Pogovor z Jako Tomcem

Naš najnovejši gost je Jaka Tomc, pisatelj in založnik, ki tako pisanje kot založništvo jemlje izjemno resno. V kratkem času je napisal in izdal lepo število romanov (Zgodba o Davidu Locku, Manični poet, Dandy Dildo, Pokanje mehurčkov in najnovejša, 720 utripov srca, ki je nedavno izšla tudi v angleščini na Amazonu). Njegov spletni dom je Jakatomc.com, obiščite ga, predvsem pa – kupujte njegove knjige.

Jaka Tomc

Zdravo, Jaka. Kaj bi nam Jaka Tomc povedal o Jaki Tomcu?
Da ga poznam že 38 let, pa ga še vedno nisem popolnoma spoznal.

Pisanje je zate več kot le delo iz užitka. To delo jemlješ, zdi se, že od začetka kot poslanstvo?
Morda. Še vedno neizmerno uživam v pisanju. Če bom kdaj nehal uživati v njem in ga začel jemati izključno kot delo, se bo verjetno opazilo. Pisanje jemljem kot pomemben del svojega življenja. Ko sem začel pisati prvo knjigo, sem vedel, da ne gre zgolj za pozo, začutil sem, da sem to jaz. Vrnil sem se dvajset let nazaj, v čas, ko sem kot otrok želel napisati svojo prvo zgodbo. Spomnil sem se srednješolskih časov, ko sem za šolske spise praviloma dobival petice in pohvale učiteljice. Veliko vode je preteklo, preden sem zbral pogum in začel resno pisati, a se je obrestovalo.

V svojem založniškem katalogu si zbral že kar nekaj zanimivih slovenskih imen — kako običajno prihajaš v stik z njimi?
Do zdaj so vedno oni stopili v stik z založbo ali neposredno z mano. Znano ime res obeta večjo prodajo in prepoznavnost naše založbe, a imamo vseeno standarde, od katerih ne odstopamo. Vse knjige, ki jih izdamo, so kvalitetne. V Sloveniji je veliko avtoric in avtorjev in vsak zase misli, da je dober. A realnost je, tako kot na vseh področjih, da vsi ne morejo biti dobri.

Kakšne so slovenske bralne (in nakupovalne) navade?
V Sloveniji imamo veliko rednih bralk in bralcev. Na drugi strani pa imamo približno polovico ljudi, ki sploh ne berejo. Če bi izračunali povprečje, verjetno sploh ne bi bilo tako slabo. V knjižnice je včlanjena četrtina prebivalstva. To je pol milijona ljudi. Meni se to ne zdi slabo. Kar se tiče kupovanja knjig, je stanje nekoliko slabše. Nekatere knjigarne se zapirajo. Druge dajejo v prodajni program artikle, ki praktično niso povezani s knjigami. Naslednji problem je, da so številne knjige predrage za žep povprečnega Slovenca. Kot kupec bom trikrat premislil ali bi dal za slovensko knjigo 30 evrov, ko pa lahko za ta denar dobim tri knjige tujih avtorjev. Poleg tega so tu še elektronske knjige, ki praviloma stanejo nekaj evrov. Kot založnik pa vem, da na slovenskem trgu težko preživiš, če izdajaš knjige in jih prodajaš po pet evrov.

Kakšne izkušnje imaš z Amazonom? Zadnja knjiga je izšla v odličnem angleškem prevodu, projekta pa si se lotil več kot resno.
Ko sem se odločil, da grem s prevodom romana 720 utripov srca na Amazon, sem vedel, da bo težko. Pričakovanja so sicer visoka, saj želim prodati 100.000 izvodov, a se že ves čas zavedam, da je to tek na dolge proge. Največji izziv se je izpostaviti med milijoni knjig, ki jih ponuja Amazon. Nekje sem prebral, da tam vsak teden izide 20.000 novih e-knjig. Večini teh avtorjev nikoli ne uspe prodati več kot nekaj izvodov. Amazon je ekstremno visoka in težka gora, ki jo osvojijo le redki posamezniki. Ti pa da možnost, da to storiš.

720 Heartbeats

Si kdaj razmišljal, da bi pisal tudi za gledališče, film ali televizijo? 720 utripov je precej filmska zgodba.
Nisi prvi, ki mi je to rekel. Če bi se ponudila priložnost, da bi napisal scenarij, bi se ga lotil. Če bi se našel kdo, ki bi ga napisal po kaki moji knjigi, bi ponudbo sprejel. Življenje ti redno ponuja nove priložnosti. Nekatere prepoznamo in jih izkoristimo, drugih ne. Gledališka igra, film ali serija bi bilo nekaj povsem novega zame, a bi se takšnega projekta razveselil.

Kako pomembni se ti za promocijo ustvarjalnega dela in mreženje z bralci zdijo družbeni mediji?
Sam sem zgradil »kariero« na družbenih medijih. Morda bi mi uspelo tudi brez njih, ker verjamem v kvaliteto svojih del, a bi bilo bistveno težje. Danes s pomočjo družbenih medijev lahko navežeš stike ne le z bralci, ampak tudi z drugimi avtorji, založbami, knjižnimi blogerji. Svet je postal bistveno manjši in dostopnejši. Dejansko lahko z nekaj kliki celotni Sloveniji poveš, da imaš zunaj novo knjigo. Če jih uporabljaš zmerno in preudarno, so družbeni mediji neprecenljivi.

Imaš kakšno posebno metodo ali obred, ki ti požene ustvarjalne sokove?
Kava in cigareta (smeh). Dejansko imam med pisanjem ob sebi vedno škatlico cigaret in pijačo. Lahko je voda, lahko kava, čaj, vino ali kaj drugega. Pri pisanju so zelo pomembne »mini pavze«. So trenutki, ko napišeš dve strani brez predaha, in so trenutki, ko pišeš po en stavek. Med temi stavki po navadi zreš v daljavo, narediš požirek pijače ali potegneš en dim. Potem se vrneš k pisanju. Med pavzami se lahko porodijo fantastične ideje, zato so tako pomembne.

Se lotiš pisanja, ko imaš v glavi že zarisano linijo zgodbe ali dovoliš, da se zgodba in liki razvijajo sproti?
Potrebujem vsaj osnovno idejo, o čem bo zgodba govorila. Potem se mi po navadi izriše tudi neko jedro dogajanja in v večini primerov tudi konec. Vse ostalo pa nastane sproti. Nisem tip pisatelja, ki bi imel izdelan cel osnutek zgodbe. Nisem niti tip pisatelja, ki bi napisal posamezne dele zgodbe in jih potem sestavljal skupaj. Lahko bi bil dober v tem, vendar še nisem poskusil. Zgodbo pišem od začetka do konca in razvijam like in odnose med njimi spotoma. Ne trdim, da je to najboljši način za pisanje zgodb, a meni ustreza. Za zdaj.

Če ne bi pisal, bi počel kaj?
V preteklosti sem bil novinar, delal sem na evropskih projektih, poskusil sem se v kadrovski službi, zdaj pa sem v računovodstvu in založništvu. Nikjer se nisem našel tako kot v pisanju, niti nikdar nisem sanjal, da bi bil kaj drugega. No, kot otrok sem rekel, da bi preučeval pande, tako da morda to.

Načrti za prihodnost?
Omenil sem že, da bi rad prodal 100.000 izvodov svoje knjige. To je en načrt za prihodnost, ki se mi sploh ne zdi nerealen. Želim si, da bi mi uspelo tudi v tujini. Dobro, v Sloveniji še nisem rekel zadnje besede in na noben način ne želim zanemariti zvestih bralcev doma. Ker nimam dolgoročnih načrtov, bom rekel, da mi je glavni cilj za naslednje leto napisati še eno uspešnico.

Kdo so tvoji domači in tuji literarni heroji?
Zame je heroj vsak, ki si drzne napisati in izdati knjigo. Vsem ne more uspeti, to je kruto dejstvo, a če ne poskusiš, ne boš nikoli vedel, kako dober si. Vedno izpostavljamo samo tiste, ki jim je uspelo, zato bi na tem mestu čestital vsem tistim, ki jim ni. Za pogum in ker so si upali slediti svojim sanjam. To je v mojih očeh vredno več kot denar in slava.

Če bi srečal mladega pisca, ki šele začenja s pisanjem, kakšen nasvet bi mu dal?
Naj se ne ustraši pri prvi zavrnitvi. Poznamo kar nekaj zgodb avtorjev, ki so dobili več deset zavrnitev, danes pa jih pozna ves svet. Zavrnitve so del tega posla in najbolje se je na njih navaditi in iz njih potegniti največ. Še enkrat, vsi niso ustvarjeni za pisatelje, nekateri pa so, a prehitro obupajo, kar je velika škoda.

Hvala, Jaka!

Leave a Reply