Pogovor z Garethom Sparkom

Vesel sem, ker se lahko pogovarjam z Garethom Sparkom, nadarjenim piscem trpkega noirja, čigar zgodbe te zadenejo direktno v glavo. Nekatere lahko najdete na Near to the knuckle, nekatere so dosegljive na Vabi za vrane, njegovem blogu, kjer objavlja tudi ocene del svojih pisateljskih kolegov. Objavil je Nič in pol, zbirko zgodb in knjigo pesmi Dež v sušni deželi. Njegova zgodba je objavljena tudi v Rokavice dol, zbirki leposlovja, ki silovito udari.

Gareth Spark

Gareth Spark

Pozdravljen, Gareth – se lahko, prosim, predstaviš?
Sem 34-letni tip iz divjine severovzhodne Anglije, ki piše zgodbe: večina se jih ukvarja v nekem pogledu s kriminalom in njegovimi posledicami.

Tvoje pisanje je trdo in trpko in zdi se, da dobro veš, kaj je bolečina in trpljenje. Od kod navdih?
Mislim, da tvoje pisanje rase skupaj s tvojim razumevanjem sveta in, po mojih izkušnjah, prihaja to razumevanje iz klofut, zlomljenega srca, napak, ki jih delaš in s katerimi moraš preživeti. V zadnjih desetih letih sem postal nekoliko ciničen, zlasti glede ljudi, njihovih motivov, zmožnosti, da te izdajo, njihovih slabosti, kar je za pisca kriminalnega leposlovja dobro, a najbrž zato ne pišem več poezije. Navdih ponavadi dobim iz podobe, razbit avto, dekle, izgubljeno v snegu, zažgana prikolica, in potem se zgodba razvije v razlagi, kako je ta podoba nastala. Vse zgodbe so zame skrivnostne in ko jih zapišem, skušam odkriti resnico. Liki so zame zelo resnični. V bolj vsakdanjem smislu pa pride veliko zgodb iz stvari, ki sem jih skozi leta slišal. V preteklosti sem imel kar turbulentno življenje.

Dobro znaš povedati zgodbo – bralec se ujame s prvim stavkom, čuti z likom, si mojster ustvarjanja vzdušja in tvoj jezik je realističen. Kako si se vsega tega naučil?
Moje pisanje se je razvilo tako, kot bi se moralo pri vseh, v poldrugem desetletju sem zmetal milijon besed; vsaj štirje neobjavljeni romani, še več napol dokončanih romanov, zgodb, pesmi, scenarijev, najmanj ena drama. Pisati se naučiš s pisanjem in tvoj slog pride iz tvojega pogleda na svet, se mi zdi. Vlečeš iz stvari, ki jih prebereš, od piscev, katerih delo imaš rad. Rad jih imaš, ker v njihovem delu odmeva potreba v tebi in če želiš izraziti SVOJ svet, ujeti vsaj en majhen delček njega, potem vzameš koščke iz del, ki jih imaš rad, in jih ponarediš v nekaj, kar je edinstveno tvoje. V bolj praktičnem smislu pa mislim, da me je preučevanje pisanja scenarijev naučilo veliko o mehaniki pripovedovanja zgodb in dejanske obrti; kako zastaviti sceno, kako spraviti skupaj zgodbo z njenimi obrati, razodetji itd … Pisanje je že obstajalo, prav tako slog, a bilo je nekako brez oblike, kot lahko potrdijo redki, ki so bili dovolj nesrečni, da so prebrali moje neobjavljene rokopise. Pisanje dialoga pa je pri meni naravno. Mogoče bo zvenelo noro, a to je tako, kot bi poslušal razgovore in jih zgolj zapisoval. Saj ne, da slišim glasove v glavi, tako nor nisem … Vsaj zaenkrat še ne.

Si kdaj razmišljal o pisanju za film in teve? Si poskušal?
S pisanjem za film sem nenehno preokupiran. Obožujem kino, ampak če sem lahko neromantičen, je pisanje za film popolnoma sodelovalna izkušnja in pripravljen moraš biti, da boš žrtvoval dobršen del svoje izvirne vizije. Da se vidiki zgodbe spreminjajo, je neizogibno, in mislim, da imam preveč rad ali da sem preveč vpleten v vse, kar napišem, da bi lahko potem to predal naprej nekomu, da po tem šari. Denar je mikaven, a sem alergičen na roke in najbrž je delo z mano pekel. A kljub vsemu povedanu me to še vedno zanima. Vsekakor priporočam pisanje scenarijev ali tečaj scenaristike kot sijajen način, da se naučiš mehanike pripovedovanja zgodb.

Kdo so tvoji literarni heroji?
So pisci, ki jih občudujem zgolj zaradi kakovosti njihovega dela, in so taki, ki jih lahko po pravici imam za heroje, ker svojo vizijo in integriteto svojega dela oblikujejo v nasprotju z zahtevami sveta. Med prve bi prištel Hemingwaya, čigar delo ima zame skozi leta trajno in neizračunljivo vrednost, in čigar vizija, jasnost in estetika se tako zelo skladajo z mojimi zadevami, bil pa je v vseh pogledih obupen človek. Tudi Graham Greene, čudovit pisec, čigar delo sijajno secira človeške slabosti, a ga ne bi nihče hotel posnemati. Med druge bi sodil Alan Moore zaradi svoje integritete, krepke individualnosti in nepripravljenosti, da bi sklepal kompromise glede svoje izjemne vizije. Tudi g. Frank Bill, ker je prava stvar, pisec s pogledom na svet v ednini s težko pridobljenim slogom, čigar ugled in talent hitro prepoznavajo literarne avtoritete, a ki še vedno (tako kot jaz) vozi viličarja v skladišču. Ko sem prvič prebral knjigo Zločini v Južni Indiani, se mi je v celoti spremenil pogled na lastno delo in na pisanje na splošno. Pošteno lahko rečem, da mi je spremenila življenje.

SI kdaj sodeloval v literarnih delavnicah? Kakšno mnenje imaš o njih?
Tu v Whitbyju sem nekoč vodil delavnico. Ni pa to nekaj, kar bi želel ponoviti. Lokalni pisec, tip po imenu Chris Firth jo je postavil, sam pa sem prevzel vodenje, ampak nisem bil zmožen ponuditi take kritike kot on. Raje nisem rekel nič, če je bilo čigavo delo grozno – res grozno, mislim, brezupno. Imam to angleško lastnost, da ne želim nikogar užaliti. Delavnica je primerna za nekatere, ker jih opogumlja, kritizira itd …, a po mojih izkušnjah so ljudje želeli le prebrati svoje delo in potem oditi. Ni jih zanimalo pisanje drugih, kar je nedvomno znak diletantizma, amaterizma. Mogoče je to stvar Whitbyja …

V glavnem vidimo kratke zgodbe – so v prihodnosti na poti kakšne daljše zadeve?
Trenutno delam na nekaj daljših stvareh: Kjer so umrli konji je novela o padcu družinskega fevda, in še neimenovan roman, precej v ‘idejni’ fazi. Kmalu bo pri Zetabella Press izšel roman Hudič čaka, ki se ukvarja s smrrtjo med upokojenimi britanskimi gangsterji na španski obali.

Kako družabno mreženje prispeva tvojemu pisanju in tebi kot osebi, umetniku …?
Družabno mreženje je preobrazilo vlogo, odgovornosti in karierno pot porajajočih piscev. To je lahko dobro, lahko pa je grozno, prezgodaj je še, da bi kar koli rekel, a pokrajina je drugačna. Pripadam generaciji, ki je začela izdajati v zadnjih dneh fotokopiranih brošuric, fanzinov nizkih naklad in maloštevilnega bralstva, ko si plačal celo bogastvo za urejevalnik besedil ali električni pisalni stroj in fizično tipkal rokopise, jih pošiljal s povratno pošto in tedne čakal na odgovor ljudi, s katerimi nisi najbrž nikoli spregovoril besede in nič vedel o njih. Zdaj, leta 2013, pa lahko postaneš del globalne mreže piscev. Včasih si moral spakirati, otresti s sebe prah malega mesta in se odpraviti v Pariz, London, New York, da bi lahko bil del scene, gibanja, literarne generacije, danes pa mislim, da ni več tako. Še več, količina nadarjenih piscev, ki sem jih odkril prek Facebooka, Twitterja in drugih je fenomenalna. Resnični talenti kot Sam Hawken, Joe Clifford, Isaac Kirkman, Darren Sant, Chris leek, Paul Brazill, Court Merrigan, Todd Robinson, Laura Van den Berg, Dyer Wilk in mnogi, mnogi drugi. V tem smislu so to zlati časi. Po drugi strani pa si bolj izpostavljen negativnostim, slabe ocene lahko postanejo osebni napadi. A dobro bo prišlo na dan, bomo videli.

Kaj je – po tvojem – vloga ali poslanstvo pisca danes? Je zgolj pripovedovalec zgodb, vzgojitelj, borec …?
Zdi se mi, da je način, kako je Umetnost, pa naj bo pisanje, kar koli, ugrabila zabavna industrija, nesrečni stranski produkt kapitalizma poznega 20. stoletja in komercializacije praktično vsega, celo domišljije. Mislim, da bi moral pisec predvsem ostati zvest kateremu koli duhu, vpogledu, demonu ali viziji, zaradi katerih je sploh začutil željo po pisanju, da izrazi katero koli nujno zadevo, za katero se bori s časom in žrelom sveta. Pisec ni več tako kulturno impozantna figura, kot je bil v prejšnjih obdobjih. Mislim, da nihče ni; zaradi večje kulturne kompleksnosti je v letu 2013 položaj ‘glasu generacije’ odveč. Časi zvezdniškega pisca so minili, zato je po moje vloga pisca, da vzdržuje zdravo alternativo korporativnemu zmaju s Hydrino glavo, arkonični moči velikih založnikov, ki menijo, da je s kariero pisca konec, če se njegova druga knjiga proda v par sto izvodih manj kot prva. Biti mora del skupnosti istomislečih umetnikov, ki ustvarjajo alternativo pogledu na svet, s katerim nas hranijo te korporacije, bodisi skozi prizmo špekulativnega leposlovja, realizma Brit Grita, Alt-Lita ali ameriškega šunda. Dokler obstaja alternativa, obstaja tudi možnost, veš, kaj mislim? Če obstaja ena najmanjša fotokopirana brošurica, potem obstaja tudi alernativa, in to bi po moje morali početi vsi umetniki, pokazati ljudem, da obstajajo druge poti; ne dovoli Amazonu ali komur koli določati tvoje domiselno življenje.

Kako pomembno je zate pisanje?
Pisanje je zame življenje, resnično življenje. Pisal bi, četudi bi vedel, da tega ne bo nihče bral, ker že v aktu ustvarjanja vzbudiš nekaj skoraj dobesedno čarobnega. Odkar sem prvič spravil nekaj na papir in zajel zadevo, neizrekljivo kakovost nečesa, kar koli sem že hotel (verjetno sonce v očeh dekleta) potegniti dol in spraviti v drugo življenje v besedah pred sabo, mi je postalo jasno, da bi to rad vedno počel. To je tisto, kar mi je najpomembnejše, drobna iskrica plamena, ko ti uspe. Vse drugo je bonus.

Založništvo ali samozaložništvo? Kaj deluje zate?
Lahko govorim samo zase, ampak meni je ljubše tradicionalno založništvo; nisem poslovnež, marketing bo zame vedno skrivnost, ki me niti ne zanima. Rajši vidim, da založnik podpira komercialni vidik literature, publiciteto, dizajn itd …, ampak tako je zato, ker sem len, ne ker bi čutil ošabni prezir do obrti. Saj sem videl nekaj fantastičnih, v samozaložbi izdanih knjig, poleg tega je na tak način mogoče izdati dela, ki bi jim zahteve trga odrekle prostor pod soncem. Ampak obstaja razlog, zakaj ne boste brali mojih prvih dveh novel, nista bili dobri in prav je bilo, da so ju zavrnili, včasih z odličnimi nasveti, ki so jih razni založniki pripeli. Skozi te zavrnitve in nasvete sem spoznal, kaj deluje in kaj ne, kaj zgodbo naredi dobro. Če bi takrat imel možnost, da bi jih v naglici izdal prek Kindle Directa ali Smashwords, kar bi nedvomno napravil, bi vztrajal v prepričanju, da je vsak beseda, ki je kapnila z mojega peresa, genialna, naučil se ne bi čisto nič in najbrž ne bi ustvaril nič zares vrednega. Ampak govorim samo zase, razumeš.

Kaj bi svetoval mlademu piscu?
Najboljši nasvet, ki sem ga dobil – poleg splošnih zadev okoli tehnike, obrti in pisanja, ki jih slišiš, ko komaj začenjaš – je: “Ali pišeš zgodbe, ki jih bodo ljudje radi brali?” Iz nekega razloga me je to precej navdušilo in spoznal sem, da moraš vsaj malo sprejemati kompromise, v smislu, da delaš nekaj, v čemer bodo ljudje uživali. Nihče ne bo bral 120000 besed mojega romana o vsakdanjem življenju tipa iz majhnega mesta, ker je dolgočasen, ker se nič ne zgodi, ima neskončne strani opisov, nič se ne tvega, ni kaj izgubiti ali dobiti. Nekaj se MORA zgoditi v tvoji zgodbi, vsebovati mora neki cilj, biti mora zanimiv: ga bo dosegel? Če ne, kaj bo izgubil? Je v nevarnosti njegova žena, če mu ne uspe? Njegov otrok? Na tisoč načinov lahko spleteš zgodbo, ampak naredi jo tako, da bodo ljudje vanjo investirali, verjeli in jih bo ganila. Če si pošten – s samim sabo, svojim talentom in z bralcem – potem si na pravi poti.

Najlepša hvala, Gareth!

Leave a Reply