Pogovor z Ewanom Morrisonom

Zelo sem zadovoljen, ker imam priložnost govoriti z Ewanom Morrisonom, izjemno nadarjenim piscem iz Škotske, avtorjem večih romanov (Swung, Distance, Menage, Tales from the Mall and Close Your Eyes) in kratkih zgodb (The Last Book You Read and Other Stories). Piše tudi za film in televizijo in režira. Njegov prvi roman je pohvalil drugi fantastični škotski pisec Irvine Wlsh, napisal pa je: “Swung je lepo napisana, v celoti udejanjena in pogosto navdihujoča knjiga, ki sporoča, da je Morrison eden najzanimivejših in razburljivejših glasov škotskega leposlovja zadnjih let.”
Ewana najdete na ewanmorrison.com, obiščite ga na Facebooku in Twitterju, na spletni strani The Guardian pa je na voljo tudi mnogo njegovih člankov.

Ewan Morrison

Ewan Morrison


Zdravo, Ewan – kaj nam bi Ewan Morrison povedal o Ewanu Morrisonu?

Povedal bi vam, da sem pisec, tesno povezan s tokovi v družbi, tako da nisem pisec domišljije ali bega pred resničnostjo. Sem tudi nekdo, ki ga pri človeški vrsti in naši dobi zelo zmotijo stvari, ki se mi zdijo hinavske in pokvarjene, zato jih rv svojem bistvu dobri, da je internet osvobajajoč prostor, da smo “rojeni svobodni” in tako naprej. Pravzaprav vidim, da je ogromno sestavin sodobne družbe zbirka tesno povezanih “pomirjujočih laži” – drobnih zgodb, ki si jih vsakodnevno pripovedujemo, da bi se dobro počutili v svoji koži. In razumem, da postanemo, ko začne v življenju iti narobe, ko izgubimo službo ali partnerja in imamo težave z otroki, popolnoma odvezani, da eksplodiramo, ker se nam pomirjujoče laži razkrijejo in po njih ne moremo več živeti, medtem ko opazujemo druge, ki s svojim življenjem nadaljujejo v svojih velikih pomirjujočih lažeh.
Sem eden tistih piscev, ki zloži laži, ki jih živimo, na mizo in želi, da se soočimo z lastno hinavščino in “izgubljenostjo”. Zaradi tega mene in mojega pisanja ljudje ne marajo preveč. Zdi se mi, da me cenijo tisti, ki vedo, kako je biti izgubljen brez zgodbe, po kateri lahko živiš. Teh je malo, a so posebna vrsta ljudi. Morda izumirajoča vrsta v dobi spletne amnezije in umetne sreče.

The Last Book You Read and Other Stories je sijajna zbirka zgodb, ampak najbolj me je zadela pristnost prvoosebnih ženskih likov. Mislim, skoraj sem šel še enkrat preverit naslovnico, da bi pogledal, ali jo je pravzaprav napisala ženska! :) Kako ti to uspeva?
Tudi ženske mi to pogosto pravijo in neka romanopiska je rekla, da bi moral biti nominiran za Nagrado Združenega kraljestva za avtorice. V zadnjem času sem bral veliko moških avtorjev in dolgočasijo me s svojo “strukturo pred čustvom” in pretencioznostjo.
Ampak izogibam se odgovoru na tvoje vprašanje – zakaj pišem ženske tako “pristno”? Mislim, da je to zhaja iz mojega otroštva in da nisem smel v svet fantov in mož. Bil sem izobčenec in sem trpel fizično zlorabo s strani “fantov”. To je bila kar ekstremna oblika nasilništva in označen sem bil za “pedra” in “punco”. V zgodnjih letih sem se odzival na večjo empatijo žensk in če mi je bilo všeč ali ne, so me ljudje bolj povezovali z “ženskim”. Pri dvajsetih sem se dločil povleči kar največ iz vsega in bil sem eden tistih kujavih “transgresorjev”, ki se upirajo klasičnim vlogam spolov – luftar z dekliškim mejkapom in groznim glasbenim okusom. Raziskoval sem vse plati svoje seksualnosti, ki je vključevala tudi poženščenost in homoseksualnost.
Svet je čisto preveč monoton in njegovo trpljenje preveč predvidljivo. Dvajset let sem sovražil moško/ženski razcep. Najprej sem mislil, da je bil to “ideološki konsktrukt”, kar smo počeli, ko je bil (v devetdesetih) postmodernisem še živ. Odkar je mrtev in sta biologija in nevroznanost nova filtra, skozi katera vidimo, se zdi moško/ženski razcep še grozljivejši in bolj determinističen. Preziram ga – je, kakor sta se že Buda in Schopenhaure strinjala, vir vsega trpljenja na svetu.
Moški pisci izginjajo, zgodovinsko gledano, ker upada finančna baza za podporo piscem in ker ženske preberejo 80% vsega leposlovja, 90% knjig, ki jih kupujejo, so napisale ženske. Poznam veliko piscev, ki so na pragu revščine. V desetih letih bodo romani v celoti od in za ženske, če se ne bo zgodilo kaj drastičnega.

Precej časa si preživel v New Yorku – kako je Mesto, ki nikoli ne spi, vplivalo na tvoje pisanje?
Če ne bi šel v New York, najbrž ne bi nikdar začel posati. Bil sem filmar in v NYC sem šel kmalu za enajstim septembrom (en mesec kasneje) posnet film. Film se je izjalovil in uničil nekaj, kar sem mislil, da bo moja kariera, tako da sem na koncu pisal “za sebe”. Pravzaprav zmeraj, ko pozabim pisati zase, kar vključuje resnicoljubno pisanje z brutalno poštenostjo o stvareh, ki prizadenejo ljudi (s kančkom humorja), je moje pisanje najslabše. Vračam se k pisanju, kakor sem to počel v New Yorku (The Last Book Your Read and Other stories), kot k nekakšnemu izviru, iz katerega črpam svojo vodo. Newjorška življenjska kriza je iz mene naredila romanopisca.
Razen tega sem bil nor na New York. Čisto sam sem imel glasbeno turnejo po mesti – v Lexington/125 sem se šel poklonit Louju Reedu (“feel sick and dirty more dead than alive”). V Bleeker Street Caféju (“found someone to love today”) sem se poklinol Joni Mitchell. V Chelsea Hotelu sem se poklonil Janis J. in Leonardu C., Ramonesom, Sidu in Nancy ter Andyju Warholu. Enkrat sem v Chelsea videl Louja Reeda, ki je z Laurie Anderson sprehajal prekletega pudlja. New York me je vsak dan totalno navduševal. Razumem, kako izgoreva ljudi. Ne bi želel citirati nobene pesmi o New Yorku, ampak čisto vse so resnične.

Roman ali kratka zgodba? Kaj ti je ljubše?
Gre za izraz spoštovanja do ideje. Nekatere ideje so kratke in ostre kot zapeljevanje, druge pa dolge in trajajo celo generacijo kot zakon. Prva je kratka zgodba, drugi je roman. Vsak kreativni objekt je hibrid forme in vsebine – a obe se morata združiti. Obožujem formo in eksperimentiranje z novimi oblikami za pisanje, a eksperimentiranje s formo zgolj zaradi nje same, je prazno. Obstajati mora vsebina – človeški element, ki pomaga oblikovati formo. V knjigi Tales from the Mall sem vzel nekaj, kar je bilo preveliko za roman, in to razbil na kratke zgodbe, pripovedi, fakte, podatke, anekdote in slike. Forma in vsebina sta se našli po treh letih pisanje. Tako da, ne, nobena mi ni ljubša.

Imaš kako posebno rutino ali obred, ki ti pomaga poganjati ustvarjalne sokove?
Če mi sokovi nehajo teči, potem imam en čuden obred – neham se truditi ustvarjati kar koli in namesto tega kopiram. Prepišem kaj, kar je napisal kdo, ki ga občudujem. Ponavadi je to prej kaj filozofskega kot leposlovnega – trenutno sem obseden s Schopenhaurjem, ki me večino juter, ko se ne morem soočiti s pisanjem, požene v tek. Drugi obred je, da vedno nosim s sabo droben zvezek, v katerega si zapisujem malenkosti. To počnem že od sedemnajstega leta in jih imam na stotine. Stvari, ki si jih zapisujem, so običajno reki, aforizmi ali stvari, za katere sem slišal, da so pronicljive. Trenutno je tako na eni strani mojega zvezka naslednje:

“Vsakič ko kateremu prijatelju uspe, malo umrem.” Gore Vidal
“Dobiš, kar dobiš, in se ne razburjaš” ameriški vrtčevski rek
“Imamo dve ušesi in ena usta, da bi poslušali dvakrat več, kot povemo” Epictetus

Pogosto vprašam avtorje, ali so že pisali (ali razmišljali, da bi) za film in televizijo – ti si prazaprav pisal in režiral oboje. Poleg tega se tudi tvoje pisanje bere kot film. Je to od tvoje izkušnje vizualnega pripovedovalca zgodb, ali je najprej beseda in šele za njo slika?
Ko pišem, vidim slike v glavi, vidim “scene”. Težko je brati knjige piscev, ki ne pišejo v slikah. Dostojevski se bere kot kino. Proust pa ne. Beckett je kot zelo počasen umetniški film, Will Self pa kot razvlečen gostilniški štos. Mislim, da je veliko več v “kinematografskem videnju” kot pa samo v vplivu kina. Vse kinematografske metafore so usklajene s psihoanalizo. Imaš “projekcije” in “zaslonske spomine”. Tako da mislim, da je pisanje v slikah bliže temu, kako deluje podzavest.
Še bom režiral in filmska adaptacija mojega romana “Swung” bo prispela na svet še letos (igra Elena Anaya).
Žalosti me, kako internet ubija neodvisni film z uničevanjem prodaje DVDjev in demonetizira prek piratstva. Devedeji so bili vir življenja za neodvisne filmarje – tisti mali desetodstotni rob dobička, ki je pri življenju in avtonomnosti ohranjal drobna podjetja in zanimive režiserje. “Svobodna” kultura interneta je otežil ustvarjanje filmov – razen, če ti uspe dobiti usrano službico pri korporativni uspešnici ali če želiš posneti film zase in svojih 150 prijateljev na YouTube. Imel sem dovolj veliko srečo, da sem doživel dneve slave cvetočega neodvisnega filmskega gibanja: Hal Hartley, Neil Labute, Todd Solondz. Te tipe pravkar ubija internet in nič kakovostnega jih ne nadomešča.
Televizija je druga zgoba. Poskusi kaj napraviti za teve brez trupla!

Tvoje filmsko in televizijsko delo je bilo večkrat nagrajeno – kako gledaš na nagrade?
Glede obojih imam mešane občutke. Ker se knjižni trg manjša, smo vedno bolj odvisni od publicitete okoli nagrad. Nagrade ustvarjajo občinstvo za literarne (ne žanrske) knjige, a hkrati uničujejo bralstvo literarnih knjig, ki niso bile nominirane zanje. Tako daleč smo že, da romanopisec ne more prodati več kot 2000 izvodov, ne da bi bil v ožjem izboru za kako večjo nagrado. To smo videli v zadnjem letu, ko zadnja knjiga Willa Selfa ni prišla v ožji izbor za Bookerja in je povedal, da je bila prodaja knjige nižja od 2000 izvodov. Poznam tudi romanopisce, ki so prejeli največje nagrade na svetu (pred desetimi leti) in zdaj ne morejo prejeti več kot par tisoč funtov avansa za svojo naslenjo knjigo. Kaj naj naredijo? Spet dobijo vse te nagrade? Trg je brutalen.Založniki lahko za nagrado predlagajo samo eno knjigo na leto, torej lahko izdajo samo eno knjigo na leto in jo promovirajo.
Mislim, da je preveč “prvokratnih” nagrad in čisto preveč pozornosti se posveča prvikratnim pisce – zakaj? Ker so boljši? Ker bi radi opogumili mlade kot se smehljamo otrokom? Ne, ker kultura kot celota fetišizira seksi mlade lepe ljudi – lepši so videti na časopisnih slikah. Ljudje bi se radi sprijateljijo z njimi ali jih zapeljujejo ali pa se njim sami zdi, da so spet mladi in lahko živijo posredno prek njihove mladosti. Vedno dopuščam mladim mladost in lepoto, ampak bodimo pošteni, to je vse, kar imajo. Manjka jim modrosti, bolečine, zamere, žalosti, bogastva življenja. Tako veliko mladih piscev se samo “pretvarja, dokler jim ne uspe” in veliko jih prihaja iz premožnih družin in se radi promovirajo na spletu.
Prvokratni pisci ne morejo pisati tako dobro kot pisci, ki imajo pet romanov pod pasom, to je dejstvo, in mnogi so zgolj muhe enodnevnice.
Tako bi zavrgel nagrade za prvokratne pisce in jih prisilil, da tekmujejo z odraslimi. In odpravil bi poceni knjige in eKnjige in prisilil ljudi k plačilu desetih evrov kot osnovne cene za vsako knjigo. Tako bi se znebili vseh zares slabih “samozaložniških” piscev, ki spodkopavajo preživetje kakovostnih piscev s svojimi brezplačnimi knjigami in tistimi za 99 centov.
V bistvu bi ustanovil zelo težek režim, ki bi ščitil nekaj zelo krhkega. Zaradi tega sem kulturni konzervativec, kar me čudi, glede na to, da sem bil postmodernist in trockist v preteklosti.

kako pomembni se ti za tvoje delo, promocijo in mreženje z drugimi pisci in bralci zdijo družbeni mediji?
Ne zaupam jim – napisal sem članek o “laži o platformi družbenih medijev” za Guardian. Obupavam na velikanskim številom amaterskih piscev, piscev t.i. fan fiction in neizvirne proze, ki verjamejo v samopromocijo svojih večinoma brezplačnih eKnjig na spletu. Neupravičeno mislijo, da si bodo kdaj koli pridobili občinstvo. Cela generacija je, ki jo bo zmlela čisto nova vrsta poloma. Ja, nova vrsta, ker spletno samozaložništvo pred šestimi leti ni obstajalo, prav tako nisi obstajale mitske sanje, da lahko postaneš samozaložniška zvezda. Kot je rekel Seneka: “Smola najbolj pritisne tiste, ki pričakujejo srečo.”
Sporočilo vsem, ki dodajo “avtor” pred svoje ime na Facebooku ali Twitterju – ne razvrednotite forme, ki je ne razumete, s trditvijo, da ste v njej že nekaj dosegli. Če bi hotel biti vodovodar, pa nisem nikdar imel službe v vodovodarstvu, bi postavil vodovodarja pred svoje ime? Kaj pa kirurg? “Kirurg Ewan Morrison.”
Na Amazonu je tri milijone novih avtorjev in večinoma ponujajo fan fiction in kopije drugih knjig. Ni treba, da se nam te stvari grmadijo v življenju in romanopiscem niso potrebne, ker kradejo ljudem čas za branje.
Pisci naj bi pisali in pustili PR profesionalcem, naj za njihov PR tako na spletu kot na drugih kanalih. Pisci, ki dajejo na svojih spletnih straneh in Twitterju nasvete, kako uspeti, degradirajo pisateljski poklic in vzpodbujajo ljudi k zapravljanju še več življenja na družbenih medijih. S temi šarlatani sem se v preteklosti že soočal v javnosti in jih obtožil, da so “prodajalci kačjega olja”. Večina the “piscev, ki dajejo samozaložniške nasvete” so slabi pisci, ki morajo svoj dohodek dopolniti s prodajo klasičnih “kako obogateti” priročnov.
Dokaz za vse spletne samopromocijske zadeve je ta, da se je skoraj vsak “avtor, ki je doživel spletni uspeh” preselil k “pravemu založniku”.
Glede mreženja pa, ja, za nekatere deluje, sam pa se držim starega mota iz Umetnostne šole v Glasgowu – “Po njihovem delu jih boste poznali.” Mogoče je to staromodna ideja, a verjamem, da je kakovost umetnine neodvisna od socialnih spretnosti in lepega videza umetnika. To je veljalo za resnico in mnogi največji umetniki dvajsetega stoletja so bili grdi, nedružabni posamzniki in puščavniki.
Vredno se je vprašati, preden pošlješ samopromocijski tvir – bi Hemingway to naredil?
“Hey, pubeci, odhajam na plažo, preverite moje samomorilsko sporočilo. LOL”
Če se prodajaš s socialnimi znanji, te bodo sodili zgolj po njih. Kaj se torej zgodi, ko moraš posvetiti štiri leta delu na neizmerno osebnem, osredotočnem, radikalnem besedilu, ki zahteva samoto? Enostavno odložiš samopromocijski spekter.
Vsak pisec, ki bo trajal tudi po svojem življenju, se mora posvetovati s svojim globljim jazom in nemimi strukturami velikih misli in to pomeni težko kopanje v samoti, ne pa družbene medije in socialna znanja.
Ne morem verjeti, ampak dejansko obstajajo ljudje, ki se imajo za pisce in tvitajo o napredku, ki ga imajo s pisanjem.
“Si predstavljate – pravkar zaključujem zadnje poglavje svojega novega mega romana. Jaaa!”
Takšni ljudje bodo implodirali, ko jih bodo ignorirali dva tedna, kaj šele dve leti. Takšni ljudje ne bodo nikoli napisali nič velikega, ker se motijo z večopravilnostjo in si dejansko na novo priklapljajo možgane, da bi sprejemali nenehne povratne informacije, hvalo in podporo za ego s strani drugih.
Družbenih medijev ni v grobu. Kadar koli je mogoče, presojam s perspektive svoje lastne smrti.

Kdo so tvoji literarni (in filmski) heroji?
Don Delillo. Philip Roth. Schopenhauer. Jane Anne Philips. Kierkegaard. Epictetus. Lorrie Moore.
Antonioni, Bertolucci, Tarkovsky, Bella Tarr, Gus Van Sant.
Večinoma se znova vračam k Tarkovskemu in transcendenci v filmu. “Ogledalo” je največja umetnina, kar sem jim bil priča. Imam tudi “scenarij” zanj in je tako drugačen od vsega, kar sem kdaj koli bral – sploh ni scenarij ali zgodba. Nisem nitit kristjan, pa razumem transcendenco kot cilj in dosežek v njegovem delu (kot tema in nekaj znotraj same forme). Pogosto hrepenim za scenami Tarkovskega v svojem delu in v filmih in na televiziji, ki jih gledam. To je trenutek, ko si rečem – “Dovolj ljudi, za božjo voljo! Sit sem njihovega hrupa in bednih življenj, njihovih brezveznih cikličnih stisk. Znebi se njihovih neumnih obrazov in besed, daj mi pokrajino, gib, veter, glasbo (vedno Bacha), ogenj, tišino, sanje, temo, skrivnost predmetov samih.”
Najbliže formi, podobni Ogledalu, sem prišel pri “Close Your Eyes” in to sem ugotovil šele, ko sem končal. To je moja najtišja knjiga. Kmalu bom spet pregledal Ogledalo zaradi neverjetne uvodne scene z jecljavim dečkom. Tudi sam sem jecljal, ko sem bil majhen in moj oče prav tako. Rad bi pisal več s stališča uma jecljavca. TO je nevaren um, brezupen in apokaliptičen, maščevalen in poln sanj.

Kaj je trenutno na tvoji delovni mizi?
Poceni, a velik Buda iz vrtnega centra. Slika freske Sv. Frančiška s potovanja v Assisi. Glasbeni podstavek za odprto knjigo. 27 peres. Post it listki. Opora za zapestje, ker se mi je razvila poškodba, povezana s pisanjem (neozdravljiva). Dnevnik Anne Frank. Sedem zvezkov. Dvojna očala. Tibetanska meditacijska skleda. Dva stereo zvočnika. Stari macnook s pokvarjeno tipkovnico in namesto nje zunanjo. Zapisi o evolucijski psihologiji in skrivnostni roman, na katerem me čakata še dva tedna popravkov. Post it listek, na katerem piše “politične pravljice”, drugi, na katerem piše “Za človeka je samopremagovanje prva in najplemenitejša zmaga. Platon”. Na tretjem piše “Michael Gira”.

Hvala, Ewan!

Leave a Reply