Pogovor z Andrewem Bergenom

Imam priložnost Andrewa Bergena vprašati par vprašanj. Andrew (ali Andrez) je avstralski pisec, fotograf, novinar in glasbenik, ki živi na Japonskem. Zagotovo ste že naleteli na njegove romane z unikatnimi naslovi: Tobacco-Stained Mountain Goat, One Hundred Years of Vicissitude in Who is Killing the Great Capes of Heropa?. Če niste, obiščite Amazon. Njegova krajša dela se pojavljajo na spletu in v antologijah, nekaj svojega dela pa je zbral v The Condimental Op. Tudi s stripom se ukvarja. Bloga na – Andrez Bergen.

Andrew Bergen

Andrew Bergen


Pozdravljen, Andrew – kako bi se predstavil najinim bralcem?

Hej, Renato! Hmm … To je ponavadi najtežje vprašanje. Zdi se mi, da sem rojen in odrasel Aussie – iz Melbourna – ki je četrt življenja preživel v Tokiu. Sem oče (hčerka je zdaj stara osem let) in učim anglšečino, po strani pa zapravljam čas še z glasbo (kot Little Nobody), romani, novinarstvom in stripom. Ja, in obožujem sašimi in močno črno kavo.

Ustvarjaš na večih področjih: na večih platformah se lahko izraziš – katera ti ponuja največ zadovoljstva?
Vse imajo svoje pozitivne plati, zato se pa z njimi ukvarjam, trenutno pa se stripi dokazujejo kot presneto zabavni. Mislim pa, da mi največ veselja ponuja pisanje proze, zlasti romanov. Da zaključiš stvar, ki si jo počel več mesecev (če ne let), in da lahko raziskuješ zgodbo čez 200-400 strani, je sploh fantastično.

Dober si tudi v pripovedovanju zgodb s pomočjo slik – zakaj ne vidimo več tega?
Hahaha – hvala! Pravzaprav je to nekaj, s čimer sem se rad ukvarjal v srednji šoli, kaseje pa čisto nenačrtno raziskoval, pa se na koncu spet vrnil – večinoma kot pisec, priložnostno pa kot ilustrator. Združenje z Mattom Kymeom, ki riše Tales to Admonish in s katerim skupaj vodiva neodvisno založbo IF? Commix, je bilo razodetje. Upam, da boste res videli več!

Si že pisal za film in televizijo ali si razmišljal, da bi?
Rad bi. Med študijem sem delal svoje kratke filme, ki sem jih režiral in pisal scenarije zanje na manj kot minimalnem proračunu, vsi pa so bili navadno sranje. Obožujem kino – kot novinar pišem o filmih in animejih – tako bi to bil logičen korak. Držimo pesti, da bi me kdo prosil.

Kako pišeš? Samo sedeš in pustiš prstom, da sledijo možganom, ali zgodbo načrtuješ od začetka do konca in potem sedeš za računalnik, da bi jo dejansko zapisal?
Večino prvo – pustim, da prsti sledijo možganom. Domišljijske zadeve v prostem slogu. Včasih si zapisujem posebne vinjete na vlaku, na ulici, v šoli ali v kanalu. In potem vse spacam skupaj in dodelujem.

Roman ali kratka zgodba?
Oba imata svoje svetle točke – a roman vseeno za las premaga svojega skrajšanega partnerja.

Od kod navdih?
Povsod? Iz česar koli? Hčerka me navdihuje, žena, prijatelji. Življenje na Japonskem in spomini na Avstralijo. Ob poslušanje določene glasbe in določenih zvokov.

Kako je k tvoji ustvarjalnosti prispevala selitev na Japonsko?
Obožujem to deželo in pogled skozi okno na Tokio pred mojim pragom pripomore k občutku, da si drugačen, tujec – a zaradi ljudi, ki jih poznam, se počutim tudi dobrodošlega in varnega. Ti raznoliki dražljaji morajo imeti učinek na mojo domišljijo!

Kakšen je videti tvoj tipičen dan? Koliko časa gre za pisanje.
V zadnjem času se zbudim ob štirih ali petih zjutraj, kar pomeni dobrih par ur, ko družina še spi, lahko delam ali preverim napredek. Dve do osem ur na dan, šest dni na teden učim, zato čez dan nimam veliko časa za dalo na projektih, čeprav nenehno razmišljam o njih in po potrebi delam zapiske. Včasih pozno v noč nadaljujem s tem, kar delam, če nisem možgansko mrtev.

Na čem trenutno delaš? Saj ni skrivnost, ne?
Pravzaprav trenutno zaključujem z lekturo naslednjega romana – Depth Charging Ice Planet Goth – skupaj z domonicom iz Perfect Edge Books. Tega sem napisal proti koncu enskega leta in se dogaja v Melbournu leta 1986 … pa tudi ne. Izšel naj bi sredi leta 2014.
Sicer ta teden izdam tudi strip Back/White pri IF? Commix – noir/distopično antologijo s celo vrsto gostujočih risarjev na krovu.
Z Mattom trenutno sestavljava Tales to Admonish #3.
Izšel je tudi vinilni EP “The Knock Off” Little Nobodyja, moral pa bi razmišljati tudi o petem romanu … a si bom malo odpočil. Za zdaj!

Kdo so tvoji literarni heroji?
Preprosto. V prvi vrsti Raymond Chandler in Dashiell Hammett. To sta moja heroja na ogromnih podstavkih.
Navdušujejo me tudi Michael Chabon, Shuichi Yoshida, Jedediah Berry, Heath Lowrance, Josh Stallings, Nicholas Christopher in Ryu Murakami. Rad sem imel tudi Harukija Murakamija … a sem šel naprej.
Na področju stripa? Katsuhiro Otomo, Will Eisner, Hergé, zgodnja dela Alana Moora (materiali iz League of Extraordinary Gentlemen mi preprosto ne potegnejo), praktično vse od Eda Brubakerja, zlasti njegova verzija Captaina Americe pa Fatale in Velvet in dela Matta Fractiona z Hawkeyem, če z “literarnimi heroji” zavijeva med stripovske umetnike – no, v vrsto bi postavil Eisnerja, Otoma, Kacka Kirbyja, Jima Steranka, Steva Ditka, Steva Eptinga, Yukita Kishira, Tarpeja Millsa, Franka Millerja, Davida Aja, Kazuoja Umezuja, Joeja Kuberta, Hayaa Myijazakija, Masamuneja Shirowa in Barryja Windsor-Smitha.

Kaj pa družabni mediji in tvoje delo? Kako pomembni se ti zdijo za promocijo svojega dela in mreženje s kolegi pisci, bralci …?
Mislim, da so danes izjemno pomembni. Nihče ne bo tega dela opravil namesto tebe in če se odločiš, da boš družabne medije ignoriral, potem bo enako ignoriran tudi tvoj ponos in veselje (kar koli si pač ustvaril). To je okej, osebno pa imam rad proces mreženja, iskanja podobno mislečih ljudi in možnost neposredne povratne informacije tistih, ki berejo ali gledajo moje delo.

Reciva, da srečaš mladega pisca – kakšen nasvet bi mu dal?
Vztrajaj. Težko bo in denarnega nadomestila morda nikoli ne bo, a če res ljubiš, kar počneš, koga briga? In ne prelagaj na jutri – enostavno delaj. Okej?

Hvala, Andrew!
Ne, hvala TEBI, kolega!

Leave a Reply