Barbara

Dopust na morju – čas in kraj za brezskrbno poležavanje na plaži z ženo, močenje jajc v slani vodi z otroki in urejanje tekstov v bližnjem kafiču ob Hemingwaya vrednem razgledu, mrzlem pivu in vroči kelnarci (dobro, to tretje sem vtaknil zgolj za slikovitejši opis) … Barbara je druga zgodba iz prihajajoče knjige:

Previdno vzamem jajca v roke. Zrak prepara vzburjeni krik nogometnega komentatorja in cvrčanje olja – požeruhu pripravljam že tretjo večerjo …
BARBARAAA!!! zavpije izpred televizorja.
Takoj, lubi, rečem.
Pa ne seri več s totim lubi, ker …
Komentator je znova glasnejši in Franc se v napetem pričakovanju nagne naprej, da bi bil čim bliže idiotom, ki se kljub snežnemu metežu v kratkih hlačah poganjajo za isto žogo. Vse – in vsakemu – bi dala, da bi smrdljiva škatla crknila enkrat za vselej. Včasih sva seksala vsak dan, tudi po večkrat na dan, odkar je ostal brez službe, pa rajši smrdi cele dneve v gatah pred tevejem in žlampa pir, kot da bi bil pet minut z mano.
Napetost raste, naši se gnetejo pred njihovimi vrati in vse kaže, da bo zadetek, komentator kriči, ampak žoga vseeno odleti mimo. Franc besno udari s pestjo po kolenu in sikne Pizda!
Kaj je zaj, bo kaj al nič?! Lačn sem!!!
Takoj bo, lu- … Franci.
V kuhinji zadiši po ocvrtih jajcih – iz ponve jih počim na krožnik in jih posujem s soljo in poprom. Kaj bi mu še lahko nasula gor …? Ciankalij?
Misel na Francija, kako leži na tleh in brca v smrtnih krčih, me spravi v boljšo voljo. Kos kruha položim na vrh in mu z nasmehom na ustih odnesem krožnik …
Z večnim čikom v gobcu bulji v ekran in, ne da bi odvrnil pogled, vzame krožnik.
Mama me je opozarjala, naj se ne poročim z njim. Žal mi bo, je rekla. Čez petnajst let, če ne že prej. Daj, daj, mama …
Poročena sva sedem let in mi je žal. 
Cele dneve presediš pred tevejem, rečem, medtem ko si zbaše več hrane, kot je gre v normalna usta in me prebodeno pogleda.
Občutek mam, ko da me ni …
Kaj si rekla? izusti skupaj s slino in koščki hrane, ki mu letijo iz zamaščenih ust. Iz ust, ki so mi včasih govorila, kako nisem samoumevna, kako se zaveda, da me mora osvojiti vsak dan znova …
Nič … Brez veze.
Sama s sabo si se začela menit, reče.
Spet postaja napeto in Franc se vživi v dogajanje na belem igrišču, ampak naš obleži na hrbtu in se drži za koleno.
Pedri razvajeni! Pojma nimate – par snežink z neba vas čisto zjebe! Jaz bi vam že pokazo, mehkužci!!!
Obrnem se na petah in se vrnem za štedilnik. Štedilnik!
Nikakor si nisem predstavljala, da bom delala za dva in da bom doma zreducirana na plehko gospodinjo, priklenjeno na štedilnik. Mogoče bi postala še zasvojenka z mehiškimi telenovelami, če ne bi bil daljinec kot del telesa priraščen na Francovo roko.
Pa pizda, kaj je to?! zakriči Franc.
Kaj je že spet?!
Pasja dlaka, jebemti! V moji večerji!!! Kaj misliš, da sem prašič, da morm požret čisto vse, kaj mi fukneš na krožnik, porkamadona?! Vse dlake ji bom spopipo, prekleti pizdi bolhasti!!! Bejži mi s tem!
Zlatka ni nič kriva! Daj sem!!
Ne, jaz sem kriv, alkaj?
Jezno zgrabim krožnik in se napotim nazaj v kuhinjo.
Majo gospod še mogoče kako posebno željo?
Pir mi prinesi!!!
Krožnik zaženem v korito in čudež je, da je ostal cel. Iz hladilnika pograbim pločevinko, jo dobro pretresem in mu jo zabrišem v vamp, da zaječi od bolečine. Presenečeno me pogleda.
Kaj si nora ti?!
Ja! Sem!
Si!
Ja, nora sem, ker te prenašam, luzerja nesposobnega! Ne misli, da te bom še dolgo gledala brez službe!
Ha! Dolžna si poskrbet za partnerja, ki nima sredstev!
Ja, za partnerja, ne pa za parazita, ki me zažira, do mene pa ne čuti nič!! Lubčeka si bom dobla!!!
Franc ostane brez teksta. Požre slino in povesi pogled proti pločevinki, ki jo ima med nogami.
Odpri si, kaj čakaš?!
Franc potegne obroček in pivo eksplodira, pena bruhne iz pločevinke in ga stušira po obrazu, majici in gatah. Panično liže pločevinko in sesa polzečo brozgo, jaz pa se zlobno zarežim, obrnem na petah, odkorakam v kopalnico in si na hitro popravim pramen las, ki mi pada čez obraz in se mi iskreno zazdi, da v ogledalu sploh še nisem za staro železo. Da bi moral živeti nekje nekdo, ki bi me znal ceniti in imeti rad zaradi tega, kar sem v resnici. Nekdo, ki bi mu lahko vračala, ne pa zgolj dajala.
Na hitro se preoblečem in nevsiljivo namažem.
Francov krik – nekdo je očitno končno dal jebeni gol – me za trenutek zdrami.
Lase si spnem v figo, ki mu je bila včasih tako všeč (“ker odkriva tvoj čudoviti vrat”), iz predsobe pokličem Zlatko in jazbečarka, ki je komaj čakala, kdaj se bom spomnila, da jo peljem ven, se zapodi med moje noge – in je tudi edina, ki se še kdaj zapodi med moje noge.
Kam te greš?
Vstal je od televizorja! Zanima ga, kam grem!
Kaka te si?
Taka ko vedno! Če bi me seveda ti kdaj pogledo, ampak zaradi televizora ne moreš. Grema, Zlatka!
Kam?
Kaj te briga …
Čuj, pazi se!
Tam maš svoj fuzbal, pa me pusti pri miru!
Če je konec polčasa …
(odlomek)

Leave a Reply