Pogovor s Heathom Lowrancem

Z nami je Heath Lowrance, avtor Roke barabe in Mesta krivovercev (romana) in zbirke kratkih zgodb Izkoplji deset grobov. Veliko noir zgodb je objavil v antologijah in literarnih revijah. Njegova najnovejša serija kavbojskih zgodb Hawthorne je prav tako na voljo na Amazonu, piše pa tudi blog na http://www.psychonoir.blogspot.com/ (prostor, ki se ga splača pogledati).

Heath Lowrance

Zdravo, Heath, se lahko prosim predstaviš?
Mislim, da si v uvodu povedal v glavnem vse, a vseeno, pozdravljeni, jaz sem Heath. Omenil si moj najnovejši roman Mesto krivovercev, ki je pravkar izšel pri Snubnose Press, in čisto novo novelo Bleferski mestni borec v fantastični seriji Fight Card (izraz se nanaša na vse borbe, ki se zgodijo v enem večeru boksarskega dogodka).

City Of Heretics & Bluff City Brawler

Kakšen je videti tvoj tipični pisateljski dan (na Facebooku smo bili obveščeni, da si pravkar začel novo redno službo)?
Jaaa, nova služba me je prisilila, da sem nekolikanj spremenil pisateljski dan. Pred tem sem vsal vsako jutro, spil par skodelic kave in v roku ene ure začel pisati. Pisal sem ponavadi kar nekaj ur vsak dan. Zdaj pa je moj urnik rahlo spremenljiv, zato pišem, kadar pač lahko. Kako uro, dve vsak dan, včasih zjutraj, včasih pa pozno popoldne. To je najbrž težava, ko si v redni službi. Moraš se umestiti, kadar koli gre.

Kdaj si začutil potrebo po pisanju in zakaj sploh pišeš?
Včasih sem se spraševal, kaj me tako besno sili k pisanju. Mislil sem, da zato, ker bi rad, da me na neki način razumejo. Pred časom pa sem preprosto spoznal, da je to pač nekaj, s čimer se rodiš. Ne talent ali pogon, ampak želja. To se ne da razložiti. Včasih ti predstavlja pisanje resničen užitek, spet drugič pa je … frustrirajoče. Pa vseeno to počneš. Čutim, da MORAM pisati, ali pa se v meni nekaj poruši in postanem nesrečen.

Se kot pisec vidiš kot človek s posebnim poslanstvom ali preprosto kot tip, ki ga zabava izmišljanje zgodb?
Hecno, nikoli nisem razmišljal o tem kot o posebnem poslanstvu, a najbrž na neki način to je. Ne Posebno Poslanstvo z velikimi začetnicami, ampak bolj skromno posebno poslanstvo. Ja, večinoma bi rad samo pripovedoval dobre zgodbe, čutim pa, da ima pisec dolžnost, da je karseda zavezan resnici. Priznam, zgodbe so laži – strukturirane, stilizirane laži – a v svojem jedru bi morale biti o Resnici z velikim R. Torej je moje posebno poslanstvo pripovedovati Resnico, pa naj bo še tako boleča ali neprijetna.

Z lahkoto preskakuješ žanre z noir, kriminalke na kavbojke – kje ti je najudobneje?
Če sem pošten, nobeden se mi ne zdi naravnejši od drugega. Enak pristop imam, neglede na žanr, v katerem pišem. Kot bralec obožuje različne žanre, zato bi se grozno počutil, če bi bil omejen na enega. Kavbojke zahtevajo več raziskovanja, se mi zdi, ker se morajo umestiti v zgodovinski kontekst, ampak vedno gre na koncu za like v neki krizni točki. In tako je na vseh nivojih, neglede na zvrst zgodbe.

Kaj pa tvoj slog? Ga imaš? Koliko pozornosti posvetiš temu, da bi bilo tvoje pisanje drugačno od drugih avtorjev?
Pisec težko definira lasten slog, ne? Pravijo, da je moj slog brezčuten, razgaljen in neposreden. Meni to deluje. Trudim se do bolečine, da bi uporabljal skromen jezik s čim manj besedami. V glavnem ne uporabljam prispodob in primer ali besed, ki bi od povprečnega bralca zahtevali, da seže po slovarju. Zavržem vse, kar zveni kot “pisanje”. Verjetno sem zaradi tega eden od redkih avtorjev, ki dejansko UŽIVA v urejanju – daje mi še eno priložnost, da izrežem vse nepotrebne besede in scene. Pravzaprav sem šel skozi svoje odgovore, ko sem zaključil ta intervju, in jih slekel do čiste osnove. Ha.
Kaj navdihuje tvoje zgodbe? Dogodki iz resničnega življenja, novice in TV ali se ti ideje enostavno porodijo v glavi?
Ideje pridejo od vsepovsod. Naključne misli se, kot si rekel, preprosto porodijo v glavi v kombinaciji s stvarmi v novicah ali stvarmi, ki jih izrečejo ljudje, ki jih poznaš. Ni samo enega mesta, na katerem rastejo ideje, žal. Veliko mojih zgodb pridejo, ko si predstavljam nekakšen “najslabši možni scenarij” – recimo, kaj je absolutno najbolj grozna stvar, ki bi se v danih okoliščinah lahko zgodila in kako bi neki določen lik na to odreagiral? Bi ji njegovo/njeno ravnanje lahko še poslabšalo? Bi na koncu zmagal ali bi bil pogubljen? In ja, ponavadi so v mojih zgodbah liki obsojeni na pogubo.

Kako izrabljaš socialne medije za promocijo svojega dela?
Bojim se, da v zvezi z rabo socialnih medijev nisem najučinkovitejši tip na svetu. Vsakič, ko objavim kaj novega, naredim par krogov promocije na Facebooku, Twitterju in svojem blogu s povezavami do svojih del, pri tem pa skušam biti karseda jedrnat in zanimiv. Ampak po prvem krogu samopromocije sem malo izgubljen. Štejem ljudi, ki jim je morda bilo moje delo malo všeč, da so ga delili, pisali ocene ali kaj. Moram si izmisliti boljši model, ne?

Si samozaložnik ali si predan založbi?
V samozaložbi sem izdal zbirko zgodb Izkoplji deset grobov. Vse drugo so izdali mali založniki. Raje delam z malimi založniki, ker (1) nasplošno vedo, kar delajo, in (2) dosežejo nekako večje občinstvo. Do zdaj sem imel srečo, da so bili vsi založniki, s katerimi sem delal, z eno izjemo, krasni.

Tiskana knjiga ali eKnjiga? Kako pomembna je zate forma?
Gre za sporočilo, ne za medij. Spoznal sem, da se eKnjige prodajajo hitreje iz več razlogov. Mislim, da sem imel vedno raje občutek dejanske knjige v rokah, ampak zadnje čase sem prebral prav toliko knjig na svojem Kindlu kot drugače.

Kdo so tvoji literarni heroji?
Obožujem Flannery O’Connor, Ernesta Hemingwaya, Johna Steinbecka. V takoimenovanem “žanrskem” leposlovju pa se vedno vračam k Jimu Thompsonu, Charlesu Willefordu, Richardu Starku, Davidu Goodisu, itd.

Kaj bi svetoval nadebudnemu piscu?
Samo običajen nasvet. Piši vsak dan. Ne bodi len. Veliko beri. Če vsega tega ne počneš, ne boš nikoli prišel nikamor. In še, ne poslušaj nasvetov drugih piscev.

Hvala, da si si vzel čas, Heath!
Hvala tebi!

Leave a Reply