Pogovor s Pablom D’Stairom

Počaščen sem, da lahko Pablu D’Stairu zastavim vprašanje ali dvanajst – je izjemno ploden pisec proze
(Regard, Candour, they say the owl was a baker’s daughter: four existential noirs, Dustjacket Flowers med drugim), založnik (vodi (KUBOA) an art house press, kjer lahko najdete njegove knjige in knjige njegovih kolegov piscev (eKnjige ponujajo brezplačno), svoje eseje o filmu prispeva BRWC: Battle Royale With Cheese. Njegova avtorska stran “…and here’s a new trick, Mr. Knox…” je vir informacij o Pablu in povezav do njegovega dela.

Pablo D'Stair

Pablo D’Stair


Zdravo, Pablo – povej nam, prosim, nekaj malega o sebi.

Pišem že dolgo časa – celo večnost, a v pravem pomenu le “dolgo časa”, in proizvedel sem čisto preveč, a večine nihče ni prebral. Sem romanopisec, esejist, intervjuvar, dramatik, pesnik, neodvisen založnik in zdaj še filmar. Zakaj ali od kod imam čas, da vse to počnem, ne morem dojeti, glede na to, da imam družino – ženo in dva otroka – in moram delati v eni od the “pravih služb” (resno, ni mi lahko v družbi umetnikov, ki ne hodijo v prave službe). Sem neracionalen, zlovoljen in hermetičen, trpim za hipergrafijo in povišano arogantno blodnjo, zaradi katere bi me že zdavnaj morali odstraniti iz prijaznega društva umetnikov, a me iz nekega razloga veliko dobrih ljudi vseeno prenaša in mi izkazuje neomejeno velikodušnost in dobro voljo. Vse skupaj je precej čudno.

Pred par leti si objavil izziv piscem, naj prispevajo svoje zgodbe za zbirko, med tem ko si ti nameraval spisati svojo verzijo (od zasnove do končne knjige) v osmih urah – kako se je poskus izšel?
No, zgodil se je na dva načina. Mislim, da se je – kot veliko stvari – začelo s tem, da me je tlačila sitnoba. Prebral sem nek esej, oceno, komentar ali nekaj takega nekega pisca mikro proze in sem se odločil, da objavim neke vrste pizdunski “izziv” vsem, ki težijo o tem, kako je to težavna forma. Izzval sem prav pisce “literarne” mikro proze in to je bila v resnici mala provokacija brez pomena – sprva se je odzvalo nekaj piscev, ki so želeli sodelovati, potem pa mislim, da so me po pravici ignorirali, ker sem težil, celo pisci, ki so sprva bili za, so odstopili.
Med tem pa je skupina žanrskih avtorjev – krimi in noir piscev, če sem natančen – sprejela izziv z dobro mero humorja, in tako je to postal bolj neposreden, zabaven izziv (dodati moram, da sem nanj stavil lasten denar: če izgubim moram enemu od izzivalcev plačati 200 dolarjev, medtem ko, če zmagam, samo zmagam in nihče ni nikomur dolžan).
Vsak od avtorjev je moral poslati mikro ali kratko noir zgodbo (lahko nekaj, kar je napisal že prej, lahko pa je napisal kaj novega) in ko bi prispele vse zgodb, naj bi jaz v naslednjih osmih urah napisal enako število približno enako dolgih zgodb (mislim, da jih je na koncu bilo štirinajst). Realizirani sta bili dve zbirki brez imen avtorjev in bralce smo na za javnost odprti način prosili, naj glasujejo za ljubšo zbirko – vse anonimno in na slepo.
Dejansko sem spisal zbirko – vseh 14 zgodb – znotraj osmih ur (dobil pa sem dodatnih osem ur za površinsko ureditev, samo tipkarskih napak itd …, nisem pa smel dodati ali odvzeti besedil, predelovati zgodb it …). Izzivalci so imeli enak dostop do datotek in glasovanja kot jaz – vse skupaj je bilo resnično precej bolj pošteno, kot bi moralo biti.
Na koncu sem “zmagal”, saj je zame glasovalo dvakrat več glasovalcev, mislim pa, da smo se vsi strinjali, da je bilo bralcev premalo, da bi to kar koli pomenilo – bilo pa je kul, odzil je bil dober, sicer pa je, razen do smo se imeli fino, bil to izziv brez pravega pomena, haha. Na koncu sem denar, ki bi ga ob porazu moral izplačati, podaril neki dobrodelni ustanevi, kateri bi tudi nekateri izzivalci, če bi zmagali, ta denar podarili. Tako je na koncu vse skupaj izpadlo vljudno in zabavno in nič kontroverzno. Čeprav moram reči, da nisem imel nikoli nič proti žanrski mikro prozi in tudi nikoli nisem slišal da bi kateri od piscev žanrske mikro proze napihoval omejitev dolžine te literarne oblike.
Sicer pa imam rad zbirko, ki sem jo napisal (vsega skupaj okoli deset tisoč besed, preberete jo lahko tukaj: on our current victimology: stories – https://www.smashwords.com/books/view/118430), ena od zgodb pa je postala osnova za moj prvi film – nekaj je tako zame iz tega vseeno nastalo.

Ustvaril si impresivno količino del – in še vedno imaš čas in ustvarjalno energijo tudi za druge pisce. Zakaj je Kuboa drugačna od drugih založb?
Hmmm. Menim, da ni drugačna – mislim, ne da bi se hecal, ampak kot “založba” ni tako dobra kot druge, haha. KUBOA je precej netipična paradigma in ne skušamo si ustvariti imena za nas ali za naše avvtorje – je “založba umetniške hiše”, ker več, kot izdajati lepe edicije knjig po svojem izboru, ni naš cilj. Druge založbe garajo in počnejo stvari za svoje avtorje na način “resničnega sveta” – ali vsaj poskušajo, če ne drugega – z neko idejo lastnega razvoja in razvoja svojih avtorjev. KUBOA je bolj dogovor med “gospodi” – niti ne sklepamo pogodb. Ko enkrat vemo, da je avtor z nami, potem naš dizajner oblikuje ovitek, knjigo lepo postavimo in jo damo na razpolago. To je to. Mislim, da je hecno, ker je v resnici bolj kot “samozaložba v tretji osebi”, ker za avtorja ne naredimo ničesar, česar ne bi mogel narediti avtor sam (kar drži za večino neodvisnega založništva).
Mislim pa, da si je sčasoma KUBOA vseeno naredila nekakšno ime v svetu – nikoli ne prosimo za rokopise, niti jih ne sprejemamo na običajen način, poštni nabiralnik pa je zmeraj poln. Zadovoljen sem, da imamo takšen mednarodni katalog – in trend se nadaljuje – vse skupaj pa je precej zabavno.
Je pa vse skupaj precej neformalno – ideal za KUBOO bi bil, da bi sneli nekaj “začetnega pritiska” z avtorja, tako da bi mu ponudili bazo, platformo, na kateri bi gradil, lepo knjigo, s kateri si bi lahko ustvaril ime ali imel vsaj neko vzpodbudo, da bi to naredil. Rekel bi, da se tu razlikujemo od drugih založb, čeprav nimam pojma, ali je to dobro ali slabo – avtorjem res previdno razložimo, kaj smo, pot “umetniške hiše” pa, razumljivo, ni za vsakogar. KUBOA je založba, kakršno sem sam želel najti, ko sem začel, kot kraj, ki mi izda lepo oblikovano knjigo, potem pa me pusti, da delam po svoje (samozaložništvo je bilo še v povojih, ko sem začenjal – če bi v igro vstopil zdaj, potem KUBOE ne bi bilo, ker ne bi niti razmišljal, da bi “morala biti”).

Ponujate tiskane knjige, hrati pa dajete eKnjige zastonj – je to poslovni model, s katerim bi želeli večati prodajo tiskanih naslovov? Ali to deluje?
Naa – noben poslovni model. Enostavno ne morem prodajati e-knjig. Nič nimam proti temu, da jih drugi, a glede na mojo “vzgojo” se mi ne zdi etično. Za razliko od drugih ljudi sem vedno sanjal, da bi bila proizvodnja knjig tako poceni, da bi jih lahko natisnil in jih razdajal brezplačno, haha. Raziskoval sem in iskal različne načine tiska, ne da bi upal, “da bom služil” s tem, kar sem počel. Iskal sem nekaj, kar bi stalo en dolar, da natisneš knjigo, da bi jih lahko kupil sto naenkrat in jih preprosto podaril, ne da bi bankrotiral. Tisk se temu vedno bolj približuje celo brez vnaprejšnjih stroškov (nobenih minimalnih naročil tiskarjem), ampak … e-knjige so zastonj, pizda. Zastonj jih proizvedeš, ljudje jih radi berejo in s toliko različnimi bralniki za vse namene in je lep kot drugi, zato vse to okoli brezplačne literature deluje.
Zame je revolucija e-knjig božji dar, saj si bolj cenovno učinkovitega načina distribucije literature brezplačno ne moreš želeti. Nič ne stane, dosega pa bralce – in tudi če ne dosega bralcev, ne stane nič, kaj potem, ne?
Če povem po resnici, KUBOA ponuja tiskane knjige samo zato, ker ljubim knjige in ker mislim, da, če jih nekdo želi, jih morajo tudi dobiti (v glavnem zaračunamo samo stroške tiska in dostave, s fizično prodajo knjig nimamo dobička), a KUBOINE knjige krožijo predvsem s pomočjo elektronskih sredstev. Za vsako fizično knjigo, ki jo KUBOA proda, gre ven stoo brezplačnih e-knjig (ali nekaj takega). Večina KUBOINIH naslovov, kot e-knjige, se giblje pri enem izvodu na dan, nekateri naslovi tudi po dvanajst na dan. Tiskane knjige … naa, ne toliko. In ni nam mar – in avtorjem damo jasno vedeti, da nam ni mar. Radi bi, da bi bralci lahko brali knjige, če jih zanimajo, in to tako, če je le mogoče. Pika.

Kakšen je videti tvoj tipičen delovni dan?
Ko gre za umetnost, tipičnega delovnega dne ni – nimam časa, da bi na umetnost gledal tako. Imam dva otroka in dejansko službo, da plačujem račune, zato je moj “tipičen dan” povezan s tem in s preživljanjem časa z ženo itd … Umetnost pa vtihotapim ali treščim, kamor pač lahko – ogromno proizvedem in včasih mi ni jasno, kje najdem čas za to (še posebej, če prišteješ še projekte, ki jih začnem in opustim, vsaj štiri na enega, ki ga zaključim), a nikoli ni nič vnaprej določenega.
Tako sem, recimo, eno svojih najljubših del, novelo Leo Rache (če želite, jo poglejte tukaj: https://www.smashwords.com/books/view/130670), napisal na roko v poceni spiralno vezano beležko, medtem ko sem pozibaval novorojenega drugega otroka v kuhinji – zibal sem ga v krogih, tako da sem napisal stavek ali pol stavka, naredil krog, napisal spet nekaj malega, naredil krog in tako naprej. To je bil čudovit način pisanja.
Kdaj drugič grem: “Moram si utrgati nekaj dni in iztisniti projekt”, drugič spet pozno bedim ali počim pisanje med druge delovne naloge čez dan. Ko kos enkrat steče, če pride v kategorijo “tole bom dokončal”, potem najdem način, da to naredim, zlepa ali zgrda – na srečo ne porabim dosti časa, da nekaj napišem, in na srečo so vse – ne glede na žanr, slog ali dolžino – samo osebne zadeve, umetnost zaradi umetnosti, zato mi ni treba za nič skrbeti. Imam na primer par knjig, ki sem jih napisal na roko, pa jih še nisem pretipkal – pa tudi večje knjige z osemdeset tisoč besedami – deset let so že na kupu rokopisov, haha – a jih imam za del svojega opusa, ker tudi so.
Edini pritisk, ki ga čutim v zvezi s knjigami, je pri zadevah s KUBOO – ki jim uradno posvečam čas, postavljam knjige in delam z dizajnerjem pa to. A v tem sem že postal dober in zaupam ljudem, ki pomagajo – na leto izdamo kakih pet naslovov, zato tudi ni nekih sitnosti.

Kako se lotiš pisanje proze? Imaš kako posebno metodo, rutino ali obred, ki ti požene ustvarjalne sokove?
O, bog – verjetno si pričakoval kratek odgovor na to, haha. Bom pa skušal preiti v srce nečesa, da se izognem pretiranemu gobezdanju – že dolgo časa pišem, ne da bi vedel, zakaj, zato imam preveč povedati.
Vseskozi imam vsaj osem solidnih idej za stvari, ki “jih želim napisati” ali “bi jih lahko napisal” in to vse istočasno – za vsako stvar, ki jo zaključim, vsaj dvanajst idej odrežem, ker vsebujejo elemente kake druge ideje ali “pridejo do srca” tistega, za kar bi šlo pri dvanajstih drugih stvareh. Nikoli ni ideja ali dejanska, površinska vsebina tista, ki povzroči, da se projekt zgodi – ko sem bil mlajši, sem morda mislil, da je (ali sem se pretvarjal, da je, kar koli je boljši izraz): izdelati sem moral nekakšen “res kul koncept” in samega sebe prepričati, da je ta “koncept sam po sebi” fascinanten in vreden, da se o njem napiše knjiga, a sčasoma se je to ohladilo (in jebi ga, nobena od knjig, ki sem jih napisal, ko sem bil mlad, sploh ni imela takega “kul koncepta” na neki merljivi način, haha).
Trik je bil, da “si izmisliš kul idejo” in jo v osnovi zakoplješ globoko v prozo – pišeš kar koli, razen zapleta zgodbe, in potem bi to postalo “roman” ali kar koli. To je prav v redu delovalo. Potem se je to spreobrnilo v zgostitev dobesedno vsega v zaplet nečesa – napišeš nekaj SAMO o površinskih aspektih zapleta, zadeneš točka, a da jih uporabiš kot način, da osebno izraziš kar koli, razen zapleta – tudi to je delovalo. Pomanjkljivost je bila najprej seveda, da sem bil nejevoljen, če je kdo tako knjigo prebral in vprašal: “O čem, za vraga, govori to?”, pri drugem načinu pa me je jezilo, če so ljudje rekli: “Knjiga je o X” in potem govorili o zgodbi, haha.
Zato med prozo pišem tudi toliko poezije, drame, esejev ali dialogov – s tem se zamotim in pojavijo se knjige, samoumevno mi je, da so tiste, ki se končajo, plod nekakšne “naravne selekcije” iz moje prvinske godlje podzavesti. Mislim, poskusil sem “izsiliti knjigo”, a mi ni, ni, ni uspelo – in to me veseli. Pogosto rečem, da “vem, da znam pisati, preprosto je biti pisec”, a biti “umetnik” je nekaj povsem drugega in to je vse, kar me zanima.
In, kaj je to, kar me poganja – oh, glasba, vožnja naokoli, pogovor – ne morem poslušati skladbe, ne da bi razmišljal o romanu ali filmu, niti zanimivega pogovora ne morem imeti, ne da bi želel najti neki način, kako ga ekspresivno predstaviti v prozi.
Poštena resnica je, da mislim, da v resnici želim pisati dnevnik, a tega nisem bil nikoli sposoben početi, vsaj ne na običajen način – kar koli spišem, tako glede proze ali drugače, če me ljudje poznajo, jim je hitro jasno, da gre za fikcijalizacijo določenega časa v mojem življenju (ljudje, ki me ne poznajo, seveda ne bi imeli pojma).
Vse skupaj je malo zmedeno – ne bi mogel nehati pisati, četudi sem utrujen, postanem bolestno depresiven in grozen, da bi bil v bližini, istočasno pa se le stežka prepričam, da bi me brigalo kar koli, kar sem naredil. Zato se mi zdi, da gre bolj za vprašanje “kaj ne poganja mojih ustvarjalnih sokov” in pri bogu si želim, da bi našel odgovor na to vprašanje into izkoristil sebi v prid, haha. Bilo bi fino, če nekaj časa ne bi čutil potrebe po pisanju.

Pišeš tudi eseje o filmu – je pisanje neleposlovja kaj težje?
Začuda je res. A to je verjetno v glavnem, ker moram za tovrstno pisanje dejansko imeti neko trdno idejo in jo narediti sporočljivo občinstvu na neki okusen način. Malo mi je nadležno, ker me niti malo ne zanima pisanje “ocen” ali stvari o tem, “zakaj je to dober ali slab film” ali “zato morate nekaj videti”.
Ko pišem o filmu, rad pišem bolj o osebni izkušnji s tem filmom in “filmu na splošno” s svojega vidika, nikakor pa se ne želim izogniti neposrednemu komentarju o katerem koli filmu, za katerega filtriram komentarje. Istočasno se ponavadi dogovorim, da bom pisal o filmu, preden ga vidim – za vzburjenje – in nimam pojma, kaj naj od filma pričakujem, saj sem nagnjen k pisanju o neznanih filmih, neodvisnih filmih, brez povezav z režiserjem ali s čimer koli.
Pridem do točke, ko mi film ni všeč in moram najti kot, iz katerega želim pisati o filmu kaj drugega, kot “ta film ti potegne rit” in včasih nasprotno, film obožujem, nočem pa pisati o tem. Esej ima lahko samo dvesto besed – nekaj, kar bi mi pri leposlovju vzelo eno uro časa – tukaj pa je koncentracija na te besede in nikdar nisem prepričan vase.
V zadnjem času bolj malo pišem o filmu, ker če nisem “filmsko razpoložen”, ne želim niti gledati, kaj šele razlagati o stvareh. Redno ne bi mogel biti kritik, ker zahteva preveč dela, preveč vlaganja v družbene aspekte popularnega pojmovanja filma, ki me ne zanima.
Ja – je precej težje, a na neki bizarni način tudi bolj zadovoljujoče – rad berem svoje pisanje o filmu, večkrat se vrnem in veliko pregledujem, svoje leposlovje pa samo zaključim in nanj pozabim. Haha – mislim, da je to precej samo-poveličevalno: všeč mi je, ker se mi zdi, da je vredno branja, da sem preprosto tako pameten, da imam mnenje in filozofije o filmu … Ne vem, haha.

Spisal in zrežiral si A Public Ransom, film po svoji zgodbi. Je to en projekt ali bomo v prihodnosti videli še kaj?
Oh, več bo – zagotovo bo tega več. Zaljubljen sem, strastno zaljubljen v ustvarjanje filma. O tem, da bi rad naredil film, govorim že, odkar pišem in prav tako dolgo sem si ga želel narediti. Tu in tam sem poskusil, a nikoli naredil. Zdaj, ko je en končan, ni več strahu, samo še želja. Zdaj tudi ne delam več mita iz tega – filmi so zdaj, ko enega že imam, nekaj otipljivega. Vseskozi bi rad delal kakega.

Ko pišeš knjigo, imaš vse pod nadzorom, gradiš sceno, pišeš like in jih pripraviš, da počnejo, kar želiš. Kako se pisanje o filmu razlikuje od pisanja knjige in kakšno izkušnjo ti je predstavljala režija igralcev?
Zame – ja, vse drži – a s knjigo niti ne gre za to, da bi “imel vse pod nadzorom”, bolj da si zmožen pustiti, da gre svojo pot, pustiti podzavesti, da dela in besedam, da gredo celo “brez nadzora” kot del tega.
Seveda je film drugačen, ker mora obstajati (ali pa je moral biti, glede vrste filma, ki sem ga naredil) dosti bolj neposreden občutek nadzora – celoten slog mojega filma, pravila, kot sem se odločil in kot le gre – in zato je manj možnosti, da bi stvari odskočile ali se oddaljile od teme ali se zdele zaradi tega nesinhrone.
Ampak delo na filmu je bilo poživljajoče zaradi potrebne mere nadzora in zaradi dela s stvarmi, ki so izven mojega nadzora. Tako je to postalo čarobno in, pošteno, najboljši del filma A Public Ransom, vsi moji najljubši deli so bile stvari, ki ne samo, da jih nisem načrtoval, ampak jih tudi nisem mogel – delo z občutkom neznanega znotraj omejitev, ki sem jih postavil, so dopuščale, da je vse bilo živo in igrivo in novo, kolikor je moralo biti “po scenariju”.
Naprimer lik, ki ga je upodobil Goodloe Byron: držali smo se scenarija, a Goodloe se je prikazal in uprizoril predstavo lika, ki je bila precej natančno nasprotje tega, kako sem tipa napisal – ves njegov afekt, hitrost govorjenja, njegovo “bistvo”. A je delovalo – v resnici je bilo še bolje, in zdaj si ne znam predstavljati filma kakor koli drugače. Kot sem rekel, vse vrstice so v scenariju, a jih moramo spremeniti, način govorjenja, hitrost, njihova teža na sceni. Tako naenkrat postane končna stvar predstava naučene, striktne zadeve in tudi predstava v živo (ne ravno improvizacija) nečesa, kar se zdi popolnoma novega, v nekaj bolj izpopolnjenega.
Precej filma je nastalo tako – želel sem snemati na eni lokaciji, nekaj je šlo narobe in morali smo se prestaviti na novo lokacijo: popolno, boljšo. Umrl bi, če bi moral nazaj k svoji originalni ideji. Film dopušča take vrste interakcijo s končno predstavitvijo – pisanje proze sicer tudi, a ne čisto na enak način. V pisanju proze je malo resničnih “naključij”, niti, če te vodi podzavest, pri filmu gre pa samo za to.
Pri A Public Ransom je celo mešanje statične kinematografije, skoraj “odrska uprizoritev” imela izjemno veliko naključij, drobnih stvari, ki so se zgodile popolnoma nenačrtovano, na osnovi resničnosti snemanja in tega, kar se je dogajalo, ko smo rekli “Akcija”, da nikakor nisi mogel imeti vsega pod nadzorom. Skoraj bi padel v nezavest od veselja, ko sem montiral in se je zgodila kaka mala sinhronost s svetlobo ali z gibom, glasba je zadela natančno pravo mesto (med snemanjem sploh nisem imel glasbe v mislih), ali pa je droben prehod sence ali natančen trenutek kretnje deloval kot koreografija, čeprav je v resnici bilo zgolj naključje: bilo je, kot bi gledal napako, ki sem jo istočasno popolnoma nadzoroval.
Veliko filma vidima na zaslonu enega igralca, ki govori po telefonu, in to je bilo zabavno – a scene z več igralci, ki se med sabo sporazumevajo, povzročajo odvisnost – kot bi napisal več, kot sem mislil, da sem, ne da bi kar koli moral narediti sam, haha. Mogočen občutek, če sem iskren.

Kaj pa družabni mediji za promocijo tvojega dela in povezovanja z občinstvom? Katero platformo največ uporabljaš?
Zdaj šele začenjam. Uporabljam Facebook. In skušam najti način, da ne bi delovalo kot oglaševanje, ker to sovražim. Všeč mi je, da ima umetnost nek občutek interaktivnosti, zato se zdijo družabni mediji primerni za uporabo – moram se samo naučiti z njimi ravnati pametno.
V preteklosti sem s pisanjem skušal neposredno komunicirati z bralci prek raznih forumov, klepetati z njimi, jim pustiti, da me intervjuvajo – a včasih me je odneslo, preveč sem spraševal. Postal sem težak!
Gnjavil sem prijazen folk, ki je prebral moje knjige, in jih prosil, naj povejo, kaj si mislijo, kaj si mislijo, kaj si mislijo injih sebično uporabljal kot pooblastilo za svoje domišljijsko življenje, svoje želje, da Bill Moyer naredi z mano intervju ali kar koli.
Malo sem pretiraval in sem potem čisto opustil družabne medije in sploh nehal z interakcijo. No, zdaj sem mirnejši – rad bi meril prisotnost svojega dela, odzive nanj, še bolj kot to pa želim, da ljudje vedo, da jim je na voljo, da ga berejo ali vidijo. Ker nočem nič “prodajati”, se mi zdijo družabni mediji popolni, a sem tudi odkril, kako nestrpen sem, ker mislim, da če nekdo lahko brezplačno vidi moj film (ali prebere mojo knjigo), to tudi želi – še slabše, zdi se mi, da kdor koli pogleda ali prebere, si želi objaviti oceno, čeprav še sam to redko kdaj naredim, haha. Glede tega sem butec, res nevzdržno!
To je trik, občutek, da če je “občinstvo” že tukaj, je takoj tudi “moje” – lahko je tudi moteče. Ne vem. Staromoden sem. Včasih si želim, da bi bil edini način, da vidim film ali preberem knjigo, da grem in si vzamem, in da ne bi bilo nobene možnosti, da pridem v stik z bralcem ali gledalcem. Spet drugič se pa seveda sploh ne počutim tako, haha.
Družabni mediji so odgovorni za to, da se, kar obravnavam kot Zlata Doba, prav zdaj dogaja neodvisnim umetnikom, jaz pa moram odkriti način, kako bo to delovalo zame. Odprt sem za predloge, prav?

S čim se trenutno ukvarjaš?
Ravnokar delam na dveh romanih, ohlapno (za spremembo ne želim hiteti) in nekaj starejših, dokončanih del imam objavljenih prek različnih kanalov. Skušam jih ponovno aktivirati, glede na to, da toliko tega ni nikoli ugledalo prave luči. In začenjam z delom na novem filmu – tudi to po eni svojih zgodb iz zbirke po tistem izzivu, tako da je zame resnično delovalo, haha. A Public Ransom skušam spraviti na festivale, tam pa – oh, vse sorte stvari. Nove KUBOINE knjige kasneje letos – haha, sranje, zdaj sem izčrpan že od razmišljanja o tem in se počutim, da bi najraje odnehal, haha.

Kdo so tvoji literarni heroji?
Knut Hamsun. Če imam literarnega heroja, potem je to brez dvoma Knut Hamsun. Vse vrste vplivov imam, vse vrste avtorjev in umetnikov, ki jih občudujem, a Knut Hamsun in Bob Dylan sta edina človeka, ki jima lahko rečem heroja. Oba v toliko pogledih predstavljata pomembne kose mojega nezavednega, moja identiteta je povezana z njima. Moji vplivi, to je pa druga stvar. Obožujem Patricio Highsmith, na primer, dal bi ves svoj opus, da bi napisal vsaj del njenega, ni pa isto kot Knut in Bob. Enako je s Josejem Saramagom: absoluten vpliv, Bog, ne pa nujno del mojega ideala Umetnika.

Kaj bi svetoval mladdemu piscu, ki šele začenja?
Razen “ne upoštevaj nasvetov” in “zares ne poslušaj, kaj ima Pablo D’Stair povedati, on je ene vrste pizda” bi rekel tole: razmisli, kaj je izvirna ideja Ikone Pisca ali Umetnika zate osebno – preden kar koli storiš, na kaj si pomislil, ko si pomislil na Pisca? Potem bodi TISTA stvar. Počni to, dokler ne boš zadovoljen, da to si. Kar koli je to. Če si mislil na pisca kot na komercialno uspešno entiteto, ki izvaja branja, po njegovih stvareh delajo filme – potem naredi vse, da te objavijo, da boš izvajal branja, da bodo tvoje delo adaptirali za film – nobenega sramu, potrudi se. Če hočeš biti Beatniška pojava, ki živi v stanovanju z mrzlo vodo, iztiskaval na velik papir ali izročal Zine – naredi to, privošči si in uživaj.
Ponovimo – vsakso, se mi zdi, ima tisto ikono, obstaja “stvar, ki jo lahko počneš, da se boš počutil, kot si sanjal” in ni pomembno, kakšen je otipljiv izid, samo najdi to. In če doživiš komercialni uspeh, a ugotoviš, da te ne zadovoljuje? Okej. A ugotovi to – ne “predstavljaj si, da ti ne bo”, enostavno to odkrij. Postani neodvisni ljubček, podzemlje ti naj izkazuje spoštovanje, razloži Bukowskega prek R. Crumba, a potem ti bo jasno, da je to preobleka, zaželel si boš, da bi šel naravnost – fajn, ampak odkrij to, odkrij in potem žaluj.
Če povem po resnici, sem imel ogromno stvari, ki so mi pomenile “pisca/umetnika” in všeč mi je, da je bilo tako – a globoko zavidam ljudem, ki so šli po povsem drugačni poti in tam uspeli. Nikoli nisem razmišljal, da bi izdajal po “tradicionali” poti in nisem nikoli garal, samo počel sem svoje stvari – a osebno poznam ljudi, ki so iztisnili iz sebe, prišli do tja, naredili, kar je treba, in začeli dobivati tradicionalno priznanje (čeprav čisto malo) in jih občudujem, čeprav sem nanje včasih malo ljubosumen. Me pa to ne pretresa do jedra in prav je, da tako čutim, se mi zdi.
Tako da, ja – mislim, piši točno tako, kot želiš pisati, ker je to to, kar želiš pisati – čeprav pišeš nore podzemne zadeve in sanjaš, da bi ti uspelo ustvariti trend, piši noro sranje in z njim ustvari trend. Naj tvoja izvirna in nesmiselna potreba po pisanju, umetniški principia moment, narekuje in usmerja vse, kar počneš.
In potem, kar je najpomembneje, ne poslušaj niti besede iz mojih ust, haha.

Thank you, Pablo!

Leave a Reply