Pogovor z Johnom Biscellom

Naš najnovejši gost je vsestransko nadarjeni John Biscello, pisatelj, pesnik, performer in dramatik iz Brooklyna. Je avtor romanov Broken Land, a Brooklyn Tale in Raking the Dust ter zbirke kratkih zgodb Freeze Tag. Piše in režira za oder in radio. Obiščite njegov prostor na spletu, ne pozabite pa tudi preveriti (in kupiti) njegovih knjig.

John Biscello

John Biscello


Pozdravljen, John, povej nam, prosim, nekaj malega o sebi.

No, če ukradem vrstico Henryja Millerja: sem samo fant iz Brooklyna. Ki pač živi v puščavi Taos v New Mexicu. Kaj še? Naj za zabavo navržem mešanico naključnih dejstev: sem velik oboževalec Davida Lyncha, osnovno- in srednješolce učim dramo, tolažim se s kikirikijevim maslom in želejem na slanih krekerjih, ko sem bil mlajši, je bila moja sveta trojica Henry Miller, Jack Kerouac in Hermann Hesse in prejšnje leto je moje moštvo zmagalo na prvenstvu v softballu. Upam, da je bilo dovolj naključno.

Kdaj in kako si ugotovil, da si pisatelj?
Zgodbe pišem od malega. Nanizal sem različne zgodbe, imel sem detektiva po imenu Jack Booker in superjunaka z imenom Red Falcon. Ko sem bil v osnovni šoli, sem pisal zgodbe, v katerih sem nastopal kot glavni lik, prijatelj ali dva kot stranska lika, v njih pa so se pojavljali tudi drugi otroci iz mojega razreda. To so bile take pustolovske zgodbe ali trilerji z romantično podzgodbo (tako sem se lahko šel ženitnega posrednika in v zgodbah povezoval sošolce v pare). In potem sem jih spravljal v obtok po razreu, da so jih kolegi lahko brali. V tem smislu se moje pisateljsko življenje ni veliko spremenilo. Še zmeraj sem glavni lik v svoji prozi jaz oziroma eden mojih alter egov, v stranski vlogi pa kak bližnji prijatelj ali sorodna duša in potem je tu vedno še Punca: tista, ki je odšla, ki je nikdar nisi imel, katere srce si strl, ki je strla srce tebi, tista, ki jo preoblečeš v fikcijo in na katero pripenjaš vse svoje upe, sanje, obsesije in strahove. Tista Punca.

Pišeš romane, kratke zgodbe, pesmi, drame – kje najbolj uživaš?
Vsaka od zvrsti posebej mi prinaša različne užitke in veselje. Pri romanu imam rad, da je maraton, ne sprint. Obožujem daljše projekte, ki me lahko posrkajo za daljše časovno obdobje. In potem je tu tisti veseložalostni občutek, ko ga dokončaš in potem je kot “Ja, pizda!” in “Uau, konec je.” Veselo-žalostno. Poezija, ki ponavadi pride v izbruhih, ki lahko trajajo od dveh do treh tednov, včasih pa en mesec, je najbližja čistemu izrazu. Kar hočem reči, je – zlasti ker je zadnje čase večina mojih pesmi precej kratka -, da je poezija izvrstna distilacija specifičnega občutka, vzdušja ali podobe. Pesnica Vera Pavola je rekla: “Daljša, kot je pesem, šibkejši je vtis, da je bila narekovana od zgoraj: Nebesa niso dolgovezna. Več govoriš, več lažeš.” To mi je všeč. Zlasti kot nekomu, ki je že povedal svoj dobršen delež sranja, pretiraval, lagal in ki lahko dolgovezi o stvareh. Pozitivna plat je, da lahko temu rečemo nadarjenost za čvekanje. Glede dram pa je precej kul napisati nekaj, kar bo postalo toliko več, ko preide v fazo predstave. Ko vidiš, kako to zaživi na odru, ko različni igralci prispevajo svojo energijo, talent in ustvarjalnost, potem pa je tu seveda še občinstvo in to, kar občinstvo doda: to je fantasičen skupinski obred. Različne forme strežejo različnim delom mene samega: je nek osamljen puščavnik, ki obožuje samoto, ko piše, samo jaz in duhovi. Potem je tu še del mene, ki uživa v ustvarjalnem tovarištvu, in “to nisem samo jaz” pogled gledališča. Pol izolacionist, pol timski igralec. Ali nekaj takega.

Je selitev v Taos v Novem Mexicu kakor koli spremenila ali vplivala na tvoje pisanje?
Absolutno. Taos in New York (City) delujeta na različnih energetskih nivojih, različnih paradigmah. New York je definitivno Zajec, med tem ko je Taos Želva. Navadil sem se na počasnejši ritem svojega življenja. Cenim naravo in se vedno bolj učim uživati v njej brez preganjavice mestnega fanta. Taos ima tudi nekakšen način odpiranja ljudi, prisili te, da pogledaš na svoje sranje in svojo predstavo senc. Tu se zgodijo zlomi. Kraj je neke vrste duhovni oddelek za izgubljene predmete. Kljub industriji in komercializaciji, ki delno oblikuje masko mesta, se spodaj še vedno skriva puščava. Starodaven kraj, ki so ga prvotni Puebli dolgo, dolgo časa klicali mesto (Taos Pueblo je najstarejša nenehno naseljena skupnost v Severni Ameriki). Kakor koli, ta kraj predstavlja s svojo nevarno mešanico svetlobe in teme resničen trening za duhovnost. Vsaj meni je. In ustvaril sem kar nekaj duševnih povezav v tem malem prašnem mestu, duh in radodarnost ljudi sta tukaj izjemna. Tako da je vse to v nekem smislu vplivalo na mojo osebnost in dojemanje, posledično pa tudi na moje pisanje. In ta oddaljenost od Brooklyna, New Yorka, mojih korenin in preteklosti mi je omogočila, da o teh stvareh pišem na popolnoma drugačen način. V meni oddaljenost v pisanju pogosto rodi toplo in čutno intimo. Obožujem Goethejev verz: Kar imam, vidim kot od daleč, kar je izginilo, postane moja resničnost.

Nam lahko več poveš o Raking the Dust?
Torej, o RTD razmišljam na dva načina: to je moja “knjiga o taosu” in “knjiga eksorcizma”. Je prozno delo, ki so ga navdihnili določeni aspekti mojega življenja ter zgode in nezgode v Taosu, na knjigo pa gledam tudi kot na avtobiografski nadrealizem. Na začetku navajam citat Richarda Pryorja: “Nekaj tega, kar rečem, je res, nekaj ne, a vse se je v resnici zgodilo.” Toliko resničnosti, ki jih živimo, je nevidenih, mnogi jazi, od katerih so nekateri pogosto na odru, drugi pa ostajajo skriti ali celo nam neznani. In v svetu leposlovja, v svetu umetnosti, svetu sanj imajo vse te zadeve priložnost stopiti v ospredje in zaigrati in videti dnevno svetlobo in ves ta jazz. V RTD je veliko tega res, veliko ne, vse pa se je v resnici zgodilo. In nanjo gledam tudi kot na svojo “knjigo eksorcizma”, ker se ukvarja z zasvojenostjo in obsedenostjo in to so stvari, ki sem se jih moral očistiti in jih nasloviti skozi književnost (to je vedno moja prva očičevalna postaja). Hvaležen sem, izjemno hvaležen, da sem prišel na drugi strani ven. V temnek gozdu lahko ostaneš samo toliko časa, preden volk požre tvojo rit.

Raking the Dust

Raking the Dust


Ali vidiš pisatelja kot človeka z višjim poslanstvom ali zgolj kot nekoga, ki pripoveduje zgodbe komur koli, ki jih je pripravljen brati?

Izbral bi višje poslanstvo. Zame osebno je to poklic in starodavna tradicija, zaradi katere se čutim počaščenega in privilegiranega, da ji pripadam na svoj droben način. Mislim, da če si resen s pisanjem glede obrti, tradicije, dediščine in vsega tega jazza, potem imaš odgovornost kot neke vrste prinašalec luči. Toliko jih je bilo pred nami in toliko jih bo za nami (četudi nas stopljeni ledeniki spremenijo v Vodni svet, bodo pisatelji in umetniki ustvarjali naprej, zgodbe se bodo pripovedovale, pesmi se bodo pele: pod- ali nadvodna ustvarjalnost se bo v nekakšni obliki udejanila). Kurc, razvili se bomo v morske ljudi in pisali librete na tablice iz alg.

Kakšen je tvoj tipični delovni dan?
Zbudim se. Takoj si rečem, da je dober dan, da si živ. Meditiram, molim, telovadim, se oprham. Pripravim si francosko stisnjeno kavo (dve ali tri skodelice) in zajtrkujem ovseno kašo ali dve trdo kuhani jajci. Preberem spletne športne novice in začnem s pisanjem. Dve do tri ure pred kosilom, potem pa na katero koli delo (to se spreminja) pred učnimi urami drame v šoli. To potem traja dve uri in pol (trikrat tedensko). Vedno sem sprejemal službe, ki so mi nudile fleksibilnost in čas za pisanje. Nikdar v življenju, niti v New Yorku, nisem bil tip za 40-urni delavnik. Vedno sem naredil vse, in to fanatično, da je bil čas za pisanje na prvem mestu. Da sem porabil čas in energijo za svojo strast in sanje, ne pa druge stvari, ki so zame v drugem planu. Do zdaj je to pomenilo, da sem bogat v času in reven v denarnici, ampak to je okej: jebeno obožujem pisateljsko življenje, umetniško življenje. To osrečuje mojega duha. In vem, da si me vprašal po mojem tipičnem dnevu in tu sem zašel v razpredanje o strasti in času srečnega duha. C’est la vie, moj tipični dan se tukaj konča.

Kaj navdihuje tvoje pisanje? Dela drugih pisateljev, druge oblike umetnosti, življenje samo?
Resnično Vse, resnično. Vse.

Imaš kakšno posebno rutino ali obred, ki ti požene sokove?
Stanislavski je rekel: “Navdih se rodi iz garanja, ne pa obratno.” To mi je všeč. Obožujem disciplino in doslednost, obožujem predanost in prakticiranje. Trudim se po svojih močeh, mic po mic.

Pišeš tudi za oder in radio. Si kdaj pisal ali razmišljal o pisanju za film ali televizijo?
Rad bi napisal scenarij. Je na mojem seznamu stvari, “ki jih moraš narediti, preden umreš”. A del mene bi rad vedel, da se bo potem posnel film ali pa da je projekt, v katerem bom morda najet, da napišem scenarij. Trenutno nisem motiviran, da bi napisal scenarij in ga hodil ponujat naokrog. Dovolj tega prosjačenja naokoli imam že z drugimi ustvarjalnimi projekti. Kot mulček v slaščičarni bi bil vzhičen, če bi kdo želel iz katerega od mojih romanov posneti film. Kot človek, ki obožuje kino, bi bil jebeno vzburjen. Je kje tam ka zunaj kak režiser? Producent? Slovenski auteur? Pokličite me, naj kamere stečejo.

Kaj počneš v tem trenutku, če ni skrivnost?
Pravkar sem zaključil otroško knjigo po zgodbi o Franzu Kafki. Naslov je The Jackdaw and the Doll, moj prijatelj Cris Qualiana Basham, čudoviti umetnik, ki je ustvaril ovitke treh mojih knjig, jo bo ilustriral. In pravkar pišem tudi nov roman, No Man’s Brooklyn, ki me pelje nazaj v rojstni kraj Bensonhurst, v Brooklynu.

Kaj pa družbeni mediji in tvoje delo? Kako pomembni so za promocijo tvojega pisanja in mreženja z drugimi pisci, bralci, …?
Izjemno pomembni. Moje romane izdajajo male založbe. Ena od založb je lani bankrotirala, zato sem svoj prvi roman Broken Land, a Brooklyn Tale in Raking the Dust ponovno izdal samostojno. Na to gledam kot na pristop malega vlakca, ki zmore. In če si mali vlakec, ne pa ena od tistih ogromnih lokomotiv, ki jih poganja Knopf ali katera od drugih članic “založniške mafije”, potem so družbeni mediji in splet resnično pomembni tiri, na katerih sopihaš.

Kdo so tvoji literarni heroji?
Henry Miller, Jack Kerouac, Hermann Hesse, Knut Hamsun, Haruki Murakami, Ernest Hemingway, Marguerite Duras, Anais Nin, John Fante, Dylan Thomas, Sylvia Plath, Paul Auster, Julio Cortazar, Yasunari Kawabata. No, to so nekateri.

Srečaš mladega (ali ne tako mladega) pisca – kakšen nasvet bi mu/ji dal?
Razvij navado, ki ti deluje, in jo spoštuj po najboljših močeh.

Thank you, John!

Leave a Reply