Pogovor s Signe Olynyk

Naš najnovejši literarni gost je Signe Olynyk, scenaristka in producentka iz Kanade – pred kratkim je sproducirala celovečerni film Breakdown Lane. Napisala in sporducirala je tudi Below Zero, napeto in zasukov polno grozljivko, v kateri igrajo Edward Furlong, Kristin Booth in Michael Berryman. Film je prejel veliko mednarodnih nagrad. Poglejte si obe spletni strani, kjer lahko snamete tudi scnarij – odlično branje.

Signe Olynyk

Signe Olynyk


Zdravo, Signe, povej nam kaj o sebi, prosim.

Hvala, Renato. Fino se je povezovati s tabo in podobnimi kolegi pisci. Hvala za povabilo. Sem avtorica, ki si je včasih rekla “pisateljica proti svoji volji / producentka”. Pisanje me veseli. Producentka sem postala iz nuje. V preteklosti sem ponujala scenarije, a sem ugotovila, da nikomur ni do tvojega dela toliko kot tebi, in bila sem zafrustrirana, ker so vsi ti scenariji gnili na mizah dugih ljudi in jih nihče ni posnel. Če hočeš kaj sproducirati, moraš biti sam gonilna sila in poiskati pot, da to narediš. Življenje je prekratko, da bi si samo želel biti scenarist.
Pred desetimi leti sem prvič organizirala dogodek z imenom Great American Screenwriting Conference & PitchFest. To je konferenca za scenariste, ki jo imamo vsako leto v Los Angelesu, in je postala masivna zadeva, ki je skoraj prevzela moje življenje. Hotela sem najti način, kako pomagati drugim piscem, da se povežejo s producenti in naučijo, kako narediti svoje filme. Tako ponujamo na ducate tečajev, ki pomagajo piscem narediti točno to, scenarije pa lahko predstavijo več kot 120 agentom, menedžerjem in produkcijskim družbam. Na dogogdek sem zelo ponosna in mislim, da smo izboljšali življenja in kariere mnogim piscem, kot sem jaz, ki bi radi posneli filme. Pravijo, “da postaneš to, kar počneš”. Sem scenaristka in producentka in tudi podpornica drugih scenaristov in producentov. Rada bi samo pomagala drugim piscem uresničiti svoje scenaristične sanje, ker si te sanje z njimi delim tudi sama.

Below Zero je zgodba o Jacku (Pisunu), scenaristu, zaklenjenem v hladilnici zapuščene klavnice z namenom, da premaga pisateljsko blokado in v petih dneh napiše scenarij. No, pravzaprav gre za zgodbo v zgodbi v zgodbi v zgodbi z zasukom … in zasukom in zasukom … A v resnici si bila najprej ti pet dni zaklenjena v hladilnici, ne?
Imela sem zasnovo zgobe o tipu, ki je zaklenjen v hladilnici mesa, a to je bilo tudi vse. Ni mi bilo jasno, kako bi lahko napisala zgodbo o tipu, zaklenjenem v hladilnici, da bi bilo to vredno občinstva. Razvila sem najslabši možni primer pisateljske blokade. Skušala sem se privezati na stol, da bi se prisilila k delu. Poskušala sem s pisalnimi vajami in predvajanjem glasbe, ki bi m pomagala misli spraviti v prave okvirje. Nič ni delovalo. Zato sem se dogovorila, da me zaprejo v mesno hladilnico, da bi lahko razumela in izkusila, skozi kaj bi šel moj lik. To je bilo najboljše, kar sem lahko storila, ker mi je pomagalo, da sem se s protagonistom poistovetila in prišla do točk v zgodbi, do katerih sem lahko prišla samo z dejansko izkušnjo, kako je, če si zaklenjen v hladilnici.

Ali resnično verjameš v pisateljsko blokado?
Verjamem. Mislim pa tudi, da so stvari, s katerimi jo lahko premagaš. Lahko počneš ekstremne stvari, kot sem jih jaz, in se vržeš v podobno situacijo kot tvoj lik. Lahko poskusiš s pisalnimi vajami in se prebiješ skozi. Lahko se lotiš konca zgodbe in skušaš prebijati proti začetku, dokler se ti zjasni. Lahko tudi pregledaš lokacije, v katerih se nahaja tvoj lik – gor, dol, v kote, strani, kakšni predmeti so tam, da ugotoviš, če vse te stvari trenutke, ki bodo zgodbo porinili naprej. Zgodba prihaja iz likov, liki pa iz tebe.
To pomeni, da moraš izkusiti čim več, da lahko vlečeš iz teh življenjskih trenutkov in pišeš scene, ki so globlje in bolj smiselne. Sprehajaj se, vzami si trenutke za tišino in pozorno poslušaj – vse to so stvari, ki obogatijo tako tvoje pisanje kot življenje.

Na Jackovem prenosniku vidimo nalepko PitchFest – nam lahko še kaj več poveš o tem?
Great American Screenwriting Conference & PitchFest je v Los Angelesu pravkar praznoval svojo enajsto obletnico. To je največji scenaristični dogodek te vrste. Naslednji se bo zgodil v prostorih Universal Studios. Povezuje pisce, producente, agente, menedžerje in druge ljudi iz industrije, ki lahko med sabo mrežijo in posnamejo svoje filme. Udeleži se je skoraj 2000 piscev in dogodek je vsako leto razprodan. Pisci lahko zvejo več, če pošljejo vprašanja na info@pitchfest.com in obiščejo www.pitchfest.com.

Ponavadi vprašam avtorje, ali so kdaj razmišljali o pisanju za film in teve, zato bom tebe vprašal, ali si kdaj pisala ali razmišljala o pisanju proze?
Pišem za film in televizijo in razvijam knjigo. Ko si pisec, nimaš izbire – pisati moraš. Moji najsrečnejši so tisti dnevi, ko moji liki oživijo na strani in ko izdelujem zgodbe. Predvsem sem scenaristka.

Si kdaj razmišljala tudi o režiji ali je izmišljanje likov, konfliktov in prizorišč najbolj zadovoljujoč proces?
Najbolj me zanima, kako čim bolj razviti scenaristično obrt. Mislim, da vsaka disciplina zahteva ogromno predanosti in strokovnega znanja in želim si, da bi se lahko osredotočila predvsem na to, da bi bila čim boljša scenaristka. Nikoli me ni zanimala režija, produciram pa samo zato, ker moram. Biti pisec je eno. Biti pisec/producent pomeni, da si pisec, ki ima moč – imaš neke vrste ustvarjalni nadzor nad ustvarjalnim dogajanjem okoli tvojega dela. A biti producent pomeni, da moraš poskrbeti za denar, ekipo, sredstva in distribucijo, nadzorovati produkcijo in neskončno veliko obrobnih podrobnosti.
Za režijo pa moraš biti močan komunikator z igralci in ekipo in imeti solidno tehnično znanje ali močno tehnično ekipo, ki bo tvojo vizijo podprla. Vse te stvari so same po sebi zahtevne. Tako lahko izgubiš življenje, ker delaš ves čas. Da pa bi bil dober pisec, moraš, kolikor je le mogoče, izkusiti življenje, da lahko to vložiš v svoje pisanje. Dovolj dolgo sem bila deloholična filmarka, da vem, da si tega ne želim več. Rada bi pisala. Če bo treba, bom tudi producirala. Imam srečo, da sem zgradila ekipo, da se lahko usmerim v pisanje, vsi drugi elementi pa grejo naprej.

Imaš kakršno koli rutino ali obred (razen, da se zapiraš v hladilnico :)), ki ti pomaga krepiti kreativno mišico?
Borim se s svojim perfekcionizmom in si želim, da je vse ravno prav. To te lahko kot pisca paralizira. Skušam se nehati ocenjevati in samo pisati – četudi to ni moje najboljše delo. Nikomur ga ni treba videti. Samo na ven in na stran mora.
V zimskih mesecih živim ob oceanu in v bližini je ogromen cedrov gozd, kamor velikokrat pešačim. Lepo je in rada imam samoto. Vsak dan se sprehajam in takrat rada razmišljam o vprašanjih, ki jih moram razrešiti v scenariju in ki pomagajo poriniti zgodbo naprej. Do konca sprehoda ponavadi imam rešitev ali pa iznajdem lik, da lahko poskusim zapeljati v novo smer.

Na čem trenutno delaš?
Potem ko sem se zaprla v hladilnico, da bi napisala Below Zero, bo moj naslednji scenarij najbrž o tipu, ki je ujet v Club Med!
Piscem pogosto svetujejo, naj se “specializirajo”. To pomeni, da če pišeš grozljivke, bi moral pisati samo grozljivke. Za to je veliko dobrih kariernih razlogov, ki te identificirajo kot specialista v določenem žanru. A to je spet, kot bi ti nekdo rekel, naj čutiš samo ene vrste čustva, ali da lahko ješ samo en okus sladoleda. In jaz res obožujem sladoled – čokolada, javor-oreh, skalna cesta …
Tako je pri meni s pisanjem. Želim občutiti vsa mogoča čustva in jih vcepiti v svoje scenarije. Below Zero in Breakdown Lane sta bili grozljivki in upam, da sta v žanr prinesla nekaj novega, kar bodo oboževalci grozljivk cenili. Rada pa pišem tudi sladke zgodbe “o odraščanju”, ponavadi s komičnim tonom. Na tem pravkar delam.

Kaj pa družabni mediji? Kako pomembni so za tvoje delo, njegovo promocijo in povezovanje z občinstvom in kolegi pisci?
Najpomembnejša stvar, ki jo lahko za svojo filmsko kariero narediš, je, da postaneš strokovnjak za družabne medije. Začneš tako, da se naučiš, kako pripraviti uspešno kampanjo množičnega financiranja. Ljudje napačno verjamejo, da je glavni namen kampanje množičnega financiranja pridobiti denar za svoj film. A besedna zveza množično financiranje je sestavljena iz dveh besed – množično in financiranje. Množica je pravzaprav pomembnejši del in z njeno pomočjo dosežeš finančni del. Kampanjo množičnega financiranja moraš uporabiti, da pridobiš občinstvo, zbereš sredstva, ustvariš zavedanje in skupnost, ki polaga upanje v tvoj projekt. Zato potrebuješ družabne medije in bolj kot boš dokazal sledenje in zanimanje, laže boš tržil in prodajal svoj projekt neposredno občinstvu. Lahko zaženeš lasten teve kanal na Youtube. In če nisi prepričan, kako uporabljati družabne medije, se nehaj pritoževati – najdi nekoga, ki ti bo pomagal, da se naučiš, ali bo za to kar najbolje skrbel, medtem ko se učiš. Ključ do uspeha je, da se obdaš z ljudmi, ki te dopolnjujejo, kjer si sam šibek, da boš imel močno ekipo, ki podpira tvoje cilje.

Katere knjige o scenaristiki bi priporočila?
Ko pišem, imam ob sebi vedno štiri knjige:
• Save The Cat (Blake Snyder)
• How To Write A Movie in 21 Days (Viki King)
• The Third Act (Drew Yanno)
• Svoj Slovar
Zelo bi priporočala knjigo Scotta Strattena UnMarketing. Sprememila bo vsakogar in mu pomagala objeti, razumeti in maksimizirati potencial družabnih medijev.

Kdo so tvoji literarni (in scenaristični) heroji?
Na Veliki ameriški scenaristični konferenci & PitchFest imamo vsako leto fantastične pisce, ki prihajajo z drugimi delit informacije o tem, kao so uspeli.
Ray Bradbury je bil pred leti eden naših posebnih gostov, svetoval pa je, kako dobiti službo, s katero lahko plačuješ položnice, ni pa pa tako utrudljiva in stresna, da ne bi mogel pisati. Priporočal je, da se zaposliš v umetnostni galeriji ali muzeju, da boš razsvetljen in navdahnjen, ostal pa boš zvest cilju, da postaneš res dober pisec.
Shane Black prihaja skoraj vsako leto, piscem pa svetuje, naj razvijajo prijateljstva in odnose s pisci, ki so na njihovem nivoju, in medtem ko oboji skušajo doseči svoje karierne cilje, si istočasno tudi medsebojno pomagajo. Ko postajajo v svoji karieri uspešnejši, bodo tako še naprej ravnali, saj ljudje radi delajo s tistimi, ki jih poznajo in jim zaupajo. Skupaj – vaše kariere bodo uspevale skupaj, ker en drugega podpirate.
Diablo Cody, ki je napisala Juno, je ena mojih najljubših scenaristčinih “junakinj”, ker je ni strah biti iskrena v svojem delu. Zaradi iskrenosti je pogumna, to pa ni enostavno, ko pišeš. Najlaže je pisati klišejske odzive in reakcije, veliko težje in veličastneje pa je biti izviren in pošten v tem, kako se tvoji liki odzivajo na situacije. Pri pisanju se vedno zavzemaj sa iskrenost in izvirnost.
Michael Arndt, ki je napisal Little Miss Sunshine je tudi eden mojih herojev, ker vrača v scenaristično skupnost. Mnogo piscev je varovanih zaradi skrivnosti svojega uspeha, Michael pa svoje izkušnje in modrost deli s tolikimi ljudmi, kot je le mogoče. Michael pomaga drugim piscem, da postanejo boljši, in tako bi vsi morali vzpodbujati in podpirati druge.
Stephen King je prav tako eden mojih največjih herojev. Tako ploden je in njegova sposobnost, kako izdela zgodbo za zgodbo, ki je taka mojstrovina, mi je osupljiva. Zagotovo piše vsak dan. Od njegove predanosti in odličnosti v tem, kako piše zgodbe, se mi naježi koža, enako kot zaradi njegovih zgodb.

Tvoj najljubši film je …?
O, šment. To je, kot bi me vprašal, kateri je moj najljubši sladoled – in že vemo, kako težko bi mi to bilo odgovoriti. Vleče me k filmom z magičnimi, domišljijskimi elementi ali s tematiko odraščanja/nerazščiščenih zadev. Field of Dreams, Big, Stand By Me.

Kaj bi svetovala mlademu (ali niti ne tako mlademu) scenaristu, ki šele začenja?
Danes bi bil moj nasvet precej drugačen kot pred tremi leti. Najprej, ne potrebuješ več distributerja, da bi film spravil do občinstva. Lahko si distributer. Izgradi si občinstvo in sledilce zdaj in obvladaj družabne medije, da boš imel zveze, ko jih boš potreboval. Nauči se vsega, kar potrebuješ za uspešno kampanjo množičnega financiranja, in to uporabi za preizkus svojega koncepta, najdi občinstvo tako, da prodreš v nišno občinstvo in zberi sredstva. Izvedba projekta je lažji del. Seveda pa moraš poskrbeti, da bo kar najboljši – in to lahko narediš s pridobivanjem povratnih informacij o scenariju znotraj svoje mreže, z branjem knjig o tem, kako najbolje napisati scenarij/tv/spletni projekt, na delavnicah s profesionalnimi igralci, najemom scenarističnih svetovalcev, ki so usposobljeni, da ti pomagajo pri pisanju najboljšega dela. In potem, preden ga posnameš, poskrbi za trden trženjski načrt. Če ne vložiš dovolj energije v trženje in maksimiziranje družabnih medijev, da bi ustvaril občinstvo, kdo ga bo potem videl? Ni več dovolj, da “si samo pisec”. Biti moraš skrbnik blagovne znamke in porivati vse skupaj do ciljne črte. Biti moraš filmar.

Hvala, Signe!

Leave a Reply