Pogovor z Dušanom Maroltom

Moj najnovejši gost je Dušan Marolt, pesnik, pisatelj in urednik leposlovja pri založbi Manični poet. Izdal je dve pesniški zbirki, Tudi tulipani ovenijo in Doživetja naseljenosti. Pred časom pa je izdal tudi zbirko kratkih zgodb Čips in telenovele, izjemno berljivo knjigo, ki jo najdete tukaj.

Dušan Marolt

Zdravo, Dušan, povej nam, prosim, nekaj malega o sebi.
Rojen leta 1980, srečno poročen (ja, tudi to je mogoče), navijač Barcelone, strasten bralec in kupec knjig, ki se še vedno čudi celemu svetu. In prav je tako.

Si pesnik, pisec proze in urednik, torej imaš na glavi ves čas več klobukov — v kateri vlogi najbolj uživaš in kakšna je razlika, ko urejaš besedila drugih in svoja?
V literarni prostor sem vstopil kot pesnik, zato mi je ta vloga še vedno najbližja. Se mi zdi, da poezija še vedno nudi spoznavanje večih unikatnih svetov in privede do širših uvidov posameznikovih pogledov kot npr. proza, ki s seboj nosi malo več začrtanih okvirov.
Razlika pri urejanju svojih tekstov in tekstov drugih je predvsem v objektivnosti, ki mora prevladati. Pri ostalih ne smeš dovoliti, da pridejo v ospredje stili in tematike, ki jih osebno preferiraš. To je potrebno odmisliti in obdelovati tekst skozi njegov namen in sporočilnost. Seveda so kdaj trenja, a vse to so konstruktivne zadeve, ki omogočajo rast tako meni kot avtorjem.

Kakšna je slovenska bralna kultura?
O, to je vedno žgoča tema. Zagotovo imamo tu nekakšen paradoks – ogromno ljudi imamo včlanjenih v knjižnice, spet na drugi strani primere ljudi, ki že nekaj let niso prebrali niti ene knjige. Enostavno jih to ne zanima in te je nekako treba pridobiti, saj redni bralci negujejo svoje navade in jih bodo še naprej. Vsaj v zgodnejši fazi odraščanja je dobro poskrbljeno za bralne navade, če omenim bralno značko in podobne projekte, a že v srednji šoli upade zanimanje za neobvezno branje.

Kje vidiš slovensko založništvo čez pet, deset let?
Še vedno kot bitko med velikimi in malimi. Še posebej pri cenah, ki so s strani velikih založb močno prenapihnjene, kar privede do manjšega kupovanja knjig.

Čips in telenovele je zbirka, ki je dobesedno takšna kot čips: ko jo odpreš, je ne moreš odložiti, dokler ne prideš do konca. Ko si na koncu, si pa v bistvu spet na začetku. Povej nam kaj o konceptu te izvrstne zbirke.
Hvala. Koncept je v svoji osnovi povsem preprost. V neko smiselno celoto sem želel zajeti in popisati življenja ter situacije povsem običajnih smrtnikov, ki živijo svoj vsakdan. Nič pretirano šokantnega ali neverjetnega, saj so meni najbolj privlačne prav banalnosti, ki so za pisanje svojevrsten izziv. V zgodbah nisem želel dolgoveziti, ampak izpostaviti le najnujnejše za fabulativno zasnovo, ki prinese vrhunec običajno na koncu zgodbe. Kar se pa tiče povezanosti prve in zadnje zgodbe v knjigi, pa je ta prišla povsem naključno, ko sem pisal zadnjo zgodbo. Zanimivo, kako se lahko kdaj presenetiš.

Pišeš tudi pesmi — kje se laže izraziš, v poeziji ali prozi?
Sam se lažje izrazim v poeziji, čeprav vanjo vnašam tudi elemente proze. Bližje mi je pesniško izražanje, ker dopušča malo več svobode v raziskovanju in interpretaciji razsežnosti mojega dojemanja sveta in sebe v njem.

Je na poti tudi kako daljše delo? Roman?
Zaenkrat je še vse le v glavi. Poigravam se z mislijo, da bi napisal nek aktualen mladinski roman.

Si kdaj razmišljal o pisanju za film, televizijo ali gledališče?
O tem, odkrito, še nisem razmišljal. Zaenkrat se v tem ne vidim, čeprav vsaka zvrst v sebi nosi posebne izzive. Bom kar ostal le pri gledanju filmov in obiskovanju predstav.

Imaš kakšno posebno rutino ali obred, ki ti po žilah požene ustvarjalne sokove?
Še do lani sta bili obvezni sestavini cigaret in kava. Zdaj pa sta poleg mene vape naprava in brezkofeinska kava. Ko se odločim pisati (ne čakam na navdih), vedno pišem na roko s črnim kemičnim svinčnikom in šele nato napisano pretipkam. Tako je že od nekdaj. Še nikoli se ni zgodilo, da bi sedel pred računalnikom in sproti tipkal. Kar se tega tiče sem še stara šola. Rad najprej vidim svoj rokopis, saj je v tem nekaj prvinskega. Okolje mi ni pomembno, saj sem se tudi v lokalu sposoben povsem odklopiti in kaj napisati. Izhodišča za pisanje so mi beležke, ki se mi utrnejo ob različnih priložnostih.

Kako pomembni se ti zdijo za pisatelja družbeni mediji? So za promocijo tvojega dela in mreženje z drugimi pisci in bralci koristni?
Vsekakor so pomembni. Čedalje bolj. To je v osnovi prvi in najhitrejši način, da so ostali obveščeni o tem, kaj je novega. Preko tega si lahko na tekočem tudi z dogajanjem pri ostalih avtorjih in tako se novice hitreje širijo, pa še večje število ljudi lahko zasledi objave.

Kaj imaš trenutno na delovni mizi?
Trenutno končujem tretjo pesniško zbirko z naslovom Ženske, ki naj bi bila izdana še letos. Napisana je v ženskem lirskem subjektu in prinaša pesmi z vidika ženske perspektive iz različnih življenjskih obdobij.

Kdo so tvoji literarni heroji?
V osnovi vsi, ki so v literarnih vodah in imajo pogum za tovrstno udejstvovanje. Če pa govoriva o literarnih vplivih, jih je pa preveč, da bi vse naštel. A naj izpostavim Bukowskega, Kerouaca, Brautigana, Carverja, Salingerja, Millerja, Ginsberga, Zolaja od tujih, od domačih pa se bom osredotočil predvsem na poezijo, ker imamo ogromno odličnih pesniških glasov, ki jih velja omeniti Dejan Koban, Tomislav Vrečar, Katja Plut, Katja Perat, Aleš Jelenko, Jure Vuga, Veronika Dintinjana, Tone Škrjanec, Ana Marija Garafol, Jernej Kusterle, Muanis Sinanović, Mitja Drab, Ana Pepelnik, Urška Kramberger, Veronika Šoster, Sara Fabjan, Vid Sagadin Žigon, Anja Golob itd.

Če srečaš mladega pisca ali pisko, kaj bi mu/ji svetoval?
Predvsem, da naj vztrajata in nadaljujeta kljub občasnim zavrnitvam. Da pilita svoj slog in naj ogromno bereta. Šele s tem se začenja pisanje.

Hvala, Dušan.
Iskrena hvala tebi.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.