Pogovor s Craigom Stoneom

V čast mi je, da lahko govorim s Craigom Stoneom, avtorjem knjig Veverica, ki je sanjala o norosti in Življenje tolče (ki je uvod v Veverico). Najdete ga na Facebooku in Twitterju (@robolollycop), vendar vam svetujem, da poiščete njegove knjige na Amazonu!

Craig Stone

Pozdravljen, Craig. Povej nam prosim nekaj o sebi?
Šolo sem pustil pri šestnajstih in se preselil v Španijo, se vrnil v Anglijo in padel na igralsko akademijo, ker nisem vedel, kaj bi rad napravil s svojim življenjem. Vrgli so me, ker sem med predstavo na odru brez dovoljenja nosil žensko spodnje perilo in nič drugega.
Potem sem dobil delo v pivnici v Londonu. Redni pivci so delali v banki COUTTs in menedžerju sem se zdel inteligenten in mi je ponudil službo. Prepustil sem se toku in nekaj let delal v bančništvu, na koncu pa sem poslal mejl tolikim ljudem, kot sem lahko – bila je bolj kratka zgodba – o vseh slabostih mestnega življenja, o tem, da je kravata zanka, ki si jo moramo zaradi sistema zavezati okoli vratu, in da je pokojnina, za katero se ženemo, razmajana pručka, na kateri vsi mislimo, da moramo obdržati ravnotežje.
Poslal sem ta mejl in odkorakal, ne da bi vedel, kaj mi bo prinesel naslednji dan.
Obrnilo se je tako, da sem čez osem mesecev živel na Havajih, imel knjižnega agenta in si zagotovil par pogodb za izdajo knjige pri Scribnerju v Ameriki in Headlineu v Združenem kraljestvu.
Potem se je življenje zapletlo in moral sem se vrniti v London, ob vrnitvi pa sem bil brez denarja, službe in prebivališča.
Izgubil sem pogodbe za knjigo, stanoval sem v garaži v Blackheathu in zapravil leto življenja ob basanju s kikirikijem in buljenju v mimovozeče avtomobile iz barov.
Potem sem v mestu dobil novo službo, se preselil iz garaže in življenje je spet postalo normalno.
Čez štiri leta sem ugotovil, da nisem normalen. Nisem želel biti normalen in normalnost lahko odjebe. Nisem bil pripravljen na normalnost, nisem bil pripravljen sprejeti preostanka svojega življenja pri tridesetih. Bil sem sam, brez otrok, tako sem spakiral par stvari v torbo in odšel iz službe živet pod drevo.
Ker sem vedel, da bom pot iz tega našel s pisanjem.
Vedel sem, da sem nadarjen za pisanje in če bi se sprijaznil z normalnostjo, preden bi (vsaj) zaključil pol spodoben roman, bi ta normalnost bila vedno popacana s “kaj, če”.
Preselil sem se torej pod drevo v parku in napisal Veverico, ki je sanjala o norosti. Potem sem napisla Življenje tolče. S prvo knjigo sem dobil agenta, z drugo pa sem prišel v ožji izbor za Mednarodno knjižno nagrado Dundee.
A najpomembneje je, da me je pot pripeljala do čudovite punce po imenu Carolyn.
Če je torej kdor koli negotov, če mu talent trka na srce njegovih vrat, lahko rečem le, kaj razmišlja, da se ne odpre temu, kar bi lahko postal?
Napiši knjigo, izdaj svoje pesmi, riši svojo umetnost. Tvoj je edini um, ki lahko, edina roka, ki bi lahko, in edina vizija, ki bo.
Zdaj z veseljem sprejemam normalnost.

Tvitaš in “fejsbukaš”, je na poti tudi kaka avtorska stran in/ali blog ali pa socialna omrežja ustrezajo tvojim potrebam po mreženju in promoviranju svojega dela?
Nobene strani ali bloga. Uporabljam zgolj Facebook in Twitter. Obstaja samo določeno število mikrofonov, v katere moraš spregovoriti, da te slišijo. Pri Twitterju in Facebooku mi je všeč, ker gre za druge ljudi. Pri blogu bi šlo za to, da jaz govorim o sebi in to najverjetneje samo sebi. Kar mi zdaj pravzaprav zveni dobro, ko ta pogledam na to. Morda pa bom pisal kakega.

Zakaj pišeš?
Ker vem, da sem v pisanje vložil več časa, kot ga bom kdaj koli dobil ven. Če se naučiš govoriti francosko, boš šel v Francijo. Če si toliko in toliko časa porabil za pisanje, potem boš pač pisal.

Koliko Craiga Stonea je v Colossusu Soslossu? Zgodba o tem, da si namerno postal brezdomec je tvoja zgodba? Je bila Veverica zares napisana “pod drevesom v parku”?
Colossus Sosloss sem jaz. Spremenil sem ime delno zato, ker nisem hotel sebično samo pisati o sebi, delno pa zato, ker sem mislil, da nihče ne ve, kdo sem – zakaj bi jih torej zanimalo? Colossus mi je precej všeč, ker je pomemben, a je za vse druge v knjigi samo brezdomi tip, še en obraz brez imena.
Ja, res sem bil brezdomec. Ja, živel sem pod drevesom v parku Gladstone na jugovzhodu Londona in ja, cela knjiga Veverica, ki je sanjala o norosti je bila napisana pod drevesom; če me ljudje najdejo na Facebooku, je moja izkušnja v albumu pod Mojimi slikami, ker sem imel na telefonu kamero in sem se odločil, da jo bom dokumentiral. Veliko dogodkov v knjigi se je dejansko zgodilo, nekje na pol poti sem jih ponesel v nadrealizem, pred tem pa – logistika umivanja v času brezdomstva, kaj početi s spolno napetostjo, ko si klošar, kam skriti svoje torbe, da ti ne ukradejo življenja, strah, da te pretepejo – vse to so bili resnični problemi, s katerimi sem se soočal vsak dan in včasih noč, medtem ko sem pisal knjigo.

Tvoje pisanje je pošteno, na neki način nadrealistično, polno besednih iger in duhovitosti, da ne omenjam čutnih učinkov tvojih stavkov – ko sem bral o skejterjevih zlomljenih jajčkih, je bolelo skoraj, kot da bi si jih dejansko zlomil … :) Gre tukaj za ogromno razmišljanja in oblikovanja zaporedja besed ali tvoji možgani dejansko delujejo tako, ko se srečaš s prazno stranjo?
Nič preveč razmišljanja. Samo pišem – in uživam v tem. Nič ne načrtujem. Ne bi rad zadušil svojega pisanja s predvidljivostjo samega sebe. Pišem in pogosto pri tem nimam pojma, kam bom prišel. Kar je dobro, ker to pomeni, da bralec tudi ne.
In to me tudi zabava. Ne razumem, zakaj bi nekdo ustvarjal seznam vsega, kar se bo zgodilo v knjigi, preden jo začne pisati. Po mojem strah pred tem, da bi napisal nekaj slabega, preprečuje nekaj, kar bi lahko bilo “nezemeljsko” osupljivo.

Kako bi opisal svoj slog?
Zabaven. Ampak resno zabaven. Lahek, ampak resno globok.

Samozaložil si dve knjigi. Kaj zdaj? Delaš v tem trenutku na tretji?
Ne v tem trenutku. Svoje misli osredotočam na to, da bi dobil knjižno nagrado Dundee. Če bi dobil to nagrado, bi ogromno dozdevno nesmiselnih življenjskih odločitev dobilo smisel. Rad bi živel na svetu, v katerem nekdo, ki se odpove vsemu, da bi se oprijel edine resnične stvari, to tudi dobi.

Kot samozaložniku ti gre dobro – dobivaš ocene s petimi zvezdicami. Kaj pa poslovna plat tvojih knjig? Prodaja je dobra?
Dobim skupno okoli 100 do 200 funtov mesečno od prodaje knjig v Ameriki in Združenem kraljestvu. Ni mi jasno, kako nekateri avtorji dosežejo milijonske prodaje. Mislim, da je za to preprosto potreben čas. Veverica, ki je sanjala o norosti ima trenutno 33 ocen s petimi zvezdicami v Združenem kraljestvu. Ko jih bo več kot 70, bodo ljudje kupovali knjigo. Najbrž bo v naslednjem letu prodaja narasla.

Bi šel po tradicionalni poti z agentom, založbo, …?
Zdaj imam agenta, Sonio Land iz Sheil Land Associates v Londonu. Življenje tolče je v ožjem izboru za nagrado Dundee in če zmagam, dobim pogodbo z založbo Cargo Publishing.
Ja, rad bi šel po tradicionalni poti. Digitalno je zabavno, ampak sam sem bil prisiljen iti v to, ker nisem mogel priti do tradicionalnega agenta, da bi bral moje besede.
Založniški svet se danes zdi bolj kot možnost, da se dokažeš digitalno, potem te agenti začnejo opažati.

Kdo so tvoji literarni heroji (če sploh)?
Veliko sem bral Roalda Dahla, ko sem bil še majhen, potem pa Stephena Kinga, ko sem jih imel štirinajst, ampak ne bi ju imenoval heroja. Samo spoštujem večino njunega dela.

Bolje živeti sanje kot sanjati življenje – to je prvi stavek, ki potegne bralca v zgodbo Veverice, ki je sanjala o norosti in je zagotovo trezen, upoštevanja vreden nasvet. Kaj še bi povedal mlademu (in ne tako mlademu) piscu?
Ignorirajte nasvete kogar koli in svoje. Ni napačneg načina dela s Twitterjem, ni napačne poti do agenta, ni napačne poti do založnika. Je samo vaš način. Če boste začeli spreminjati svoj način, da bi se bolj ujemal s tistim, kar so vam povedali, potem boste zgolj z drugimi čakali pred vrati, ki se ne bodo nikoli odprla, preveč prestrašeni, da bi potrkali, ker pač tako piše na vratih.
Tisti, ki jim uspe, že senčijo svojo pot skozi strešno okno.
Bodite, kar ste, to je vaše najboljše orodje. Vi ste to, kar vas ločuje od vseh drugih piscev.
Več agentov mi je po mejlu predlagalo, da spremenim svoj pristop, predlagal sem jim, da naštudirajo umetnost mnogostranskega pristopa.
Ne bojte se razpizditi ljudi, ker si ob koncu svojega življenja ne boste želeli biti razpizdeni zaradi sebe.
In hej, mogoče vam ne bo uspelo, mogoče ne bo uspelo meni – a ne bodite človek, ki na smrtni postelji obžaluje, da ni nikoli zapisal romana v glavi ali pesmi v srcu.
Žalostno je, če zapustiš ta svet z obžalovanjem, če je edino darilo, ki ga lahko odneseš s sabo, da ga zapustiš brez obžalovanja.

Craig, prijetno je bilo govoriti s tabo. Hvala in veliko sreče s pisanjem.
Tudi tebi, Renato, bilo mi je v zadovoljstvo.

Leave a Reply