Pogovor z Josephom Grantom

Naš drugi literarni gost je Joseph Grant, ameriški pisec kratkih zgodb. Njegov spletni prostor se imenuje Joseph Grant Published (josephgrantpublished.blogspot.com), njegove zgodbe pa so posute povsod po netu in natisnjenih straneh (po vsem svetu je objavil okoli 230 zgodb, romana pa ne … še). Pred dnevi sem na mejlu našel čudovito zgodbo z naslovom V deželi Boga, ki se bo kmalu znašla na teh straneh – in tega tipa bomo zagotovo imeli na očeh!

 

Joseph Grant

 

Pozdravljen, Joe. Povej nam kaj malega o sebi …
Sem z vzhodne obale Severne Amerike, zdaj pa živim v Los Angelesu v Kaliforniji. Pišem kratke zgodbe in z nekaterimi sem imel srečo, da so jih objavili v literarnih revijah po svetu. Mejle bralcev dobivam iz Anglije, Poljske, Mehike, Nizozemske, Kanade, Indije, Združenih držav in kmalu, upam, da tudi iz Slovenije. Končal sem tudi roman in ga nameravam izdati.

Kdaj in zakaj si začel s pisanjem?
S pisanjem sem začel, ko sem bil še zelo mlad, verjetno zaradi dolgčasa. Mama mi je povedala, da me je nekoč, pri kakih treh letih, vprašala: “Kaj pišeš?” Odgovoril sem: “Knjigo.” Tako da je to očitno nekaj, kar sem zmeraj počel, čeprav sem prepričan, da so bili prvi poskusi zgolj beseda ali čečka na strani, ampak bili so poskusi. Imam različne zgodnje spise od osnovne šole naprej, tako da sem to zmeraj počel. Še zdaj počnem to, da bi ublažil dolgčas, ja, imam pa tudi neutruden um in si nenehno izmišljam zgodbe.

Si zelo produktiven tip – več kot 200 zgodb je kar velika cifra. Od kod ti ideje?
Hvala. Odlično vprašanje. Rad bi poznal odgovor. Kot sem rekel, ves čas se mi rojevajo zgodbe kot strela z jasnega. Lahko gledam nek objekt ali ljudi na ulici in si že predstavljam celo zgodbo. Včasih ideje dobim v sanjah. Neko noč, preden sem zaspal, mi je bila dana cela zgodba, zaplet, liki, vse, celo konec. Predvajala se mi je v glavi kot film, ampak nisem še spal. Vstal sem in vse zapisal. Ponavadi se mi ideje naenkrat porodijo v glavi in to je začetek ali zaplet zgodbe. Potem moram kot detektiv ugotoviti, kam vse skupaj vodi.

Koliko te za delo navdihuje življenje, prijatelji in resnični dogodki?
Pisal sem o svojih potovanjih v Mehiko, po drugi strani pa so to izmišljene različice, ki ne temeljijo na resničnih likih. Lahko uporabim besedo ali besedno zvezo, ki jo je izrekel nekdo, ki ga poznam, ali sem jo nekje slišal ali pa sem si jo celo tolmačil po svoje. Včasih, naprimer, dobim idejo med branjem časopisa o, recimo, nerešenem zločinu in potem napišem zgodbo po svoje – tako rekoč rešim zločin. Časopisi so priročni, kadar iščem navdih za zgodbo.

Kako bi opisal svoj slog?
Ne vem, če sploh imam kak slog, per se. Preprosto pišem prozo kar najbliže resničnemu življenju, zato da bi bralec lahko verjel vanjo. Poročam, kar vidim. Če imam kakršen koli slog, potem je to slog, ki temeji na opazovanju, novinarski slog. Trudim se, da bi se bralcu zdeli dialogi verjetni. Ne maram zlaganih dialogov in čeprav so nekateri avtorji zelo dobri v pisanju zlaganih dialogov, jaz tega ne bi mogel narediti svojim likom in komur koli, ki prebira moje zgodbe. Mogoče sem pisec realitične proze.

Kako pristopaš k pisanju? Z veliko načrtovanja in študija ali preprosto spraviš zgodbo iz glave in položiš na papir, preden muza odide?
Nimam nekega načrta za pisanje, ne za pesem, ne za zgodbo, članek ali oceno knjige. Najtežje za pisca je počiti rit na stol. Vse ostalo, moram reči, je pravzaprav lahko ali še lažje. Pomeni, da mnogi avtorji odlašajo in si izmišljajo razloge, zakaj jim ni treba sesti in pisati. Če že imam kak pristop k pisanju, potem je to, da spravim stvar iz glave, kot praviš, in jo položim na papir. Muza nikoli ne odide. Prav v tem je težava. Vedno je tukaj, da mi izroči naslednjo zgodbo. Tako da je, glede na to, da pišem izmišljotine, bolj malo načrtovanja in raziskovanja. V prozi je vse, kar ni res, res. Če česa ne vem in sem prelen, da bi se pozanimal, si to preprosto izmislim. Če pa gre za tehnično stvar kot kvantna fizika, potem sem pripravljen raziskati in se pozanimati. Ponavadi pa, v devetih od desetih primerov, če za nekaj nisem čisto prepričan, zgolj napišem zgodbo in tisto, kar si izmislim, napravim resnično. To je pravzaprav najboljše pri prozi.

Drugače pišeš tudi poezijo in stvarno literaturo?
Malo pišem tudi poezijo in stvarno literaturo. Včasih sem pisal za Pasadena Star, The Whitier News in druge območne časopise. Izdal sem tudi knjigo verzov.

Na katerem področju ali v žanru ti je najudobneje?
V pisanju proze. Vglavnem sem pisal zgodbe o Mehiki, konjskih dirkah, neuspelih odnosih, grozljivke in kriminalke. Nekaterim se zdijo moje zgodbe temne. Morda se tako zdi bralcu, vendar me je takrat tja pripeljala zgodba. Nobena zgodba, razen v otroških knjigah, ne bi smela imeti srečnega konca. Življenje nima srečnega konca, samo konec. Pišem o resničnem življenju, zato opišem vsako zgodbo, ki se mi zgodi. Lahko se mi zgodi zgodba o Afriki in bom o tem pisal.

Če ne bi pisal, bi …?
Bil literarni agent.

Kuhaš kaj daljšega? Novelo, roman?
Da. Pravkar sem končal vohunski roman, s katerim se zelo zadovoljen iin upam, da ga bom letos izdal.

Tvoji najljubši pisci?
Moji najljubši pisci so: Poe, Gogolj, Dostojevski, Hemingway, Fitzgerald, Plath med mrtvimi. Med živimi pa: Gabriel Garcia Marquez iz Kolumbije, Jeanette Cheezum, Zelda Martin iz Amerike, Marina Perezagua iz Španije in Kanadčani Danila Botha, John Hemingway in Nicole Aube, ki je tudi zelo nadarjena tekstopiska in pevka.

Nasvet za mlade (in ne tako mlade) pisce?
Ne poslušajte ljudi, ki ne pišejo in vam pravijo, da ne znate. Pišite ne gleda na to, kdo vam pravi, da ne pišite. Zavrnitve so sranje, ne pomenijo pa konca sveta, ampak samo mnenje nekoga, ki nima pojma. Vztrajajte pri pisanju. Če ste vsaj malo dobri, boste postali boljši. Če ste zanič, ste lahko kritik.

Bi rad še kaj povedal našim bralcem?
Najlepša hvala, da boste prebrali mojo zgodbo in intervju. Podpirajte literarno revijo Radikalnews!

Najlepša hvala, Joe.

Leave a Reply