zavitek.
Gospodična, tukaj prosim, pomaha in končno ga ugleda. Pokaže na armado steklenic, visečih nad šankom.
Dajte mi od vsega po nula tri.
Dekle osupne, potem pa vzame vrček za pivo in mu nalije po 0,3 iz vsake steklenice.
Vas pa hudo žeja, reče in poči predenj pollitrsko smrtonosno mešanico.
Žeja, ja … Boš še ti kaj spila?
Malo pomisli, potem prikima in si nalije kozarec soka. Noter vrže še slamico in nazdravita.
In kaj praznujete? ga vpraša z iskrenim zanimanjem.
Kaj praznujem? Božo pogleda zasanjano v namišljeno točko na steni. Praznik? Praznovati …?
Ja, priznam, da se res počutim malo praznega …
Nasmehne se mu.
Lep nasmeh maš, reče Božo in ji ponudi roko. Jaz sem Božo.
Polona. 
Polona … ponovi. Lepa je in pogovarja se z njim. Za nekaj trenutkov vsi v prostoru zanj nehajo obstajati. 
Nisi mi še povedal, kaj praznujeva …
Živlenje, draga moja, odvrne in naredi velik požirek. Spači se zaradi mešanice okusov, ki ne grejo nujno skupaj. Praznujva živlenje.
Se pravi na živlenje, odvrne in trči z njim.

Do danes je Božo živel še kar polno življenje. Vsaj prepričan je bil, da ga je. Vsako jutro je prvi vstal, skuhal kavo (da je lahko žena z malima še malo poležala), se umil, oblekel in postavil skodelici s kavo na mizo, šele potem je zbudil ženo, počasi srkal z njo kavo in se pogovarjal o tem in onem. Potem sta zbudila otroka. Vse po vrsti jih je spravljal v vrtec, šolo in službo. Bil je pisec v oglaševalski agenciji.
Tudi danes zjutraj je – tako kot vsako jutro – vstal prvi, skuhal kavo itd … Ta obred in gneča na cesti pa je prišel v službo kako minutko pozneje kot ponavadi. Kot vsako jutro – do zdaj – je ob vstopu v zgradbo pomahal varnostniku in pozdravil tajnico, ki ga je v tem času ponavadi že čakala z njegovo drugo jutranjo kavo. Kot vkopan je obstal pred vrati pisarne, ki si jo je delil s kreativnim direktorjem. Ta je vstal, ga sočutno potrepljal po ramenu in zapustil pisarno.
Aktovka mu je spolzela iz roke.
Njegova miza je bila prazna. Njegov računalnik je izginil. Gora papirja, ki je bila vedno razmetana po vsej mizi, je izginila. Celo slika njegovih otrok, ki je stala sredi mize, je izginila. Ničesar ni bilo več. Kot da Božo nikoli ni obstajal.
Čistilka je z vlažno krpo še zadnjič potegnila po površini, potem je glasno zažvižgala. Trenutek za tem sta v prostor vstopila dva krepka moška, zgrabila mizo, ga prosila, naj se umakne in jo odnesla ven. Čistilka se je prerinila mimo njega in ga potrepljala po rami.
Kaj za …?
Božo je zbegano pogledoval okoli sebe. Uščipnil se je v roko, da bi se prepričal, da ne sanja. Sklonil se je in pobral aktovko. Napotil se je nazaj k tajnici.
Kaj je zdaj to, Nataša? je vprašal. Kaj se dogaja?
Nataša mu je ponudila stol in skodelico kave. Brez besed ga je potrepljala po rami in odšla. Če ga bo še kdo potrepljal po rami, ga bo po … Obsedel je in prislonil skodelico k ustom.
(odlomek)

2 Comments

on “Kravata
2 Comments on “Kravata

Leave a Reply