Pogovor z Renatom Bratkovičem

Intervju s sabo – kako patetično vam mora to zveneti. Pa vseeno, čutim, da je čas, da se predstavim na način, na kakršnega silim svoje goste, da se predstavijo v naših intervjujih, obenem pa izrabljam to priložnost za nesramno promocijo samega sebe.
Kdo sem? Oglaševalski kreativec, ki si čez dan izmišlja oglasne kampanje in komunikacijske strategije, ponoči pa zgodbe. Sem avtor zbirke zgodb Ne poskušajte tega doma, partner in kreativni direktor oglaševalske agencije Artizan in urednik tega bloga. Moje literarno delo lahko najdete na The Big Bratkovski v slovenščini, kmalu pa bodo nekatere zgodbe ugledale luč tudi v angleščini.

Renato Bratkovič


No, Renato, daj – povej nam nekaj malega o sebi!

Pa saj sem že … :)
Ne, resno, vedno sem čutil potrebo, da se ustvarjalno izrazim. Ko sem bil še otrok, sem se videl kot slikarja in risarja stripov. V reviji, ki je izhajala tedensko, sem objavil strip v nadaljevanjih, ko sem imel trinajst ali štirinajst let in sem celo precej zaslužil. Ko rasteš, pa se sreminjajo tudi tvoje aspiracije, iskanje postane bolj zapleteno – moraš najti svoj prostor pod soncem.
Sem pa zmeraj nekaj pisal. V šoli, doma … Ko sem bil star dvanajst let, sem dobil svoj prvi pisalni stroj … Saj veš, kaj je pisalni stroj? Pisal sem kriminalko o detektivu, ki je skušal rešiti primer serijskega morilca. Tipkal sem in urejal, potem pa mi je sošolka pretipkavala, dokler nisem prišel nekje do sedemdesete strani in imel umorjenih dvakrat toliko punc, ko mi je rekla, da ima dovolj in da ne more več “delati zame” … :)
Kasneje sem se začel zanimati za računalnike in grafično oblikovanje. Nekaj let sem delal kot dizajner in ilustrator, potem sem imel nekaj manj glamuroznih služb, dokler nisem dobil dela kot pisec v oglaševalski agenciji leta 2008 (zadetek – živel sem od pisanja!). Začel sem verjeti v nekakšno kreativno mišico, ki se jo da bildati. Ko moraš spesniti zgodbo (tiskani, televizijski ali radijski oglas, slogan ali PR članek) za naročnika, potem pisateljska blokada ne pride v poštev. Kmalu so oglasni projekti postali kompleksnejši, moral sem si začeti izmišljati kampanje, pisati komunikacijske strategije in jih predstavljati naročnikom. Potem so me odpustili, kar je bilo takrat precej frustrirajoče, a po petih mesecih sem postal kretivni direktor druge agencije, kjer delam še danes. Pred dvema mesecema pa sem soustanovil lastno agencijo, ki jo vidim kot mešanico oglaševalske agencije in založbe, tako da moje življenje postaja bolj in bolj zanimivo.

Za kaj za vraga pišeš? Pa brez jajc v slogu “pišem, ker moram, ker bi rad naredil svet lepši …”?
Če je pa res! Vsaj zase. Resno sem začel s pisanjem avgusta 2011.
Delo v oglaševanju je lahko frust. Izmisliš si toliko zgodb – dobrih zgodb, ki so zavržene, raztrgane ali spremenjene za/od naročnika, da potrebuješ nekakšen kreativni ventil, da bi ohranil zdravo pamet – pisanje, slikanje, štrikanje, tek, pijača, droge, kar koli. Če pa je oglaševanje vse, kar imaš, potem si v velikih težavah, prijatelj moj!
Rad bi delal več s knjigami – jih pisal, prevajal, urejal, oblikoval in izdajal … in skušal narediti svet lepši.

Tvitaš in deliš stvari na Facebooku, si na Goodreads in LinkedIn – kako si lahko tako antisocialen?
Profil na LinkedInu sem vzpostavil že pred časom, da bi mrežil za svoj posel, Twitter, Facebook in Goodreads pa uporabljam za promocijo svojega dela in druženje z mednarodnimi avtorji.
Zdi se mi fantastično, da lahko komuniciraš s čudovitimi ljudmi s celega sveta, zlasti s pisci, ki se iskreno in nesebično medebojno podpirajo in promovirajo.

Pravkar si objavil svojo prvo zbirko kratkih zgodb?
Točno. Ne poskušajte tega doma je zbirka devetih kratkih zgodb, ki jo je kot elektronsko knjigo izdala slovenska založba Genija, in je brezplačno dostopna kot .ePub, .mobi in .pdf. Barbara je zgodba o ženski, nesrečni v zakonu, ki jo nekoliko zanese, ko prisluškuje paru med seksom. Kravata je zgodba o piscu v oglaševalski agenciji, ki ga odpustijo, od direktorja prejme odpravnino in kravato, ko se vrne domov, ga pa še žena vrže iz stanovanja. Na dveh stolih ne boš sedo! je zgodba o možu, ki ima razmerje, a ga žena pri tem ujame – vsakič ko se brani, vidimo prizor, ki ga postavlja na laž. Pogodba govori o impotentnem tipu, ki z Luciferjevo pomočjo postane predsednik slovenske vlade. Romeo in Julija je zgodba o nesrečnem paru, on nikoli ne dokonča svoje literarne mojstrovine, ona pa se žrtvuje, da bi preživela oba – nobenega zagotovila ni, da se bo končala srečno. Štoparja je zgodba o paru, ki potrebuje prevoz – ona ima dar, da se tisto, kar izreče, dejansko zgodi. Točno opolnoči je transgresivna noir zgodba o krvi, spermi in nenaravnem odnosu, Tri dni do konca sveta govori o devetnajstletniku, ki ima samo še tri dni na voljo, da uresniči zadano nalogo, Zadnja želja pa je zgodba o sinu, ki na pogrebu ugotovi, da njegov oče ni bil to, kar je zmeraj mislil, da je bil …

Naslovnica

Kaj naprej?
No, Ne poskušajte tega doma nameravam izdati z mehkimi platnicami skupaj s še eno bonus zgodbo pri Artizanu (moji agenciji in založbi), ameriški elektronski založnik pa je pokazal zanimanje za moje delo v angleščini, tako da bomo videli, kaj bo sledilo.
Sicer v slovenščino prevajam roman Stark fantastičnega pokojnega Eddieja Bunkerja, ki bo pod Artizanom izšel decembra, Richard Godwin pa mi je zaupal, da mu pomagam pri slovenski izdaji Vstajenja apostola, tako da se mi trenutno precej dogaja, vendar ne tako hitro, kot bi si želel.
Ob vsem tem delam tudi na romanu z delovnim naslovom Mačkolovec.

Imaš kakšno posebno metodo pisanja?
Nimam metode. Preprosto pišem, kadar koli imam čas – vedno nosim s sabo malo črno knjižico Moleskine in nalivno pero, tako da sem vedno pripravljen, ko pride ideja. Potem tipkam in urejam. Rad imam vse faze procesa.

In slog?
Tudi posebnega sloga nimam. Preprosto polagam zgodbo na papir, ne da bi preveč razmišljal. Šele potem razmišljam o stavku, likih, jeziku in tako naprej.

Gotovo so pisci, ki jih občuduješ?
Obožujem Huberta Selbyja za to, kar je naredil romanu – njegov pošten slog pisanja, ki je kot posnet na trak, brez ločil in narekovajev me je zadel v dušo, ko sem prvič bral Zadnji odcep za Brooklyn ali Rekviem za sanje (ne glede na to, da je tako pisal, ker je pač zgodaj pustil šolo in se ni naučil slovnice). Delo Irvina Welsha je zakon, še posebej njegov škotski dialekt. Občudujem tudi Charlesa Bukowskega, Kurta Vonneguta, Raymonda Carverja, Jacka Kerouaca, Williama Burroughsa in od današnjih piscev DBC Pierra, Davida Bennioffa, Chucka Palahniuka, Craiga Clenvengerja, Willa Cristophera Baera, Stephena Grahama Jonesa, … Seveda občudujem tudi nekatere slovenske pisce, Draga Jančarja, Luko Novaka, Miho Mazzinija, Andreja Blatnika, …
Decembra sem odkril Paula D Brazilla – tip raztura in njegove jedrnate zgodbe so resnično navdihujoči koščki književnosti. Ima tudi fantastične pisateljske prijatelje. In ja, omeniti moram rokerje, ki so se (in se bodo) pojavili tukaj na Radikalnews.com. :)

Verjetno ne pričakuješ, da se bom zahvaljeval sebi, da sem lahko bil tukaj?
Ne, človek, govorjenje s samim sabo je že dovolj čudno … :)

Leave a Reply