Pogovor z Andrejem Predinom

Andrej je moj najnovejši literarni gost. Je pisec mlajše generacije, neusmiljen realist, ki svojim likom vliva dušo z zdravim humorjem, njegovi teksti pa se berejo v enem dihu – zažgal je že s prvim romanom Na zeleno vejo, sledile so Učiteljice, njegov zadnji roman pa ima naslov Prihodnost d.o.o. Je tudi avtor otroških knjig o deklici Mici v sodelovanju s kultnim ilustratorjem Marjanom Mančkom, sicer pa novinar, ki piše o kulturi.

Andrej Predin

Andrej Predin


Zdravo, Andrej – se nam lahko na kratko predstaviš s svojimi besedami?

Ha, moja najbolj prepoznava lastnost je težnja po ohranitvi stanja. Zjutraj le s skrajnimi napori zlezem iz postelje, ponoči pa me nikakor ne spraviš spat. Zelo redko se premagam in zajtrkujem, a za kosilo ne morem nehati jesti, dokler nisem poln do roba. Prav tako se le s težavo pripravim do telesne vadbe, a ko začnem, se ne morem ustaviti in tako sem pretekel že nekaj maratonov, preveslal Jadran v kajaku in preplezal nekaj alpinističnih smeri. Zaradi težnje po ohranitvi stanja sem nezmožen številnih opravil, na primer, iti s prijateljem na eno pivo, zgolj skočiti v morje za osvežitev ali se na kratko predstaviti.

Na zeleno vejo sem prebral dobesedno v enem dihu in zdi se, kot da si jo tudi ti v enem dihu napisal. Zgodba je tekoča, sočna in polna dogodkov in likov, kakršnim sem bil v otroštvu tudi sam priča. Enako odkrit si v Učiteljicah. Koliko iskrenosti si v svojem pisanju avtor lahko oziroma mora privoščiti?
Dobro vprašanje, ki dregne v samo bistvo pisanja. Osebno zagovarjam stališče, da je treba biti brutalno iskren, tako da tvoji svojci ob prebiranju zardevajo, gubajo čelo, so šokirani ali užaljeni. Seveda zavoljo dobre zgodbe določene junake in okoliščine prikrojim, vendar v osnovi izhajam iz sebe. To bralec instinktivno začuti. Posrečena se mi zdi primerjava pisanja in plesa. Tako pisatelj kot plesalec, prerasteta surovo sporočanje in zgolj gibanje v trenutku, ko v njunih potezah ni ničesar zlaganega, ko sta popolnoma prepuščena svojemu izrazu, toku in zaradi tega tudi sposobna odziva na gledalce, oziroma bralce. Vem, da se sliši nekoliko čudno, da se lahko pisatelj odziva na svoje bralce, vendar to občuti vsak, ki je izdal več kot eno delo. Navadno je pisatelj sam tisti prvi bralec, ki drži zrcalo. Bleferji se še posebej radi razgaljajo na raznih večerih poezije, ko vidiš, da so več časa posvetili pričeski in izbiri suknjiča kot besedam, ki jih pljuvajo v naša obličja.

Imaš pri pisanju kakršen koli poseben obred, da ti po telesu požene ustvarjalne sokove?
Ob jutranjih pisanjih sem navadno gospod zdrava prehrana, čajčki, klasična glasba in svež zrak. Takrat so moji teksti izostreni in premišljeni kot dobra partija šaha. Ob večernih pa je žur z blues glasbo v slušalkah, pločevinkami piva ali pa steklenicami vina, poln pepelnik. Navadno me v posteljo prežene ženin ogorčen obraz. Takrat so zgodbe divje, nepredvidljive, razmazane in si jih praviloma upam prebrati šele po dnevu ali dveh. Večina napisanega je sicer neuporabna ali potrebna popravila, a tisto nekaj pa mi vendarle uspe ujeti, pa še neskončno se zabavam ob tem. To je pisanje po mojem okusu.

Kaj je po tvojem mnenju poslanstvo nekoga, ki se ukvarja s književnostjo, danes?
Sam v pisanju ne čutim nikakršne odgovornosti do drugega kot do pisanja samega. Niti do jezika, niti do soljudi, do družbe, do religije, ko pišem, se na vse to požvižgam. Pomembno je, da mi zgodba uspeva, da prihajajo prave besede, prave rešitve in najbolj pomembno – presenečenja, ko liki zaživijo svoje življenje in nenadoma postanem opazovalec. Občudujem pisatelje, ki imajo odgovorno držo, državotvorne pisatelje, ki resnih obrvi tehtajo svoje misli in nam jih servirajo z zgledom lastne lepe duše. Njihovi stisnjeni izrazi polnijo prostor z avtoriteto in odgovornostjo. In poslanstvom.

Iz tvojih romanov je očitno, da navdih črpaš iz življenja samega – kaj pa druge umetnosti, glasba, film, likovna umetnost, …?
Merilo kvalitete življenja je sposobnost uživati v vsaki podarjeni minuti. Hudo mi je, ko opazujem ljudi, kako vklenjenih umov galopirajo skozi življenje in so slepi za lepote, ki jih obdajajo. Potrebujejo ognjemete in praznike, da se lahko veselijo, potrebujejo porno revije, da lahko fukajo in oglase, da lahko tolažijo svoje notranje hrepenenje z nakupovanjem predmetov. Umetnost ima različne izraze in je tudi sama podaljšek narave. Rilke v Devinskih elegijah opisuje našo nezmožnost dojemanja in ozaveščanja lepote, prepričan sem, da obstajajo različne oblike bivanja in umetnosti so mostovi. Danes je sicer veliko navlake, saj se ima vsak za umetnika, potem ko si natakne baretko, vendar kljub temu ni težko najti prave. Zame je narava največja in najbolj veličastna katedrala.

Si tudi novinar, kar pomeni, da ti je uspelo, da si kruh mažeš s pisanjem. Ali se tvoj pristop pri pisanju za časopis in pisanju književnosti razlikuje?
Novinarsko pisanje lahko hitro postane rutina, še posebej, ko je govora o slogu. Včasih cel dan tipkam na uredništvu, nato pa ob večerih pišem še zase. Opažam, da mi novinarska sporočilnost pronica v osebni slog. Sprva sem jo dojemal kot kontaminant in jo poskušal odpraviti, sedaj pa jo sprejemam kot del sebe, in zadeva je postala lažja. Nenazadnje ne bi bilo iskreno, če bi prikrival ta del moje osebnosti, sem spužva, ki posrka tudi umazanijo, ko ta pride dovolj blizu.

Če ne bi pisal, bi …?
Bolj pogosto igral kitaro.

Si kdaj pisal (ali sanjal, da bi) za gledališče, film, teve?
Napisal sem scenarij za film, ki je trenutno v fazi razvoja, prav tako sem koncipiral televizijsko serijo, ki je tik pred zaključkom. Prebral sem nekaj knjig o scenarijih in anatomiji zgodbe. To me je kar pretreslo. Obstajajo tipi, ki razumejo zgodbo kot telo, ki ga lahko vržeš pod skalpel in analiziraš. V osnovi je njihova retorika smiselna in za film zagotovo dobrodošla. Ni dvoma, da obstajajo pravila, kako ljudje razumemo zgodbe in, če smo iskreni, najraje poslušamo ene in iste zgodbe z nekoliko spremenjenimi liki. Kljub vsemu pa je to obrtništvo. V filmskem svetu je v navadi, da se ustvarjajo skupine ljudi, ki skupaj oblikujejo zgodbe, poglabljajo like in jih nato okrasijo s podrobnostmi. Osebno sem do svojih junakov zelo zaščitniški in ne maram, če jih nekdo zavrže, ker se niso pojavili na pravem delu krivulje zgodbe.

Kdo so tvoji literarni heroji?
Nimam pravih literarnih herojev, tudi če mi je kak avtor blizu, to ne pomeni, da bom prebral vse, kar je napisal. Trenutno me navdušujeta Isaac Asimov in Jonathan Ames.

Pred kratkim je med bralce zašel tvoj tretji roman, kaj imaš v tem trenutku na delovni mizi?
Začel sem pisati erotični triler, to so zame neraziskane vode. Uživam v pisanju žanrskega besedila in brušenja krempeljčkov na žgečkljivih vsebinah.

Ali se ti družabni mediji zdijo za tvoje delo, promocijo ter mreženje z drugimi pisci in bralci pomembni?
Žena mi vztrajno zatrjuje, da moram biti na spletu in objavljati, objavljati. Že v osnovnem smalltalku, sem čista zguba, zato ne preseneča, da sem na spletnih platformah neroden. Običajno sem preveč skrajnega okusa, da bi navduševal svojo okolico. Je pa res, da uživam v zgražanju drugih. Z drugimi pisatelji imam zelo malo stikov, prav tako z bralci.

Če srečaš mladega (ali niti ne tako mladega) pisca, kaj mu svetuješ?
Najboljši način, da nekaj napišeš, je, da nekaj napišeš.

Hvala, Andrej!

Leave a Reply