Pogovor s Stefanom Scalichem

Z veseljem vam predstavljam Stefana Scalicha, svobodnega urednika, novinarja, copywriterja, pisca in predavatelja v založništvu – ima ogromno izkušenj iz več faz knjižnega založništva in strast do pisane besede. Najdete ga na LinkedInu in Facebooku, če boste iskali na Googlu, pa boste odkrili nekaj zanimivih koščkov njegovega pisanja.

Stefano Scalich

Stefano Scalich


Zdravo, Stefano – si precej “skrivnostna” oseba, nam lahko poveš kaj več o sebi?

Sem otrok pri 40tih.

V založniški igri igraš več raličnih vlog – si urednik, kritik, pisec, predavatelj … Katera od the funkcij te najbolj zadovolji?
Rad se igram z besedami. Vse, kar je povezano z besedami, mi povsem ustreza. Poleg tega rad pomagam ljudjem in se s tem hvalim naokoli.

Leposlovje ali neleposlovje?
Vse gre skozi … dokler je dobra zgodba. Pa vendar, če bi moral izbrati manj prehojeno pot, bi šel po kreativnem neleposlovju. Ogromno dobrih stvari je: od Toma Wolfa do Andrewa Chaikina, od Joan Didion do Davida Simona. Globlje kot greš (in vsi ostali vreščijo o vampirjih in čudni erotiki), prej boš prispel v čisto svoj svet.

Tiskane knjige ali eKnjige?
Tiskane … Sem rekel “tiskane”? No, tudi eKnjige … Pa vseeno, hmmm, tisk … Oh, čakaj, čakaj: kako sem odprl prejšnji odgovor? Samo zgodba je pomembna.
Glej, nisem neki navdušenec nad tablicami, pa imam vseeno pohvalne besede za e-povezane zadeve: obožujem novinarske izbore na Longform.com, obožujem podcaste (This American Life, Serial, Love + Radio) in zaradi dolgih voženj na delo sem začel eksperimentirati z avdioknjigami.

Poleg založniških imaš tudi oglaševalske izkušnje – kakšno je tvoje mnenje o oglaševanju (pripovedovanje zgodb, etika, kakovost dela, kreativnost, …)?
Oglaševanje sem v glavnem zapustil pred več kot desetimi leti. Mislim, da je zabavno in je lahko pristno umetniška oblika (tisti slavni VW oglasi), čeprav jo ogromno ljudi zamenjuje s pohlepno prodajno prakso. Veliko ljudi v založništvu še vedno misli tako … Ubogi zavedeni neumneži.

Veliko piscev je začelo v oglaševanju – kateri od njih se ti zdijo pomembni in zakaj? Kako je oglaševanje koristilo njihovemu pisanju leposlovja?
Težko rečem. Najprej bom odgovoril na drugi del vprašanja. Ja, možno je, da oglaševanje koristi tvojemu slogu pisanja, ker te vzpodbuja, da najdeš dober začetek in dober konec: a to je lahko res tudi za novinarstvo, če sem pošten. Enako velja za ritem in talent za dialoge, čeprav “oglaševalsko uho” seveda tu in tam pomaga. Ampak, ali se na primer pesniki obnašajo drugače?
Prvi del odgovora: všeč mi je edino Elmore Leonard, ker je pač edini oglaševalecm ki ga največ berem. Zdi se mi relevanten za vse zgoraj navedene razloge in še enega ključnega: jasnost. Njegova proza sije od jasnosti in osredotočenosti in sodi med najboljše delavnice pisanja, kar si jih lahko zaželiš.

Pišeš leposlovje?
Pišem grozljive, do sebe sovražne primerke leposlovja, ki jih hranim v papirnatih dnevnikih kot nemarne spominčke. Tu in tam pa pišem prisrčnaaaaaa pisma.

Kakšen je videti tvoj tipični delovni dan?
Pa saj veš, kakšen je videti, ne? Totalna zmešnjava, ampak kako smešna zmešnjava. Primer: vstanem ob osmih, vožnja v službo za polovičen delovni čas do dveh, odmor za kosilo, spet doma ob štirih, čaranje zapiskov za članke/bloge/kar koli do sedmih, druga polovična služba do devetih, goltanje česa iz mikrovalovke, zombijevsko buljenje v teve in padec v posteljo. Drugi primer: vsi zapiski se oblikujejo v koherentno celoto in potem tipkam in tipkam in tipkam … Še zadnji primer: dan za raziskavo v knjižnici. Zadnji primer je nekaj iz nebes.

Kakšna je literarna scena v Italiji? Kako pisec lahko prodre na to sceno?
Občutek imam, da je kar živahna, čeprav nisem velik bralec italijanskih avtorjev. Če ti naj podam nekaj več od ovitkarskih citatov, ti povem to: zdaj pisci veliko enostavneje ostanejo povezani, a imajo bistveno teže – v primerjavi s šestdesetimi, sedemdesetimi in na neki način osupljivo, tudi z delom osemdesetih – družbeni vpliv. To ni čas, da bi povprečnea pisca lahko postavili za vzor ali maître à penser. Nobenih Pasolinijev več, žal.
Prodreti na sceno? Običajen recept, edini, ki deluje: pisati dobre knjige.

Kaj misliš o bralni kulturi v Italiji? Je tam več piscev ali bralcev?
Tega nisi slišal od mene: Italija nima ravno veliko “močnih bralcev” kot se zdi, da jih imajo druge dežele, in ima na tipičen italijanski način precej več piscev kot bralcev. Tukaj lahko slišiš šalo: tu nihče ne bere, ampak samo (mislijo, da vedo, kako naj) pišejo.
O tem stanju stvari se nenehno razpravlja in jaz mislim, kar mislijo vsi. Tako je, ker je branje nekaj, kar “moraš”: od tebe to zahtevajo v šoli pa tudi v družabnih krogih; tudi starši ti včasih pravijo – dobro je zate, da bereš. Kar je res. Ja, super. A kje je zabavni del?
Še eno, dva centa vredno vprašanje: kaj pa sploh naj beremo? Leposlovje? In kdo je rekel, da je leposlovje top, recimo trenutno? Kaj pa prebiranje strani Johna McPheeja? Zbirka pisem? Ali da si snameš scenarij in ga prelistaš? Je kdo za Williama Leasta Heat-Moona? In tako naprej …

Kako pomembni so za tvoje delo družbeni mediji – da najdeš vsebine, poslovne priložnosti in mrežiš s podobnimi ljudmi?
Rad bi ti rekel, da so izjemno pomembni. Ampak to bi bila laž. Vsaj za drugo postavko na seznamu. Ampak, da najdeš vsebine: ja. In potem začne stroj za ideje tiktakati.

Kako vidiš založniško industrijo v naslednjih petih, desetih letih?
Petih letih? Sama se bo ogledovala v zamegljenem ogledalu. Čez deset let: brala bo preklemansko dobro knjigo.

Hvala, Stefano!

Leave a Reply