Pogovor s Paulom D Brazillom

V čast mi je, da imam intervju s Paulom D Brazillom, noir piscem, avtorjem zbirk kratkih zgodb Brit Grit, 13 shots of noir (13 strelov oz. meric noira), nekonvencionalno zgodbo o detektivu volkodlaku Pijan na Luni in več zgodb, objavljenih v knjižnih kompilacijah, revijah noir in kriminalnih zgodb, nekatere pa lahko najdete tudi na netu.
Njegov dom na spletu je več kot „blog točka“: pdbrazill.blogspot.com (tukaj lahko najdete njegove zgodbe, intervjuje s kolegi pisci in se povežete z njim prek „Fejsfuka in Kliterja pa to“, kot bi rekel Keny Cokehead v eni izmed njegovih zgodb).

 

 

Paul, dobrodošel na mojem blogu kot prvi častni literarni gost. Lahko našim bralcem poveš kaj malega o sebi?
Nagibam se čez prepad svojega petdesetega rojstnega dne. Rodil sem se na severovzhodu Anglije, zadnjih deset let pa živim na Poljskem, kjer poučujem angleščino. In sem precej slab kitarist.

Kaj te sili k pisanju?
Čuden, nesmiseln impulz, bi rekel. Približno kot potreba, da se ga napiješ ali pa poslušaš glasbo. Ampak mislim, da to počnem, ker sem vedno imel preveč razvito domišljijo in bi rad zdaj založil svet s svojimi neumnostmi.

Če ne bi pisal, kaj bi počel?
Gledal X Factor, šel v gostilno. Kot vsi drugi. Več življenja sem preživel ob ne-pisanju kot pisanju. (Konec leta 2008 sem začel redno pisati fleš-prozo.) Takrat sem funkcioniral. Kolikor toliko!

Kako bi opisal svoj slog – zdi se preprost in minimalističen, ampak v praksi uspešno predstavljaš velelnik Pokaži, ne povej.
Sem v celoti bolj za Pokaži, ne povej pristop k pripovedovanju zgodbe kot pa za neko opisovanje, ki lahko deluje načičkano, celo pri pisanju kriminalk in grozljivk (mogoče še posebej pri pisanju kriminalk in grozljivk). Če hočeš zapraviti odstavek za opisovanje oblaka, je bolje, da pišeš poezijo ali besedila za progresivni rock bend.
Če pisec doseže ali se približa popolnemu ravnovesju med obema pristopoma, potem je na pravi poti.

Tvoje pisanje človeka zasvoji – zgodba te posrka vase, ne veš, kaj te čaka v naslednjem stavku, in ko si na koncu, hočeš več … Na srečo več obstaja! Je to talent ali tehnika?
Nikakršne tehnike nimam. Preprosto napišem besedo, zvok, stavek in grem naprej, dokler ne mislim, da je čas, da končam.

V čem je štos z liki? Imena nekaterih se zdijo zelo opisna (Kenny Cokehead, John The Con, …), drugi pa se zdijo resnične osebe (Peter Ord, Cormac, …). Ne zapravljaš besed z opisi likov, vseeno pa se zdijo kot iz mesa in krvi že po enem ali dveh stavkih.
Precej imen – in vzdevkov – je od resničnih oseb in mnogi liki dejansko tudi so resnične osebe. Mislim, da sem to idejo izmaknil Kinkyju Friedmanu – piscu kriminalk in kantri pevcu – ker se zdi pisanje o tvojih prijateljih enostavneje kot izmišljanje nekih oseb. Če seveda imaš zanimive prijatelje. In jaz jih imam.

Kakšno „Metodo“ imaš? Samo vneto tipkaš, ko nastopi ideja, ali začrtaš zaplet in filmsko montiraš koščke pripovedi?
Kot sem rekel, enostavno začnem pisati in se prepustim toku. Naj me pisanje vodi samo. Enako je s popivanjem!

Kakšen je tvoj pristop k družbenim medijem kot marketinškim orodjem za to, kar počneš? Zdi se, da precej uspešno promoviraš svoje delo – jaz sem ga odkril prek Twitterja …
Družbene medije uporabljam, ker sem precej len in ker so zelo dobri za zapravljanje časa. Prepričan sem, da to do neke mere deluje za pisce Z-kategorije, kakršen sem sam, dvomim pa, da to potrebuje Stephen King.
Sicer pa tega ne obravnavam z neko resnostjo, ampak zgolj na enak diletantski način, kot obravnavam življenje.

Popolnoma si sprejel elektronsko založniško platformo prek založb Trestle Press, Guilty Conscience Publishing and Untreed Reads. Kako pa vidiš samozaložništvo?
Mislim, da je super, čeprav mi je še vedno bolj všeč papirnata knjiga s kul naslovnico. Saj so mi, konec koncev, tudi vinilke ljubše od cedejev in vse te druge sodobne krame. Ampak tako je zgolj zato, ker sem Poba iz 20. stoletja!
Ampak če elektronske knjige omogočajo, da zanimivejši, bolj domiselni ali zgolj težje prodajani pisci najdejo svoje občinstvo, potem je to res dobra stvar.

Kaj pa natisnjena knjiga? Si kako izdal ali jo nameravaš?
Kompilacija zgodb Pijan na Luni bo kmalu natisnjena in upam, da tudi novela ali dve izideta, preden mi eksplodirajo jetra.

Je kje kakšen tvoj „literarni junak“?
Nobenih junakov več, so peli The Stranglers. Ampak pisci, ki mi trenutno trgajo gate, so Charlie Williams, Les Edgerton, Ray Banks, Declan Burke in Anthony Neil Smih.

Kaj trenutno pripravljaš?
Novelo o Petru Ordu, ki bo morda (ali pa tudi ne) imela naslov Plačanec in ona. In daljšo zgodbo iz kompilacije Pijan na Luni, katere naslov bo (ali pa tudi ne) Zadeta je!

Lahko pričakujemo kaj daljšega v bližnji prihodnosti, recimo roman?
Odgovor je enak prejšnjemu! Letos nameravam objaviti tri novele.

Nasvet za mladega (in ne tako zelo mladega) pisca?
Piši, kar ti je všeč in kar te zabava.

Najlepša hvala, Paul.

Leave a Reply