Pogovor s Kevinom Lynnom Helmickom

Z zadovoljstvom vam predstavljam Kevina Lynna Helmicka, avtorja romanov Sebastian Cross: an epic literary adventure, Clovis Point, Heartland Gothic in Driving Alone in mnogih kratkih zgodb. Ima svoj blog The Write Room, ob tem pa objavlja tudi na drugih blogih (čeprav v principu sovraži bloganje: “… blog, blooog zveni kot prazna zračnica ali nekaj takega.”), ne pozabite pa obiskati njegove avtorske strani na Amazonu.

Kevin Lynn Helmick

Pozdravljen, Kevin, veseli me, da ti lahko postavim par vprašanj. Kdo je Kevin Lynn Helmick, ko ga opisuje Kevin Lynn Helmick?
Najprej hvala, da si me povabil in čestitke za tvojo zgodbo v Noir Nation. Dobra je. Vso srečo. Kako bi se opisal? Sem tip modre barve, čebela delavka. Odraščal sem na ameriškem srednjem zahodu, v malih podeželskih mestih, a sem se potepal tudi po večjih. Sem mož, oče in pisec, a v svojem jedru sem in sem vedno bil umetnik.

Preživljaš se s pisanjem – kako ti je uspelo?
Ne preživljam se s pisanjem. Ni mi “uspelo”, kot pravijo. Če bi bilo to vse, kar bi počel, bi stradal in živel v kombiju ob reki. Denar služim kot pogodbeni tesar. S pisanjem si plačam cigarete in gorivo, ko je dober mesec. To je resen hobi, za katerega si želim, da bi prinašal resen dohodek, ampak zaenkrat mi ga ne in tako je čisto okej.
Večina piscev, ki jih poznam, ima redne službe. Mogoče bodo moji potomci uživali v ferarijih in rehabilitacijah, razvajanjih od mojega pisanja. Jaz po vsej verjetnosti ne bom.

Kakšen je videti tipičen delovni dan Kevina Lynna Helmicka?
Vstanem okoli petih, pišem uro ali dve, se spravim v tovornjaka in grem gradit hišo. Ob dneh, ko nimam dela izven hiše, in takih dni je trenutno precej, glede na razmere v gospodarstvu, pa tudi moje telo ni več, kar je bilo včasih, pišem do enajstih ali dvanajstih in sem potem duševno poponoma zdelan, potem moram iz hiše, moram kam iti, kaj početi.

Če ne bi bil pisec, bi bil …?
Nisem samo pisec. Ne predstavljam si, da bi bil, delal samo eno. Sem ustvarjalen tip. Daj mi prazen list, kamero, belo platno ali celo kup hlodov, pa bom iz tega nekaj ustvaril. Zame je pisanje samo še ena oblika izražanja, trenutno najljubša, ustvarjalni ventil.
Šel sem skozi obdobja poezije, risanja, slikanja, fotografije, pisanje pa je bila vedno stalnica. Vsake toliko som odnehal za več let, a vedno se vrne, ponavadi z uničujočim maščevanjem. Včasih je kot: “Kaj, hiša gori? Čakaj, to sceno moram dokončati.” To je smešno.
A pri pisanju so mi všeč vrata, ki jih odpira. Všeč mi je, kako se razvija in rase kot živo bitje. Ljubim besede in stavke in odstavke in občutja in duševne slike, ki jih proizvajajo, če se jih pravilno uporablja in konfigurira. Jebena čarovnija se dogaja med mojim umom in stranjo. Sicer tega ne razumem v resnici, pa tudi nočem. Težko to razložim, a veliko sem pisal o tem, o pisanju, v Sebastianu Crossu, svojem drugem romanu. O tem, kako to osebno občutim.

Kakšen je tvoj slog pisanja in kje iščeš navdih?
Ne vem čisto, kakšen je moj slog. Lahko dam samo, kar imam, in po mojem to oblikuje piščev slog. Sem za realizem, modernizem in človeško naravo in prav vseeno mi je, če je podeželska ali urbana. Skušam nastaniti like in govoriti in se gibati, kot bi se oni. Tudi drama mora biti zraven. Vsi se v življenju borimo z zadregami, a za lik najti ali ustvariti nenavadno, je lahko naporno. Hočem, da je izvirna, sicer me ne zanima. Navdihuje pa me dobro pisanje drugih. Rad vidim svež pristop, ponavadi pa gre za majhne stvari. Cele zgodbe mi včasih navdihne nekaj tako preprostega, kot je govorica telesa ali tujec, ki gre mimo. Ponavadi zraste cela stvar iz nečesa majhnega. Občutka, besede, citata, ni treba veliko. Navdih je najlažji del.

Kako začneš delati na knjigi – na veliko raziskuješ ali pišeš naravnost iz glave, kjer se je iz življenjskih izkušenj nabralo idej?
Začnem z najboljšim stavkom ali odstavkom, kar jih lahko napišem, s takim, ki zajame kar največ bistvenega, kar želim povedati, in od tu grem naprej. Kasneje lahko spreminjam in verjetno to tudi naredim, ampak nekje moraš začeti. To je moj začetek in osnutek. Raziščem samo najnujnejše, čim manj. Ne pišem o investicijskih bančnikih ali jedrskih fizikih. Pišem od znotraj in po lastnih izkušnjah se mi zdi.
Pišem o ljudeh, zato je edina potrebna raziskava povezana z lokalnimi detajli. Trenutno pišem kavbojko in presenečen sem, kako težko je pisati, koliko raziskave sem potreboval samo za prizorišče. V samo stotih letih so se zadeve v Združenih državah precej spremenile, zato se ob tem naučim nekaj zgodovine. Moral bi biti pozornejši pri pouku ameriške zgodovine.

Založništvo ali samozaložništvo, kaj zate najbolje deluje in kaj bi priporočal drugim piscem?
Izdajal sem v samozaložbi in z malimi založbami, zaradi tega sem najbrž hibrid. Verjetno sem zavrnil več ponudb založb kot marsikateri pisec, a imam čisto določeno idejo o tem, kaj hočem in kako to hočem, od ovitka do formatiranja besedila do velikosti knjige in to lahko dosežem samo, če delam sam. Po drugi strani pa lahko dober založnik to naredi bolje in mora biti sposoben spraviti knjige na police, masovno distribuirati, promovirati, vzbuditi pozornost in prodati v zameno za odstotke avtorskih pravic. Če založnik tega ni sposoben, potem to ni založnik, ampak samozaložnik, ki se pretvarja, da je založnik.
Sam sem v istem časovnem obdobju prodal več samozaložniških knjig kot pa tistih, ki sem jih izdal z malimi založbami. Morda se zdi presenetljivo in zame tudi je, a samozaložniške številke poznam, pri malih založnikih pa veš samo tisto, kar ti povejo. Z malimi založniki nimam najboljših izkušenj, kar je žalostno, saj vem, da jih je nekaj prav dobrih. Nisem pa še obupal nad njimi, čeprav se mogoče komu tako zdi.
Priporočal bi, da naredite, kar želite, a pred podpisom pogodbe z založnikom, še posebej z malim ali mikrozaložnikom, jih dobro spoznajte, prepričajte se, da lahko za vas naredijo tisto, česar ne morete sami. Ni vam več treba v obupu podpisovati s komer koli. Ti časi so mimo. Zdaj imate možnost izbire in zadeve se, medtem ko govoriva, še izboljšujejo. Počnite, kar želite, a napravite, kar je za vas in vaš projekt najboljše v danem trenutku.
Še vedno je veliko nadutosti nad samozaložništvom, ki pa večinoma izvira iz drugih piscev, ki pa se lahko jebejo. Bistven je bralec, ta pa le redko ve ali ga briga, kdo je zadevo založil. Jim je všeč ali pa ne.

Na čem trenutno delaš – če ni skrivnost?
Ni skrivnost. Pravzaprav sem o tem pred kratkim bral v Chicagu. Zaključujem to kavbojko, Kralj dežja. Najtežja stvar. Začel sem lansko poletje in vmes večkrat obupal, a zdaj jo imam, ker sem tako trmast. Sovražim odnehanja. Je temna, rahlo čudna in pojma nimam, ali je dobra ali ne ali jo bo kdo sploh hotel. Končana in spolirana bi morala biti do praznikov.
Zadnjič sem bil v knjigarni, gledal kavbojke in njihove založnike, da bi dobil kako idejo, kje bi jo ponudil. Vse je bilo videti tako tradicionalno, kot kavbojke iz modelčkov za kekse. Mislil sem si, sranje, moja kavbojka sploh ni stereotipna. Je kot zaostala pastorka Cormaca McCarthyja in Elmorea Leonarda. Najbrž jo bom moral kar samozaložiti.
Saj imam v žepu par založnikov, ki bi mogoče prišli v poštev, a jih ni veliko.

Kako pomembni so zate družabni mediji – na svojem blogu si zapisal, da ti bloganje smrdi, kaj pa Facebook in Twitter? Kako prispevata k tvojemu ustvarjalnemu delu?
Obstajata čas in kraj za to, se mi zdi. Včasih je pomembno, spet drugič pa moteče. Bloganje smrdi, vsaj meni. Nekateri so v tem dobri, jaz pa pač nisem. Čas raje porabim za pisanje knjige. Imam tudi račun na Twitterju, a me tam ne boš našel. Facebook precej uporabljam in od njega sem dobil še največ; pa še vedno je sladki greh. Moram ostati zmeren.
Vidim pisce in založnike, ki visijo gor ves dan, vsak dan in se sprašujem, zakaj, za vraga, ne pišete ali počnete založniškega sranja za svoje pisce, urejanje pa to. Založniki, ki zapravijo cel dan na Facebooku, so mi sumljivi. Pri uspešnih založnikih tega ne vidiš, ali pa komaj kaj. Lahko si pridobiš nekaj kredibilnosti na hitro, a na hitro jo lahko tudi izgubiš. To je iluzija, morali bi ga imenovati Fakebook.
Saj deluje v trženju do neke stopnje. Najboljše je za mreženje, druženje, zato skušam omejiti čas, ki ga tu zapravim, in za lastno promocijo. Vem, da je lahko zoprno in videti obupano, če ves dan objavljaš svoje sranje, zato poskušam to početi zgolj enkrat ali dvakrat tedensko, razen če imam kaj novega. Nekaj časa to nabijam, potem pa se umaknem.
A sem spoznal tudi nekaj čudovitih ljudi, pisce kot ti in veliko fantastičnih bralcev, knjigoljubcev vseh vrst po svetu. Tako da je dobro in slabo, včasih pa pride čas, ko je dovolj enostavno dovolj, spravi svojo rit na delo.

Heartland Gothic: več kot le naslov tvojega romana. Ustvaril si skupino na Facebooku, kaj to pravzaprav je – žanr, umetniško gibanje?
To je črevesno gibanje. Ne, samo stran, ki sem jo ustvaril za promocijo, ko je izšla knjiga, a se je spremenila v stran za deljenje kul sranja, umetnosti, knjig, fotografij, glasbe, splošno podeželskih, grobih zadev in sem jo obdržal. Kar koli se članom zdi kul, retro ali ikonično, mi je prav, samo brez političnega sranja, religije in koledarskih posnetkov sladkih muck. Rad bi, da bi imela nekaj umetniške integritete, okusa in prvovrstnosti, za več kot to se ne sekiram.
Čeprav, Heartland Gothic: mislim, da ni neki uradni žanr, mogoče pa bi lahko bil. Gre za besedno igro, drugo ime za podeželski noir, ne?
Prekleto, izmislil sem si svoj žanr!
Živi!

Kaj bi svetoval mlademu (in mogoče ne tako mlademu) piscu?
Piši, prekleto! Nehaj spraševati za nasvete, ker niso vredni več, kot tisti, ki jih daje. Beri in piši. Piši, kot da je od tega odvisno tvoje jebeno življenje, ker na neki način tudi je.

Kevin, hvala, da si bil z nami!
Ne … Hvala tebi in vsem drugim evropskim bralcem. Bili ste dobri z mano in nekega dne, ko “mi bo uspelo”, vam bom vsem kupil Cadillaca, steklenico viskija in pištolo. Ne … res. Res bi naredil nekaj tako neumnega.

Leave a Reply