Pogodba

Pogodba je zadnja zgodba iz knjige Ne poskušajte tega doma, ki bo kmalu na voljo kot brezplačna elektronska knjiga, za pokušina odlomek … Seveda me čaka še nekaj urejanja. Do konca leta bo predvidoma izšla tudi kot tiskana knjiga v mehki vezavi.

 

Je res, da se človeku pred očmi odvrti film njegovega življenja tik pred smrtjo? Ni res. Vse, kar vidim, je gladina Drave, ki se mi nezadržno hitro približuje. Zaprem oči in …
Ko bi moral čofniti v vodo, me nekaj zagrabi za gleženj in sunkovito potegne navzgor, nazaj na most in me odloži na pločnik.
Pa kaj zdaj delaš cirkus, človek!!!
Tip v črnem plašču s prstom privzdigne klobuk in prekriža roke. Očitno sem ga razpizdil. Zelo razpizdil.
Kaki cirkus?
Oskar, ne me jebat – pogodba je pogodba in poti nazaj NI!
Potrpežljivost ga je že zdavnaj minila in jasno mi da vedeti, da se ne bo pustil zajebavati, več kot je potrebno …

Obleči se!
Sedi mi na trebuhu in me osuplo gleda.
Si gluha, alkaj?! Ponovim. Spokaj svoje joške, od kod si prišla!
Lubi …
Glas se ji trese in še vedno ni prepričana, da je pravkar slišala, kar je pravkar slišala.
Nea se sekiraj … To se lahko vsakemu zgodi …
V tistem popizdim, zavijem z očmi in s pestjo butnem v steno: Marina, spizdi!!!
Marina požre slino, vstane in začne s tal pobirati kose obleke. Med tem ko nase vleče hlačke in modrček, se trudim, da je ne bi gledal.
Obleče si kavbojke in majčko, smrka in komaj zadržuje solze.
Me ne boš pospremo …?
Boš že sama našla vun … Kluč maš pa …
Marina plane v jok in ven iz sobe.
Pa bodi nežna z –
Iz predsobe se zasliši TRESK!
– vratami!
Zdaj se tudi meni trese glas in zakopljem obraz v blazino.
Zakaj meni? Zakaj ravno jaz?! Ooooooo, sranje …!

Sedim nekaj časa na postelji, z brado v dlaneh, od joka zabuhlimi podočnjaki in rdečimi očmi, ko mi prva produktivna ideja potegne ustnice v nasmeh. Izpod postelje izvlečem telefon in s prve odtipkam pravo številko – nisem je še pozabil!
Prosiiim?
Zdravo, Roza … Oskar tukaj …
Jaaa …? vpraša previdno.
Popraskam se po glavi in skušam najti prave besede.
Mislo sem, no … Dolgo se nisma vidla in … Pozabo sem že kak zgledaš pa …
Ja?
Rad bi te … spet … vido. Zdaj. Takoj!
Si pa presneto dosti upaš, Oskar. Po fsem tem času … Nisn sama!
Dobro, no … Jaz sem sam. Spomno se pač na tebe. No, pol pa nič …
Še maš vedno isti naslov?
Zmaga! Vsaj razpoloženje se mi v trenutku dvigne.

Na hitro se umijem in obrijem, počim špagete v en in kepo mletega mesa v drugi lonec, zaplešem v kavbojke in belo srajco (tri gumbe pustim odprte!) in ko prižgem svečo zraven dveh krožnikov, pri vratih pozvoni. Pustim, da pozvoni še enkrat, potem pomežiknem Oskarju v ogledalu in ji odprem.
Nekaj sekund se nemo gledava, potem mi prileti v objem in me z vlažnimi sočnimi ustnicami poštemplja po obrazu …

Ob umazanih krožnikih, pocukrani meloiji v ozadju in pol prazni penini zaključim svoj monolog. Nekaj trenutkov me nemo opazuje, potem bruhne v neutolažljiv smeh.
Ti?! Ti nisi mogo?!
Ti se zajebavaš, ampak stvar je resna! Več ko resna! Dobro veš, da se to lahko vsakemu zgodi.
Ja, Oskar, vsakemu … Ampak kolikor te poznam –
Dobro no, nehaj. Vglavnem, razmišlal sem, da mi na tem svetu lahko pomaga samo nekdo, ki zadeve obvlada, in to si ti, ne.
Dokaz, da vsaj še razmišlaš dobro …
Nalije si preostanek penine – ni je več kot za pol kozarca. Počaka, da prilezejo ven še zadnje kapljice, živčno pogleda prazno steklenico in mene in jo vidno slabe volje odloži na mizo.
Se ti ne zdi, da že maš počasi zadosti …? Jaz sem še pri prvem kozarcu.
Roza dvigne tresoči kazalec in odkimava z glavo.
Ja, zadosti mam! In da mi ne bi slučajno kaj pridigo! Še noben se ni z mene tak norca delo ko ti! Še do nobenga nisn čutla to, kaj čutim do tebe! Komaj sn malo pozabla na tebe, najdla dobrega tipa – takot danes – pol pa me pokličeš, pa misliš, da morm v luftu priletet k tebi ko neki cucek … Pol mi pa še pridigaš!
Dobro, dobro – oprosti … Saj je tak zmajnkalo, hvalabogu.
Nič ni zmajnkalo! Se zmagoslavno zareži. Iz torbice izvleče buteljko z dizajnersko rdečečrno etiketo in se spopade z zamaškom.
To je pusto toti tip danes. Pravi romantik … Taka simpatična aristokratska bradica pa oči … Blo je nekaj peklenskega v očeh. Po moje mora bit malo perverzn, ampak malo spremembe tu pa tam nea škodi. Pol pa si tak ti poklico.
Rozi uspe POK! odpreti steklenico. Veselo si nalije, jaz pa svoj kozarec pokrijem z dlanjo.

Počasi pa ziher postaja Roza vedno bolj pijan. Njen glas je vedno globlji, jaz pa v obupu njenih besed ne razločim več. Živčno se presedam na stolu in samo vprašanje časa je, kdaj mi bo zavrelo.
In pol je na-napiso tisto Snegulčico in sedem zvodnikov, ne. In kaj misliš, komu je zaupo glavno vlogo?
Z dlanjo se poči po prsih.
MENI! Še več ko to – celo dramo je napiso zaradi mene! Bla sn njegova muza takorekoč, ful sma bla zalublena, pol so ga pa iz šole fuknili, ker smo nagi hodli po odru pa to … Samo tip je danes ful uspešn, da boš vedo – piše reklame pa to …
Zaj te mam pa dovol! Nisem te klico zato, da mi boš kvakala fkoga si bla zalublena pa kaj kdo piše! Bo kaj, al ja?!
Roza rigne od presenečenja.
Dobro, no, saj se ti ni treba takoj razburjat. Samo tak dolgo se že nisn s tabo pogovarjala, da – kdaj sma se midva sploh nazadnje vidla? Aja, te ko te je pustla – kak ji je blo že ime? No, saj ni važno, glavno, da te je pustla. Saj ne, hecam se. Okej …
Spleza name in se začne z mednožjem drgniti po meni. Z dlanmi mi zleze pod srajco in zagrize v levo ušesno mečico. Dvignem jo in jo počasi med poljubljanjem nesem v spalnico …
Odložim jo na posteljo in si začnem odpenjati gumbe na srajci, Roza pa se trudi z neko majčki podobno krpico, ki noče z nje. Če bi naju kdo videl, bi dobil vtis, da sva tik pred tem, da oba izgubiva nedolžnost.
Odpnem ji modrček in jo začnem grabiti za njene ogromne prsi.

Roza besna zbere cunje na tleh in z njimi v naročju sikne: Če ti nisi za ubit! in me pusti samega.
Se pravi, dragi Oskar, da ti preostane samo eno …

Stojim na ograji in gledam dol. Z levo roko se držim za kandelaber, z desno pa za mednožje.
Vse so iste! zaslišim od zadaj.
Ha?
Iz teme se izlušči visok tip. Nosi dolg črn plašč in kavbojski klobuk, izpod katerega se sveti dvoje oči.
Kar seveda ne pomeni, da bi se šel človek zaradi njih ubijat …
Prižge si cigareto – vžigalica mu za trenutek razsvetli obraz z aristokratsko bradico in peklenskimi očmi – potegne par dimov, potem pokima proti meni.
Dobro … In ti? Si prepričan, da ni druge, boljše rešitve? Dovoli mi, da se predstavim – sem …
Ne slišim, kdo je, ker prav v tem trenutku zagrmi.
Ker jaz ti lahko pomaga, nadaljuje. Stvari se da rešit na milijon načinov. Boljših.
Kaj te ti veš?! Vprašam. In ne pade mi na pamet, da bi ti razlagal svoje problem – če bi jih seveda mel … Saj te niti ne poznam.
Tip sem nasmehne in skima z glavo.
In danes je tvoj srečni dan, jaz sem namreč …
Spet zagrmi in spet ne izvem, kdo je.
Ime mi je Lucifer, kar pomeni – Tisti, ki prinaša luč.
Pizda, še to, kot da je šizo s halucinacijami veličinskega karakterja tisto, kar v te trenutku potrebujem. Poženem se z ograje na pločnik in naredim nekaj korakov proti njemu – s kazalcem merim vanj kot s pištolo.
Meni pa Oskar, kar pomeni – Tisti, od katerega se ti bo stemnilo pred očmi, če me misliš basat s takimi.
Samozavest, ha?
Lucifer si zadovoljno pomane roke.
Taki, kot si ti, mi prinesejo največ točk.
Pa kaj, pa s čim sem si zaslužo, da ravno jaz, in to vedno takrat, ko delam samomor, naletim na takega šizota –
Lucifer osupne.
Šizota? Kaj mi ne verjameš? Čakaj malo – ti dvomiš v mene? Poslušaj, miki, ne bi ti priporočal takih fint, ker mi ni do heca! Tud jaz mam svoje potrebe in sem bil z eno v redu mačko, ko zazvoni telefon, ona pa v solze, pa da ga ljubi in hoče k njemu pa tako sranje … Dobro, poskrbel sem, da se ji večer ni iztekel po predvidevanjih, tistega kretena pa bom že še našel. Oskar, praviš. V redu, mogoče rabiš čas za premislek. Jaz bom zdaj šel …
Hvalabogu, rečem, Lucifer pa odreagira, kot da bi ga po hrbtu pobožala elektrika. Nekajkrat globoko vdihne in izdihne, potem pa je kmalu spet okej. S kazalcem nameri vame.
Ne ponavljaj več tega imena v moji prisotnosti. Ni mi treba izvajat čarovniških trikov zato, da bi idiote prepričeval, da mam nadnaravne moči in da sem, kdor sem! Kaj misliš ti, da sem David Copperfield?! Ampak naj ti bo. Povem ti samo to, da lahko naredim, da se ti bo življenje spremenilo na boljše, postal boš uspešen, da ne rečem zvezda. Vsi te bodo poznali in vse te bodo imele rade, dosegel boš, kar si boš zamislil. Nobenih težav več in to, kar se ti je danes zgodilo, se ti bo zakopalo nekam v podzavest – vse boš pozabil, MENE boš pozabil, ampak jaz bom vseskozi prisoten. Zadnjih nekaj ur tvojega življenja pa bo dobesedno zradirano iz tvojih sinaps. Zaživel boš boljše, srečnejše življenje – kar seveda ne bo zastonj.
VSE bi dal, da ne bi blo več takot je … rečem. Še dušo –
Vse boš pravočasno zvedel. Tu se lepo podpiši (izroči mi pogodbo in jaz jo podpišem brez oklevanja) nobenih posebnih pogojev nakupa ni, plačaš po povzetju, kar bo čez (pogleda na uro) …trideset let. Do takrat pa asta la vista, bejbi.
Lucifer se zasuče in zavije v plašč, nekajkrat se zavrti okoli svoje osi, potem pa se njegova postava počasi razblini …

Ležim na hrbtu in Marina me veselo jaha, njeni gibi so vedno hitrejši in vzdihi vse glasnejši, dokler se vsa prepotena in zadihana ne zruši name. Nekaj trenutkov nemo leži na meni, potem se zasmeje.
Štela sem samo do sedmič … Oskar, ti si pravi lucifer!

Lucifer si prižge novo cigareto in parkrat potegne. Njegov obraz za trenutek izgine v dimu.
Potem si prekinil z Marino … In kmalu sem pogruntal, kdo mi je tisto noč zjebal Rozo – ti! Dobro, ne gojim zamere …
Pogladi se po bradi in sede zraven mene na pločnik, jaz pa skušam njegove besede prilepit na spomine.
Ženske vseh oblik in starosti so po moji zaslugi v kolonah čakale, da bi lahko preživele par veselih uric s tabo v postelji. … Ampak tebi to seveda ni bilo dovolj. Moral si ga vtaknit še v politiko.

Leave a Reply