Pogovor z Lauranceom Kittsem

Pogovarjali se bomo z ZELO mladim vzhajajočim ameriškim piscem Lauranceom Kittsem. Star je enaindvajset let pa je že samozaložil Sovraštvo do sebe in druge oblike cinizma pod imenom Laurance Friend, ki jo trenutno ponovno piše in uglašuje. Ima tudi knjigo pesmi z naslovom Dvigajoča jadra upanja: Poezija iz neskončnega brezna, ki bi že sama po sebi bila kar velik dosežek, pa vendar ima zgodbe objavljene po netu, študira na kolidžu in aktivno piše za freedomactivist.org. Najdete ga na laurancekitts.com, ki ni zgolj domača stran, ampak tudi e-zin Zareži si zapestja!, na katerem vabi mlade umetnike, slikarje, pisce in glasbenike, da pokažejo svoja dela. Tukaj boste lahko prebrali tudi njegovo transgresivno noir kratko zgodbo Tommy Boy …

Laurance Kitts

Zdravo, Laurance. Lahko poveš kaj o sebi?
Kot si že oznanil, sem pravkar dopolnil enaindvajset let. Živim v mestu, ki je mednarodno neprepoznavno, razen po svojem dnevu slave, ko je Joplin v Missouriju gostil zelo nevljudnega gosta v obliki tornada pete stopnje. Študiram na Državni univerzi v Missouriju, čeprav dva semestra pavziram. Odločam se med angleščino ali komunikacijami za glavni predmet, ampak to bo čas rešil zame. Sicer pa nisem toliko razvpit zaradi katere od knjig, ampak bolj zaradi osebne spletne strani. E-zin del z naslovom Zareži si zapestja! Sem dodal zgolj zato, ker sem naveličan govorjenja o sebi in ker vedno bolj opažam pomanjkanje v zastopanju prihajajočih talentov.

Glede na to, kako mlad si, počneš ogromno stvari, vseeno pa se zdiš dovolj fokusiran. Kako obvladuješ produktivnost?
Mlad? Ves čas do zdaj sem živel, da bi dočakal to starost. To šteje za nekaj! Preprost odgovor je, da sem človek v pogonu. Za razliko od večine ljudi moje starosti vidim širšo sliko. Zdi se mi, da jih toliko meni, da je šola odgovor na uspeh, ne zgradijo pa si mreže ali ugleda, ki bi se lahko meril s koščkom papirja. Ali še slabše – zapravljajo talent, da bi začasno napravili vtis na množice, ki jih obkrožajo. Trenutno mi nič ne jemlje preveč časa, ampak ko bom znova redno vpisan v šolo in bom delal, bo pisanja manj. Sicer pa sem to zmeraj počel v prostem času.

Kje dobiš ideje za zgodbe, pesmi, …? Zakaj pišeš?
Ideje prihajajo od vsepovsod. Zgodbe ponavadi navdihujejo pogovori, sanje ali resnične situacije. Poezija pa, nasprotno, temelji predvsem na čustvih. Večji del poezije, ki jo napišem, ne sledi strukturi in se zdi bolj kot pesmi.
V četrtem razredu sem imel poln zvezek pesmi in sem nenehno skušal sestaviti bend. Mislim, da me je k temu vlekla možnost izražanja. Ideja, da nekdo tam zunaj sliši (ali bere), kakor čutim jaz, in znotraj čuti enako. Tom Waits je nekoč dejal, da se ukvarja z glasbo, ker skušajo vse druge zvrsti umetnosti biti glasba. In imel je prav. Vse sledi podobni formuli. Vse je zgodba s svojim lastnim vzdušjem.

Zelo si aktiven na Facebooku – veliko objavljaš na dnevni bazi, nekatere od objav pa so prave male literarne mojstrovine. Kako družabni medij koristi tvojemu delu?
Prepričan sem, da se drugi s to izjavo ne bi strinjali, a vseeno hvala. Nekako mi je zgradilo mrežo. Nekateri me imajo na Twitterju in Facebooku zaradi blagega cirkusa, ki ga je naredila moja spletna stran. V večini pa so to prijatelji in znanci iz raznih obdobij mojega življenja.
Neajboljše orodje za mreženje, na katero sem naletel v svetu pisanja, pa je spletna stran LitReactor. Kar nekaj prijateljev sem spoznal, ko sem kratek čas visel na njem. Najboljše pa so povratne informacije piscev. Priporočam ga tako bralcem kot piscem.

Kako bi opisal svoj slog?
To je težko vprašanje. Ne vem, ali sem sploh kakšnega razvil. Ko sem začel, sem se zgledoval po piscih, kakršna sta Hemingway in Sallinger, ker sta znala tako odlično povedati žalostne ali grozljive stvari. V zadnjem času pa sem se veliko naučil od modernejših piscev, kot so Chuck Palahniuk, Richard Thomas, Craig Clevenger, Phil Jourdan in Brandon Tietz. Z večino sem govoril, dobil od njih povratne informacije ali bral njihove eseje o obrti na že omenjeni strani LitReactor.
Glede žanra pa sem nekako povsod. Roman, znan kot Sovraštvo do sebe in druge oblike cinizma je več ali manj romantična zgodba s psihološkim obratom po resničnih dogodkih. Potem je tu antologija, na kateri delam z drugimi pisci, z naslovom Šokiraj in prestraši, ta bo polna grozljivk. Ena mojih zgodb ima naslov Jenny Kristus, ki se odvija okoli južne baptistične starke, ki se ji zmeša in zlorabi svojo hčerko Jenny v imenu Boga in jo sili, da plačuje za grehe človeštva. Tudi zgodbica Tommy Boy, ki jo boš predstavil tukaj, je nekaj, kar sem napisal za zabavo in da bi šokiral. Trenutno res nisem zabetoniran v neki niši.

Kakšno je tvoje mnenje o poslanstvu pisca in kje vidiš sebe kot pisca čez deset let?
Svet založništva se spreminja. Malo pogledaš naokoli in edine knjige, o katerih lahko slišiš, so komercialna proza. Se pravi, da so bile napisane, da bi zadovoljile množice. Zdi se, da se je Hollywood bolj kot kdaj koli zažrl v svet pisanja. Ljudje morajo pisati za neko že obstoječe občinstvo, ali pa jih ne bo nihče bral. Po mojem je to še bolj zakompliciralo poslanstvo pisca. Spoznal sem toliko neobjavljenih piscev, katerih delo bi bilo v neki drugi generaciji visoko cenjeno. Številka ena najboljše prodajanih žanrov je triler, ki mu sledi romanca, vse skupaj pa je prežvekovanje obstoječih del. Ampak založbe in knjigarne jih bodo molzle za ves denar, kar ga lahko. Stari časi so mimo, ampak jaz se vidim, kako pišem. Četudi ne bom prodajni hit ali naslednja uspešnica in bom morda delal kot hišnik. To je nekaj, v čemer ne glede na vse uživam. Čez deset let bi bil srečen, če bi imel več zgodb objavljenih v večjih literarnih revijah in vsaj en roman izdan pri srednje veliki založbi.

Katere teme v glavnem pokrivaš na aktivističnem področju pisanja? Je kakšna neleposlovna knjiga na obzorju?
Na tem področju je širok nabor stvari, do katerih čutim strast. Zunaj leposlovja je ena od stvari, ki jih pri pisanju počnem, novinarstvo. Večinoma se zavzemam za izboljšanje družbe – ne le v Združenih državah, ampak na svetu kot celoti. To vključuje vse proti politiki na osnovi vojne, industrijskemu poljedelstvu, grdemu ravnanju z divjim živalstvom in rastlinstvom za dobiček korporacij in zlorabi ljudi po svetu. Veliko sivih območij je tukaj in večina medijev jih pokriva zgolj z enega zornega kota. Jaz skušam raziskovati in podati bralcu kombinacijo pogledov ali pa celo odkriti pravo resnico.
Ne bi rekel, da nisem razmišljal o neleposlovju, a se trenutno bolj nagibam k pisanju leposlovja s političnim podtonom, da bi pripravil ljudi k razmišljanju.

Kdo so tvoji literarni heroji?
Najbolj me navdihuje JD Salinger. Glede herojev pa je seznam precej obsežen. Naj omenim samo nekatere. Občudujem večino stvari generacije beatnikov, kot so Charles Bukowski, Jack Kerouac, Allen Ginsberg, William S. Burroughs in – bolje pozno kot nikoli – Hunterja S. Thompsona. Potem so tu klasiki različnih obdobij kot Edgar Allan Poe, William Shakespeare, Ernest Hemingway, George Orwell in Aldous Huxley. In celo nekateri moderni pisci različnih žanrov kot Chuck Palahniuk, Brian Lumley, Etgar Keret, Stephen King in Jack Ketchum.

Če ne bi pisal, bi …?
Večina ljudi mi ne verjame, ko jim povem, da sem začel študirati, ker me je zanimalo kazensko pravo. Sanjal sem, da bom nekoč postal zvezni agent pri FBI. Na koncu sem začel sanjati o nečem drugem, se mi zdi. Verjetno je potrebno nekaj iste moči za to delo, kot tudi za pisanje o nekaterih stvareh, ki jih počnem. Razmišljal sem tudi, da bi postal psiholog in morda nekoč tudi bom. Vseeno pa je precej služb v pisanju, recimo scenaristika, novinarstvo, pisanje besedil pesmi in zgodb zaradi katerih sem precej prepričan vase.

Kakršen koli nasvet za mlade (in ne tako mlade) pisce?
Udeležite se delavnic, berite eseje o obrti, začnite mrežiti, študirajte pisce, po katerih se zgledujete in če lahko, pojdite v šolo. Tudi brez nekaj kritike ne boste prišli nikamor. Na začetku so najboljši kritiki tisti, ki jih spoštujete.
Največja napaka, ki sem jo zagrešil in ki mi je vzela največ časa za učenje, je, da tovrstno delo zahteva bistveno več časa, kot ga lahko načrtuješ. Spisal sem prvi osnutek in ga samozaložil. Minilo je komaj osem mesecev, pa že gledam in se sprašujem, kaj za vraga sem razmišljal. Kakor koli si že želim, da bila zgodba zunaj, pa morda ne bo končen izdelek še nekaj let. Ta ista zgodba je za v fazi tretjega osnutka. Nič se ne zgodi čez noč in to ljudje spoznajo zelo zgodaj in odnehajo.
Najboljši nasvet, kar vam jih lahko dam, je, da ne glede na to, kako slabo govorijo ljudje, tega ne jemljite osebno, ampak dokažite vsem, kako se motijo.

Hvala, Laurance.
Hvala tebi za povabilo.

Leave a Reply