Pogovor z Branko Čubrilo

Naša najnovejša literarna gostja je romanopiska, avtorica kratkih zgodb, prevajalka, novinarka in urednica Branka Čubrilo. Prihaja iz Hrvaške, a že od leta 1992 živi v Avstraliji. Zdaj piše v angleščini, njen Mozaik zlomljene duše najdete na Amazonu. Obiščite njeno avtorsko stran, kjer najdete več informacij o njej in njenem delu.

Branka Čubrilo

Branka Čubrilo


Pozdravljena, Branka – povej nam, prosim, nekaj malega o sebi.

Zdravo, Renato, hvala za povabilo na Radikalnews in pozdrav tudi vsem tvojim obiskovalcem in sledilcem.
Pišem že vse življenje – namreč, odkar sem hodila v osnovno šolo, in to me nekako definira. Obožujem potovanja in prepotovala sem precej, največ zaradi svojih romanov in iskanja svojih likov. Svoje življenje vidim kot ‘roman v delu’ – vsak dan je priložnost, da spoznam nove ljudi, se znajdem v zanimivih situacijah in pogovorih, priložnost, da dajem in dobivam nekaj, kar mi bogati življenje in na vsak način tudi življenja ljudi, s katerimi prihajam v stik.

Oba prihajava iz dežele bratstva in enotnosti – kako so te dogodki zgodnjih devetdesetih (razpad in vojna) definirale kot osebo in pisateljico?
To pa je zapleteno vprašanje, Renato, a skušajva ga odgovoriti, kot najbolj razumem. Ogromno ljudi si Jugoslavijo napačno predstavlja kot eno izmed komunističnih dežel, kjer ljudje niso imeli svobode govora, izražanja in gibanja. Jugoslavija je bila socialistična dežela, sestavljena iz šestih, takoimenovanih bratskih republik, in v časih Tita zalo spoštovana, saj je izstopal kot ugledna, modra in karzmatična osebnost. Veliko svobodo izražanja smo imeli v sedemdesetih in osemdesetih, torej v desetletjih, ko sem bila otrok in mladinka. Konec koncev sodim v generacijo, ki je odraščala ob glasbi Gorana Bregovića, filmih Emirja Kusturice, kjer smo imeli ‘Nove primitivce’ z ostrim jezikom, satirično gledališče in komike, pretok proaktivnih in ustvarjalnih novovalovskih glasbenikov – odraščali smo ob ekvivalentih Sex Pistolsov in Clashev, Iggyja Popa in Toma Waitsa, bendih in glasbenikih, kot so Johnny Štulić in Azra, Psihomodo Pop in Ekaterina Velika, Riblja Čorba, in potem na slovenski sceni Laibach, Marko Brecelj in Buldožer. Ljudje so v sedemdesetih in osemdesetih izrazili, kar koli so želeli, nikogar ni brigalo, bilo je več svobode govora kot pa zdaj v takoimenovanih demokracijah, ki so nastale po koncu vojne. Materialno nam je šlo bolje kot marsikateri evropski državi, ne le v Vzhodni Evropi; nemogoče jo je primerjati z današnjimi obubožanimi državami iz bivše Jugoslavije, ki so jih izropali tajkuni. Vedno sem veliko potovala, tako da sem imela možnost primerjave in sem bila vedno srečna, ko sem se znova vrnila v Rijeko. Propaganda je bila močna, mediji so ponoreli pri prikazovanju tega, kar so želeli prikazati in sprejeta so bila nova pravila: Laž je postala Resnica in nihče ni mogel ustaviti te norosti in primitivizma, ki so ga uvozili iz ‘Velikih Demokracij’.
Zato so bila devetdeseta zapletena. A kot oseba z občutlivostjo in zmožnostjo razumevanja, kaj se pravzaprav odvija v senci vseh tistih dogodkov, sem takrat od prvega dne razumela, kaj se v resnici dogaja. Ni bilo težko: Trije Tipi, ki so od samega začetka delali skupaj, so sedli za mizo in razdelili, ali bolje rečeno, razmesarili deželo. Bili so samo orodje, lutke v rokah gospodarjev, ki so jih potrebovali in jih izkoristili; takoimenovani ‘voditelji’ so izkoristili ljudi, ki so se z veseljem, voljo in ponosom priključili tej krvavi gostiji ob mraku razuma in človeške dostojnosti.
Nisem želela biti del tega, čeprav ti dogodki niso bili razlog, da sem zapustila rojstni kraj. Odšla sem iz čisto drugih razlogov in se naselila v Sidneyu.
Če me sprašuješ, ‘kako me je to definiralo kot osebo’, ti lahko rečem, da me je uničilo, spoznanje, da se iz preteklosti nismo naučili nič in da je to sovraštvo samo spalo in čakalo, da z vso grdobo vstane ob pravem času. Žalostilo me je, ker sta primitivizem in sovraštvo znova zmagala. Kot oseba sem občutila izgubo nečesa dragocenega. Vsi smo izgubili mir, človeškost in dostojanstvo, in žalostilo me je, da so se ljudje tako hitro in z lahkoto odpovedali tem vrednotam.
Kot pisateljica sem na to gledala iz drugačnega zornega kota: lahko sem sprejela drugačen pogled, da bi raziskala iz različnih kotov in z razdalje, se distancirala ali jokala, sprejela sem široko paleto čustev in si dovolila neusmiljeno sočustvovati z liki in doživljati absolutno polarno nasprotna čustva.
Leta 1999 sem izdala roman ‘Fiume – izgubljena reka’ v svojem rojstnem kraju Fiume. Prevedla sem ga v angleščino in bo letos izšel pri mojem ameriški založbi Speaking Volumes.
In ta knjiga tudi govori o vojnal in ločitvah, tragedijah, lažeh, zmotah in življenju imigrantov v različnih družbenih razredih, ko je treba pozabiti, kar je bilo, in začeti znova.

Kako se Avstralija razlikuje kot delovno okolje za pisca? Je bilo težko preklopiti v drugi jezik in kulturo?
Ha, Renato, na čisto vsako vprašanje bi lahko začela odgovarjati z ‘ja, to je zapleteno vprašanje’. Avstralija je mlada dežela. Pika. Ko sem bila mlada, smo mladi urbani intelektualci veliko brali, hodili v gledališče, izpostavljeni smo bili kulturi, tradiciji pisane besede, umetnosti, glasbe itd. Tukaj imamo hitro kulturo, ki se v glavnem obremenjuje z materialnim bogastvom in rastjo, filozofija Pohlep je Bog je očitna in otipljiva … A če prav pomisliš, je ta filozofija globalna: pohlep oziroma denar je skoraj nova religija.
Kar nekaj let je potrebnih, da se prilagodiš, vključiš, da razumeš in dopustiš. To je proces. Imela sem monost govoriti več jezikov in naravno odprtost in radovednost do vseh razlik. Potemtakem lahko rečem, da imam redek talent, da lahko jezik in kulturo zapopadem precej hitro in enostavno, da govorim skoraj brez naglasa celo v dialektih. Kot pisateljica sem imela prednost, da sem bila izpostavljena različnim jezikom in da sem sprejela izziv, da bi pisala v angleščini. Angleščina se mi zdi čudovita, tako dober jezik je za pisanje in izražanje na pretanjenem nivoju. Zato sem hvaležna.

Kaj ti pomeni pisanje? Poslanstvo? Terapijo? Način, da samo sebe bolje spoznaš?
Zame je pisanje – jaz. Ponavadi ne padem v past, da bi se identificirala in hkrati omejevala z določeno definicijo ali etiketo. A ko gre za pisanje, je to edino, kar zares dobro znam, kar na dnevni bazi resnično rada počnem, moje sporazumevanje s svetom in hkrati s samo sabo.
Temu ne bi rekla poslanstvo, ker se, spet, ne definiram s poslanstvi. Mislim, da imam ta talent in ga skušam po svojih najboljših zmožnosti deliti s svetom: da komuniciram tista sporočila, ki se mi zdijo pomembna.
Rekla bi, da je pisanje vedno neke vrste terapija za katerega koli pisca, ker ko pišem, skušam komunicirati z različnimi vidiki same sebe. Z vidiki, ki sem jih zanemarila, ki jih je zadušilo okolje, v katerem sem odraščala, ali celo avtoritete izpred mnogih let, vidiki, ki so bili prekrhki, da bi obstali v tako ostrem okolju. Svoj glas posojam različnim likom in ti liki so takorekoč moji notranji prebivalci. Resnično uživam, ko se presenetim s kakim likom, za katerega bi mislila, da ne more priti iz moje psihe – takrat sem resnično zadovoljna in izzvana.

Če ne bi bila pisateljica, bi …?
Omenil si že nekaj drugih službenih izkušenj in konjičkov. Sem jezikoslovka, ki dela kot tolmačka in prevajalka in bi to najverjetneje bil moj glavni poklic. Počela bi kar koli v povezavi s pisano ali govorjeno besedo. Imam odličen konjiček, zadnjih trideset let se ukvarjam z jogo in meditacijo. Ko sem prispela v Sydney, sem se zaradi obilja prostega časa vpisala v Mednarodni inštitut učiteljev joge in pridobila diplomo, da lahko učim jogo. Prejela sem jo leta 1994 in sem od takrat na stotine ljudi naučila te umetnosti samospoznanja in samodiscipline. Še vedno imam dva do tri večerne tečaje, ker me učenci prosijo, naj nadaljujem. Srečna sem, ker lahko delim svoje znanje z drugimi, ker učenje in vaja tudi meni deneta dobro.
Pred slabim letom se je na moje veliko veselje skupini pridružila tudi moja devetnajstltna hčerka, sama je ne bi porivala ali usmerjala na kakršen koli način, naj se sama odloči, kaj jo zanima.

Od kod pride največkrat iskra navdiha? Od drugih piscev, drugih zvrsti umetnosti ali je glavni vir navdiha življenje?
Največkrat prav iz življenja samega. Živim kar zanimivo življenje, spoznala sem veliko zanimivih ljudi vseh poklicev in razredov in navdih črpam iz življenja. Seveda veliko berem in nekateri pisci so precej navdihujoči. Umetnost je brez dvoma navdihujoč medij. Kadar koli pridem v novo mesto, obiščem velike galerije in muzeje, doma v Sydneyu pa imamo Gallery of New South Wales, ki je vredna obiska: pred kratkim smo imeli razstavo Goye, ki sva si jo ogledali skupaj s hčerko in se smejali, kako se je na smrt dolgočasila v Pradu, medtem ko jaz nisem mogla odvrniti oči od Goye. Vse te podobe shranjujem v duši in jih nosim s seboj, potem jih potegnem ven, kadar koli jih potrebujem.

Kakšen je tipičen dan Branke Čubrilo?
Vstanem ob pol šestih, spustim klasično glasbo in naredim par vaj joge, da si raztegnem telo in duha in skušam privabiti svoje like v prostor. Potem sedem za računalnik in se za več ur osredotočim na delo. Najplodnejši čas je zame zgodaj zjutraj, ko je tu, kjer živim, mir: zgodaj zjutraj je tu skoraj drug svet, zato to skoraj popolno vzdušje izkoristim. Svoje delo tolmačke imam dogovorjeno vnaprej, zato je odvisno od tega, ali moram v mesto, takrat neham s pisanjem in se lotim drugega dela. Tolmačenje je zanimivo delo, ker lahko srečam zares zanimive ljudi z osupljivimi zgodbami, prav kakor sva govorila prej, zgodbami o vojni in zločinu, solzah in trpljenju. Potem se vprašam, kako lahko naši politiki trdijo, da živimo v boljših časih in okoliščinah, če lahko od ljudi, ki prihajajo iz dežele, ki se ji je včasih reklo Jugoslavija, vidim, da je ravno nasprotno.
Če ostanem doma, pišem ves dan. Pišem romane, kratke zgodbe, pišem za revije, danes lahko katere koli v svetu, prevajam svoje delo in kreativne in ne tako kreativne zadeve.
Za druženje nimam preveč časa, zato so moji večerni tečaji joge tako vir veselja kot tudi način druženja s podobno mislečimi ljudmi. Ponavadi joga privlači veliko ustvarjalnih in duhovnih ljudi. Dan zaključim z branjem tega, kar sem prej napisala, in s preživljanjem časa s hčerko, kadar koli je to mogoče. Zares uživam v druženju z njo, saj je nadarjena in predtavlja vir izzivov.

Kako se lotevaš pisanja – na veliko raziskuješ ali pišeš v glavnem iz glave?
Ja, tu se lahko vrneva k temu, kar sva že povedala. Moje izkušnje in izkušnje ljudi okoli mene me najbolj usmerjajo pri pisanju. Imam dober spomin in uporabljam skice in vinjete iz svojega življenja in potovanj. Seveda je, če pišem o kakih zgodovinskih dogodkih, potrebna raziskava, a kot sva že rekla prej, bila sem priča nedavni voni na naši zemlji in tolmačka zgodb migrantov iz prve roke, zato pretiranih raziskav nisem nikoli potrebovala.
Ja, so teme, ki jih moram raziskati, pravkar pišem nov roman: družinska naveza s slavnim genijem Nikolo Teslo, seveda sem raziskovala. Rekla bi, da pišem iz glave, tudi iz srca, a kadar koli potrebujem verodostojnost, raziskujem.
Leta 2002 sem dobila štipendijo španskega Ministrstva za zunanje zadeve za odhod v Cadiz v Andaluziji, da bi raziskala zgodovinsko in kulturno okolje za trilogijo španskih zgodb. To je bila najobčutnejša raziskava, v kateri sem precej uživala.

Je biti pisec danes lažje ali težje kot pred recimo dvajsetimi … tridesetimi leti?
Lahko res odgovorim pošteno na to vprašanje? Kot vemo, to ni najenostavnejši poklic. Biti dober, pomemben pisec, je zmeraj težko ne glede na obdobje. Nikoli ne govorim o drugih, a obstajajo pisci, ki izdajajo v samozaložništvu, ”založništvo domišljavosti’ se je temu reklo včasih. Mislim, da dober pisec svojim bralcem nekaj ponuja. Da se ljudje od njega nekaj naučijo, odkrijejo kaj novega ali v sebi nekaj spremenijo.
Smo v obdobju pop kulture in resničnostnih oddaj. Ne berem vampirskih zgodb, zombijev, čarovnikov ali pornografije, niti o tem ne pišem. Pišem o človeških pogojih in napredovanju, o človekovi duši v poskusu, da bi zbudila boljše lastnosti pri sebi in bralcih. Izdam samo delo, ki se mi zdi pošteno in me samo nagovarja – potem verjamem, da bo nagovorilo tudi druge. Če sem poštena, se lahko močan pisec z brezčasnim sporočilom človeške dobrote in napredka žal izgubi v morju književnosti, ki zadovoljuje množice. Enako je v glasbi in likovni umetnosti. Mislim, da mora biti pisec preprosto pošten do sebe kot Franz Kafka – ‘Ne upogibaj se, ne povzročaj, da zvodeni, ne skušaj vsega zastaviti logično, ne urejaj svoje duše v skladu z modo. Raje brez milosti sledi svojim intenzivni obsedenosti’. Mislim, da je to moje stališče, ko gre za delo pisca.

Kako pomembni so družabni mediji kot kanal za promocijo tvojega dela in iskanja podpore pri drugih piscih (in bralcih)?
Oh, to je enostavno: glej, ti si me našel prek družabnih medijev. Neposreden stik pisca z drugim piscem. Ja, lahko so zelo priročni, lahko pa tudi neobvladljivi, zlasti za tiste, ki težko vzpostavljajo stike z neznanimi ljudmi. Imajo svoje prednosti in slabosti kot vsaka stvar. Nekateri vidiki mi niso všeč, a sem spoznala, da je to način, kako preživeti v sodobnem času. Živimo v času, ko se moramo zavedati zadev, ki se dogajajo, včasih se mi zdi, da družabni mediji hranijo mlade generacije na način, ki je onkraj ‘normalnega’, in strašljivo je, da normalna prijateljstva preprosto niso več normalna. Ne razumi me narobe, spoznala sem nekaj fascinantnih piscev ali ljudi z različnih področij, ki jih v drugačnih okoliščinah ne bi mogla spoznati. Je dober kanal za promocijo kolegov kot tudi samega sebe. S preprostimi besedami – če je mera prava, je vse v redu.

Na čem trenutno delaš?
Pišem nov roman. Začelo se je kot kratka zgodba, ki mi ni dala miru. Je večplasten roman, družinska saga, ki premleva več generacij ustvarjalnih ljudi, intelektualcev in vsakdanjih ljudi iz delov Evrope, ki jih poznam. Vse zgodbe in gavni liki, vključno s trenutnimi, se dogajajo v različnih deželah na različnih celinah.
V zgodbi prevladujejo vojne in prevare; besedilo pripoveduje dve ljubezenski zgodbi in vlogo cerkve v vsakdanjih življenjih vernikov z neomajno slo po uničenju, pregonu in lažeh.
Če bi kdor koli rad izvedel več, sem ga povzela v eseju, napisanem pred kratkim.

Kdo so tvoji literarni heroji?
Do zdaj si najbrž že uganil, da sem s srcem v klasični književnosti, čeprav obožujem tudi modernisem in postmodernizem.
Če bi morala katerega pisca izpostaviti, bi začela z Dostojevskim in Tolstojem. Potem mi je všeč Daniel Defoe, Dickens, in nikakor ne smem prezreti Marcela Prousta in Jeana Paula Sartrea.
Veliko berem in uživam v nekaterih sodobnih piscih, a se vedno rada vračam k Jamesu Jojceu in Samuelu Beckettu.

Kaj bi svetovala nekomu, ki šele začenja ali razmišlja, da bi postal pisec?
Založniška industrija ni enostavna; pisec mora imeti solidno znanje o tematiki, o kateri piše, zato je potrebno raziskovati, talent, vsakodnevno prakticiranje svoje umetnosti in veliko discipline. Če vse te sestavine zmešaš skupaj, potrebuješ še dobro porcijo sreče. Uveljavljeni pisci sledijo svojim vzorcem in zvezam, medtem ko potrebujejo novi, ambiciozni pisci kak nasvet. Ni preproso deliti nasvete komur koli – ker je ogromno navdahnjenih piscev, ki menijo, da je pisanje enostavno. Pa ni, res ni. Še posebej, ko gre za kaj ‘globokega in pomembnega’, moraš biti uglašen s svojo bitjo, načitan, dobro informiran in opremljen z raznovrstnimi posvetnimi izkušnjami, da ogromno domišljije niti ne omenjam.
Če si nekdo zares želi postati psec, mora računati na mnogo zavrnitev, kar pomeni, da mora razviti močan in stabilen značaj, da ne sme vsega jemato preveč osebno; razumeti mora, da bo število prijateljev upadlo in da so lahko njihovi komentarji namenoma boleči. S čudeži interneta lahko vsakdo o tvoji knjigi napiše, kar želi – sovražne ocene in celo sovražna elektronska sporočila. Po drugi, pozitivni plati pa so tudi priznanja: ko naletiš na dobro oceno literarnega kritika ali kompetentnega kolega, ko ti bralec ali oseba, ki je nikoli nisi in je ne boš srečal, pošlje sporočilo, da je tvoja knjiga nanj naredila trajen vtis, ko prejmeš nagrado ali razglednico naključne osebe, ki te vzpodbuja, naj ‘še naprej dostavljaš dobro delo’.
Za novince: pretehtaj, potem pa pusti srcu, naj bo, kjer si želi biti, in brusi svoje orodje; vedno smo navdušeni, ko vzide nova, dobro napisana zgodba ali pisec.

Hvala, Branka!
Glej, v veselje mi je bilo, Renato. Hvala za povabilo in veliko sreče tebi in vsem bralcem.

Leave a Reply