Pogovor s Tomom Pittsem

Ko sem dobil priložnost, da Tommu Pittsu, noir avtorju novele Piggyback in premnogih kratkih zhodb, objavljenih na spletu in v antologijah, postavim par vprašanj, sem jo seveda zagrabil. Je tudi urednik Out Of The Gutter, spletne revije, ki objavlja imenitno prozo. Na spletu ima prijeten kotiček, kjer lahko najdete povezave do njegovih del, zaradi njegovega dela pa obiščite tudi Amazon.

Tom Pitts

Tom Pitts


Zdravo, Tom, se lahko predstaviš našim bralcem?

Seveda. Sem v Canadi rojen pisec, ki se je transplantiral v San Francisco v Kaliforniji leta 1984. Po rocku in rollu, snemanju nekaj plošč in turnejah po ZDA v osemdesetih sem se izvisel zaradi džanka in se v devetdesetih znašel na cesti. Nekaj the izkušenj skušam uporabiti kot temelj in ostrino svojih kriminalnih zgodb. Pri Snubnose Press sta mi izšli dve knjigi, novela Piggyback in novi Hustle.

Pisanje je nekaj, kar ti gre dobro od rok, urejaš pa tudi delo drugih piscev, poleg tega pa imaš še dnevno službo (oziroma bi moral reči nočno službo) – kako stlačiš vse to v en dan?
Hvala, da si opazil. Ja, težko je, pizda. V službo grem ob polnoči (vmes skušam stisniti nekaj dela za Flash Fiction Offensive – prebiranje prispevkoh, formatiranje zgodb – medtem ko razpošiljam taksije), ob osmih se odpravim domov, zaspim za pet ur, vstanem, spijem kavo in pišem kake tri, štiri ure. Potem po kratkem dremežu vse skupaj ponovim. In spet. In spet.
Življenje je lažje, ko imam proste dneve, ko je pisanje edino, kar moram opraviti, medtem ko je hčerka v šoli. Ko se vrne, lahko pozabiš na pisanje, ker me zvleče v globine svoje bizarne domišljije. Ne moreš kaj dosti pisati, če si hobbit, ki vihti meč v boju z vampirji na dvorišču.

Kaj ti pomeni pisanje? Potreba po zabavanju in pripovedovanju zgodb ali poslanstvo, da izobražuješ in spreminjaš svet na boljše?
Začnem z vzvišenimi idejami, kako želim spremeniti svet, ko pa moji prsti udarijo po tipkah, skušam samo spustiti zgodbo. V tej točki želim skomunicirati, kaj se dogaja v moji glavi. To je postopek predvajanja sprevrženega filma, ki se rapleta v moji glavi, bralcu prizor za prizorom. Spreminjanje sveta na boljše bom moral prepustiti tistim, ki so daljnovidnejši kot jaz.

Si kdaj pisal – ali razišljal o pisanju – za teve, gledališče ali film?
Hollywood je pokazal nekaj zanimanja za mojo prvo novelo Piggyback, in možnost, da jo adaptiram za scenarij, je bila že na mizi. Bil sem navdušen nad procesom, a so mi rekli, naj počakam, da se pred začetkom zberejo finance, in – na pravi holivudski način – financ ni bilo. Zamisel o filmski adaptaciji se mi z zadevami velikokrat poraja. Beseda filmski se širi v ocenah. Nekaj kratkih zgodb je prišlo v poštev za kratke filme. Bomo videli, če bo Hustle privabil kako resno ponudbo. Mislim, tako se pravzaprav zgodi velikanski preboj, ne? Ameriško občinstvo načeloma nima pojma, kdo je pisec, dokler se iz njegovega dela ne napravi film. Žalostno, a resnično.

Kje dobivaš navdih za pisanje? Ob poslušanju glasbe, gledanju filmov, branju knjig, življenju …?
Ponavadi črpam iz lastne izkušnje kriminalca in uličarja. Tam zunaj sem se spoznal, kakšni so po večini kriminalci: riti. Na ulici ni neke plemenitosti. Zagotovo ni časti med tatovi. Ko berem neverjetne zaplete in odzive likov, pogosto rečem: “To se ne bi nikoli zgodilo.” Potem se namenim odzive svojih likov zasnovati življenjsko. Vsaj poskušam jih. To je moj cilj.

Ali imaš kako posebno metodo dela, rutino ali obred …?
Zame je težko že najti čas za pravo delo na področju pisanja, tako da se mi zdi, da si ne morem privoščiti razkošja obredov. Veliko pišem v hčerkini sobi na televizijski mizici, kar sicer ni najboljša scena za nasilno kriminalno prozo, a sem zadovoljen. Moj edini obred je tišina, resno. Pogosto berem o najljubši glasbi, ki jo poslušajo nekateri med pisanjem, in mi ni jasno, kako jim to uspe. Mogoče bi moj mlajši jaz to zmogel, a takrat nisem pisal, drogiral sem se se in se zajebaval. Moji 47-letni možgani ne zmorejo večopravilnosti, priznam.

Tvoj roman Hustle je zunaj – koliko nam lahko poveš o njem?
Hustle je zgodba na uličnem nivoju. Govori o dveh prevarantih, ki skušata izžeti naročnika, ki ga že izsiljuje zlobni psihopat. Junak v zgodbi ni policist, ampak stari bajker, ki se ne boji umazati rok. Toliko “dobrote” likom pripišem v knjigi. So slabi ljudje, ujeti v surovem drobovju življenja.

Hustle

Hustle


Pisal si kratke zgodbe, novelo, zdaj pa roman – katera oblika ti pri pisanju ponuja največ zadovoljstva?

Roman. Brez dvoma. Ja, saj je hitra zadovolitev, ko napišeš zgodbo, jo pošlješ in jo vidiš tam zunaj v nekaj tednih, a je kratkotrajna.
Pri pisanju romana pa je nekaj bolj mesenega, kar me navdušuje. Načrtujem samo do naslednje scene in potem to napišem. Tako se vsak dan vprašam, kam me bo knjiga odpeljala. Opazovanje, kako se zgodba razpleta, sprejemanje odločitev, ki povezujejo dogodki, to je tisto, kar mi daje največ zadovoljstva.

Na čem trenutno delaš?
Pred kratkim sem dokončal roman z naslovom California Libertine, ki ga moja agentka trenutno ponuja okoli. Je bolj triler kot Hustle in od njega veliko pričakujem. Zelo se trudim, da bi napredoval in upam, da se napredek v delu vidi.
Sem tudi na prepadu novega romana. Ne vem, kako dolg bo in imam samo megleno idejo, o čem bo, a ga bom vseeno zbrcal. Ugotovil sem, da če nekaj začnem, se mora nekaj časa razvijati – mogoče mesec ali dva – potem se vrnem in začnema brcati strani dan za dnem.

So ti družabni mediji pomembni glede tvojega literarnega dela, mreženja z drugimi pisci in bralci? Katere platforme največ uporabljaš?
Ja, nedvomno. Ključni so za povezovanje s tem, kar se dogaja v kriminalni prozi. Možnost izmenjave z avtorji mi je v zadnjih par letih dopuščala pokrivati toliko območja. Naj gre za njihovo delo, dela, ki jih berejo ali pa neke splošne informacije o založniški igri, črpalka novic družabnih medijev me vodi, ko se prebijam skozi sodobni literarni svet.
Največ uporabljam Facebook, zdi se mi najinteraktivnejši. Seveda sem tudi na Twitterju, a je tam povezovanje z ljudmi težje. Enostavno je preveč natrpan, glede na tip vmesnika, ki ga imajo. Google+ je puščava, a sem tudi tam.

Kdo so tvoji literarni heroji?
Ko sem bil še mlad, so bili moji literarni heroji večinoma divji tipi, pijanci in džankiji, ki so živeli na robu: Bukowskiji, Burroughsi, Hunter S. Thompsoni in Hemingwayi. Zdaj, ko sem starejši in dejansko pišem, so moji heroji delavni konji. Tipi kot Elmore Leonard, ki se je držal delovne etike o pisanju do dneva, ko je preminil, tipi kot Cormac McCarthy, ki si vzamejo čas, da pripeljejo svojo vizijo do popolnosti, pisci kot George Pelecanos, čigar potrpežljivost in doslednost sta se mu povrnili po letih počasnega in zanesljivega vzpona. Mislim, da sem bil, ko sem še bil mlad, zaljubljen v idejo biti pisec, četudi nisem bil pisec. Zdaj pa, ko dejansko pišem, nimam časa niti potrpljenja za enoknjižne čudeže, kakršnjih je literarna zgodovina polna. Občudujem tipe, ki nenehno garajo.

Vidiš ogromno pisanj – kaj porečeš mlademu piscu, ki šele začenja in sanja, da bo postal fantastičen pisec?
Zame je najpomembnejša jasnost. Komunicirati moraš, kar se ti dogaja v glavi. Bralca moraš tja odpeljati s sabo. Zvizualiziraj, potem pa daj to na papir. Ne moreš imeti kar tipa, ki skoči iz avta, prej mora odpreti vrata in potem splezati ven. Zveni preprosto, a te podrobnosti potrebuješ, da pomagaš bralcu zvizualizirati vse, kar se dogaja. To ne pomeni opisovanja omare, pomeni pa podajanje zadostnih informacij, da bo bralec tam s tabo. Lahko povežejo pike z opisom likov in osvetljavo, a skozi akcijo jih moraš voditi.

Hvala, Tom!
Ni kaj. Veseli me, da sem povezan s tabo, Renato. In obilo sreče s Kravato.

Leave a Reply