Pogovor s Chrisem Kelsom

Naš najnovejši literarni gost je Chris Kelso, pisec, urednik, novinar, ilustrator in soustvarjalec The Imperial Youth Review. Njegove zgodbe so objavljene v več revijah in antologijah in ima knjige (Schadenfreude, Moosejaw Frontier, A Message From The Slave State and Transmatic, among others) na Amazonu – mislim, da bi jih morali pogledati. Obiščite http://www.chris-kelso.com in izvedeli boste več o Chrisu in njegovem delu.

Chris Kelso

Chris Kelso


Zdravo, Chris – lahko, prosim, poveš kaj malega o sebi?

Zdravo, Renato. Sem pisec, ilustrator in urednik iz Škotske. Rad imam živali, branje, pisanje, risanje in igranje glasbe. Imam peščico publikacij (spremenljive kakovosti), ki jih lahko kupite – “Moosejaw Frontier”, “Transmatic”, “Schadenfreude”, “A Message from the Slave State” prihajajoča manično-depresivna priopoved “The Black Dog Eats the City”. Prav tako z Garretom Cookom urejam zares kul protikulturni žurnal, ki izhaja vsake četrt leta … ali ko se nama zazdi. Včasih tudi delam vknjižnici in učim umetnost in kitaro za začetnike, ker mi gre za skupnost.

Si iz Škotske – Škoti ste očitno odlični pripovedovalci zgodb (Irvine Welsh, eden mojih literarnih herojev, je prav tako iz Škotske), od tam je Ignius Ellis prišel v San Francisco … Kako te tvoja dežela definira kot pisca?
Velik bum je bil tukaj v znanstveno-fantastični skupnosti in kul je biti zraven. Mislim, da sem predstavnik tega. S Halom Duncanom sem pred kratkim urejal antologijo z naslovom “Caledonia Dreamin’ – Strange Fiction of Scottish Descent”, zato del mene na neki način najbrž mora biti pod vplivom ali navdihom Škotske. To je čudovita dežela, ki je precej ljudi že prej vzburila ali vzpodbudila, in to po pravici, mislim pa, da je moje pisanje bolj blizu ameriški književnosti. Slovimo kot pripovedovalci zgodb. Ponosen sem na zgodovino naše književnosti in umetnosti, zato mislim, da lahko rečeš, da sem ponosone, da sem Škot.
Vseeno pa se mi zdi, da je geografska nezgoda, da sem se rodil in odraščal tu, popolnoma naključna in ne izražam se na čisto škotski način – moji liki so tudi zelo redko tipično škotski. Mislim, na zunaj sem ZELO škotski. Imam tak debel provincialni naglas in rad si privoščim eno ali šest pijač, navznoter pa me najožje okolje ne navdihuje.
Hočem reči, da je podeželski Ayrshire lep, a je tudi neverjetno otopel in streznitveno dolgočasen. Dejansko celo moji škotski liki (Kip Novikov, Ignius Ellis, Mr.M) niso tip, kakršnega bi pričakoval, če bi kadar koli prišel sem. Rekel bi celo, da niso niti pretirana podoba ljudi tukaj, presneto, niti njihovi priimki ne zvenijo preveč škotsko! Bolj kot ne, me navdihujejo knjige in filmi iz Združenih držav ali drugod po Evropi. To seveda ne pomeni, da ne cenim, kar prihaja iz mojega ljudstva, ker cenim: Alasdair Gray in Irvine Welsh sta bila precejšen del mojega življenja, ko sem začel brati. Po mojem imam tisto slavno malodušno držo, ki jo Škotom od časa do časa očitajo.

Ustvarjaš na večih področjih – pišeš, urejaš, ilustriraš … Kje se lahko najbolj učinkovito izraziš?
Mislim, da me vsako področje zadovolji na drugačen način. Mislim, da bi bil najraje najboljši v pisanju. Čutim, da je to nekaj, zaradi česar bi pravzaprav rad vstal in to počel vsako jutro, vem pa, da me čaka še dolga pot, da bom res dober. Puščavnik v meni ima rad samoto in izolacijo pisanja in risanja. Nekoliko drugače je z glasbo in uredniško platjo stvari. Grem skozi faze, ko čutim strast za vsako od the področij, a ne traja tako dolgo kot za pisanje. Pisanje mi omogoča, da se izrazim jasno ali ima za to potencial. Lahko je frustrirajoče (kot sam veš), in ni hujšega občutka, ko preprosto ne znaš ustrezno artikulirati, kar bi rad povedal.
Tudi učenje mladih ljudi me strašansko izpolnjuje. Če sem pošten, sem v tem najbrž najboljši. Mislim, da se otroci z mano lahko dovolj povežejo, da jim je prijetno in lahko iz njih potegnem najboljše. Vem, kako je biti mlad, neroden in nervozen, zato se lahko poistovetim z vzdržljivci, da obvladam otroke.

Kakšen je videti tvoj tipičen delavnik (če kaj takega obstaja, glede na vse tvoje aktivnosti)? Si tudi knjižničar?
Res sem. Vsak dan delam v knjižnici (vsaj trenutno), osemurne izmene. To vključuje ukvarjanje z javnostjo vsak dan – lahko si predstavljaš, kako težko mora to najbrž biti za ljudomrznega pisca. Imam dobre sodelavce in rad sem obkrožen s knjigami, zato se ne smem pritoževati. Lahko bi celo rekel, da uživam. Potem pridem domov in ponavadi kaj malega napišem ali uredim, oh – pred tem moram poskrbeti še za različne živali. Psi, mačke in konji poskakuje okoli farme in potrebujejo hrano in pozornost …

Kako pristopiš k pisanju? Veliko raziskave in načrtovanja ali preprosto pišeš iz glave?
Različno. Ne vem, če imam kak pristop, mogoče bi si ga moral omisliti! Dve knjigi sta se zgodili v enem besnem osemdnevnem rohnenju. Izlilo se je iz mene in končno sem doumel tisto Burroughsovo misel, da je to kot narek. Medtem skoraj ne “razmišljam”. Spet drugič, če imam neko premiso, ki bi jo rad v glavi razširil, pa sem v fazi načrtovanja previdnejši in natančnejši. “Transmatic” je prva knjiga, za katero sem sedel in jo skušal ustrezno napisati iz zapiskov. Če mi je to uspelo ali ne, bi lahko razpravljali.

Kaj pa družabni mediji in tvoje delo, promocija svojega dela in mreženje s kolegi ustvarjalci in z občinstvom?
Mreženje na Facebooku je ključno. Preg njega sem imel priložnost spoznati nekaj odličnih prijateljev piscev in mentorjev. Večina mojega ozkega občinstva lahko z mano vzpostavi neposreden stik prek taistega medija. Vem, da ljudje hitro zavržejo družabne medije, a če si uveljavljajoči pisec in NIMAŠ Facebooka, potem resnično nekaj zamujaš. Goodreads je prav tako briljanten za promocijo tvojega dela in ima dobre ponudbe za izmenjavo knjig.
Ne upiraj se tem zadevam in ne ustreli se v nogo.

Lahko poveš kaj o The Imperial Youth Review?
Imperial Youth Review se je začel kot ideja, ki sem jo imel, ko sem zaključil študij. In je bil nekakšna reakcija na pretenciozne literate, ki so me takrat obkrožali. Predstavljaj si ga kot Anti-New Yorker žurnal – nobene politke (večinoma), nobenih omejitev, predsodkov, klik in čiščenja. Garretta Cooka sem prosil za pomoč, ker sem oboževal njegovo prozo in ker je slovel kot dober urednik in iznajdljiv posameznik (še vedno slovi). Od takrat mi je čudovit prijatelj. Trenutno delava tretjo številko in z nekaj sreče bo v njej tudi nekaj velikih imen.

Na čem trenutno delaš?
Poleg tretje številke IYR sem ravno končal precej eksperimentalni roman z naslovom “The Dissolving Zinc Theatre”, za katerega imam fantastičnega založnika (to bom kmalu razglasil). “The Black Dog Eats the City” bi naj izšel pri Omnium Gatherum konec marca, kar je razburljivo. Priložnost delati s Kate Jonez me navdušuje. Prav tako urejam nadrealistično antologijo za Oneiros Books, v kateri bodo izključno evropski pisci. To bo naporno leto!

Kdo so tvoji literarni heroji?
Hmm … Rekel bi, da Burroughs, Phillip. K. Dick, Poppy. Z. Brite, Samuel Delaney, Sebastien Doubinsky, Alasdair Gray, Bukowski, Selby Jr, Coetzee, Irvine Welsh … Seznam je neskončen. Obožujem toliko piscev.

Kaj bi ambicioznemu piscu povedal o tem, kako postati pisec?
Mislip, razen “NE DELAJ TEGA!!!” …? Hm, rekel bi mu, naj si vzame čas (a ne odlašaj). Ne boj se prositi ljudi za pomoč ali nasvet, predvsem pa spoštuj pomoč in nasvete, ki ti jih ponudijo drugi pisci, zlasti tisti, ki jim je uspelo v velikem grdem svetu knjižnega založništva. Beri, pili svojo obrt, ostani skromen, garaj …

Kako lahko zapustimo Državo sužnjev?
Ne morete.
Ko si enkrat tukaj, postaneš del vlaken Države, servilni avtomat, ki dela v enklavi na prisilnem delu kot kopač nebistvenih mineralov do konca rednega časa …

Še eno vprašanje, g. Kelso … Ali ste – transmatik?
Haha! Sem vedel, da me boš to vprašal! Ampak resno, ja – absolutno sem Transmatik …

Hvala, Chris!
Hvala, Renato!

Leave a Reply