Pogovor z Lesom Edgertonom

Zadovoljen in počaščen sem zaradi možnosti da postavim par vprašanj Lesu Edgertonu. Ni ga treba posebej predstavljati, saj je precej znan pisec (The Rapist, Just Like That, Gumbo Ya-Ya: Stories, in The Bitch, ki izide 20. januarja), vedno pripravljen podpreti svoje kolege in z veseljem deli svoje znanje (Finding Your Voice: How to Put Personality in Your Writing, Hooked: Write Fiction That Grabs Readers at Page One & Never Lets Them Go). Še na enega pisca pomislim, ko vidim ali slišim Lesa – fantastični pokojni Eddie Bunker, ki je tudi bil tam, videl stvari … in, ja, pisal o njih, čeprav Les pripoveduje svoje zgodbe s svojim glasom in je primerjava tukaj zgolj iz spoštovanja. Obiščite njegov blog za lekcijo iz pisanja in – seveda – Amazon, da boste lahko kupili njegove knjige.

Les Edgerton

Les Edgerton

 

Pozdravljen, Les, počaščen sem, da te imam tukaj – lahko poveš kaj o sebi s svojimi besedami?
Hvala, da me imaš tukaj, Renato – v čast mi je … in obljublja zabavo!
Če začnem – sem bivši kaznjenec, ki se je spreobrnil in se zaobljubil revščini – postal sem pisec. Nisem več na sceni, pa ne zato, ker bi se obrnil k Jezusu, ampak ker sem bil v zaporu in ne gorim od želje, da bi se vrnil tja. Do zdaj mi zločin ni dal toliko, da bi bilo vredno tvegati, da se kaj sfiži. Če bi, potem se o odločitvi ne bi posvetoval z ministrom – samo tehtal bi razloge za in proti. Da bi rekel ja, bi morala obstajati zdrava sedemštevilčna priložnost z nizkim dejavnikom tveganja. Najbrž se to ne bo zgodilo.
Veliko ljudi se ne definira s svojim delom, jaz pa s tem nimam težav, definira me delo. To počnem in to sem – pisec.
Življenje mi je spremenila žena, Mary. Mislim, da ima moje življenje dva dela: Pred Mary in Po Mary. Spoznala sva se na neobičajen način. Čakala sva pred pisarno zveznega šerifa na svoji novi identiteti v okviru Programa za zaščito prič in sva se zapletla v pogovor. Njen zločin je imel opraviti z velikim številom ovc in električnim orodjem Black&Decker, več ne vem. Vse drugo je, kot pravijo, zgodovina. Pošteno lahko rečeva, da je najin odnos rezultat Stockholmskega sindroma, ki se je razvil v pravo smer.
Romanco drživa pri življenju! Vsak petek ji pripravim kopel, potresem cvetne liste vrtnic po vodi in osvobodim pet čisto novih Bic britvic. Potem ji obrijem hrbet. To bi toplo priporočal mladoporočencem, ki ne želijo, da njihov odnos izgubi vonj po novem avtu.
Pomembno je tudi, da vaši komplimenti boljši polovici niso zlagani. Primer: nekoč me je prosila, naj odnesem ven smeti in jaz sem rekel: „Ne, ti si skuhala, ti odnesi ven.“ Vejo, kdaj si resen in kdaj prodajaš meglo … Naj bo resno.
In naj bodo vsi ostri predmeti in strelivo dobro skriti.

Pišeš prodorno prozo, ne praznega sranja, in liki povejo stvari tako, da jim verjameš – zdi se rutinsko, kako ti je uspel tak slog?
Ker sem, kar sem. Ko govoriš resnico, ni potrebno veliko truda. Pisanje ja samo oblika komunikacije in vse, kar komunikacija je, je prestaviti sliko iz mojih možganov v tvoje. To ni jedrska fizika. In če si pošten, je lažje. Vprašaj katerega koli policaja. Prav zaradi tega storilca neprestano sprašujejo eno in isto. Če laže, se bo na koncu zajebal. Če vedno govoriš resnico, potem ni problema.
Ker pišem kriminalne romane in ker sem dolgo časa bil kriminalec, vem, kako vsaj en kriminalec razmišlja in deluje in kaj se v njegovem življenju dogaja. Ni mi treba pretirano izumljati. Velikokrat samo sežem nazaj in potegnem zgodbo iz svojega življenja.
Pred davnimi časi, ko sem bil še paglavec, sem vedel, da bi rad bil pisec, in že takrat sem vedel, da je najboljši način, da postanem dober, da si naberem izkušnje ala Jack London. In to sem naredil. Potem sem pred nekaj leti prebral intervju s Flannery O’Connor, ki je rekla, če živiš v istem malem mestu do svojega 17. leta, imaš dovolj materiala za pisanje do konca življenja. Če bi to odkril prej, bi si prihranil prenekatero bridkost!
Če ne bi … bil hvaležen za vse svoje izkušnje, še posebej slabe. V prozi gre samo za eno, težave, in čeprav vem, da lahko takoimenovani „literarni pisci“ povlečejo to težavo iz napornega kontempliranja svojega popka in smeti v njem, imam sam na tone konkretnih težkih situacij, iz katerih lahko črpam, in to vidim kot pozitivno stvar. Se mi pač ni treba v glavi drkat s stvarmi. Samo povem zgodbo in vem, da je resnična kot opičji seks, in mi ni treba zapravljati vsega tega časa z zijanjem v popek, čeprav je obrnjen noter in je privlačen, ko gre za popke. Vedno se mi zdi, da ko prebiraš tistovrstne pisce, z lahkoto stakneš hernijo zaradi naporov, da bi povlekal nekaj iz tako malo …
Če tako pomisliš, so slabe izkušnje tiste, ki si jih večinoma najbolj in najtemeljiteje zapomnimo. Poglej tiste tipe, ki dve ali tri leta čemijo v vojski, še posebej med vojno. Koliko ljudi poznaš, ki imajo leto, ko so podedovali očetovo bogastvo, za svoj najlepši spomin? V primerjavi z letom, ki so ga preživeli v Evropi v mansardi na rezancih? Ne le, da težave osvetljujejo proze, osvetljujejo tudi naša življenja in spomine. S težavami se merimo. Redko kdo se meri z dnem, ko mu je oče dal ključe prvega mercedesa. Če pa, potem se mi zdi obžalovanja vreden.
Potrebujemo slabe čase, da z njimi spoznamo vrednost dobrih časov. Govorimo o hoji skozi ogenj. Redko kdaj govorimo o hoji skozi lahen spomladanski dež. Ogenj kali značaj. Nežni spomladanski deža pa kali … Ne vem, kaj kali, a značaja ne.

Zelo si velikodušen, ko gre za razdajanje svojega znanja in tehnik, pa ne le to – ogromno humorja vložiš v besedila, ki bi sicer znala biti dolgočasna, in nedvomno si avtoriteta, celo guru pisanja. Vemo, da je pisanje zabavno, kako pa narediš branje o pisanju zabavno?
No, pisanje, če se ga prav lotiš, je zabavno. Naj mi kdor koli pokaže dejavnost, ki je zabavnejša po nekem daljšem času. In vem, da obstaja stvar, ki se ji reče seks, in je precej luštna, a tu gre običajno za dvajset minut do ene ure, običajno dvakrat na teden, če si poročen (pod vplivom drog in/ali alkohola tudi več), pisanje pa je dejavnost za 24/7. Tudi ko seksam, se izkušnja že nekako vpleta v zgodbo … Ena od mojih žena je zadela žebljico na glavico, ko me je po ločitvi vprašala: „Bila sem samo material, ne?“ Prav je imela … In verjamem v samo dve absolutni pravili pisanja. Da bi uspelo, mora biti jasno in zanimivo. In če zmoreš doseči samo eno od obeh, lahko črtaš jasni del, ampak zanimivo mora biti.
Pomembno je tudi, da ugotovimo, da to ni jedrska fizika. Že ko to ugotoviš, je besedilo lažje …
Humor je tudi zločinska lastnost. Tako se prebijemo skozi veliko stisk, v katerih se znajdemo. Ob mrliču slišiš več bolnih vicev kot kjer koli. Z obeh strani – policajev in kriminalcev. Moja žena to pri meni sovraži. Hecam se o zadevah, za katere se ji zdi, da so RESNO SRANJE, in misli, da bi moral nekaj časa preživeti na psihiatrovem kavču. Saj verjetno ima prav, zato ji rečem, naj se vleže k svoji posodi … No, ne na glas …
Najbolj hecno sranje, ki sem ga kdaj koli v življenju slišal, pa je bilo, ko je en tip prišel v sobo za rekreacijo v Pendletonu in milijavžentkrat treščil po buči tipa par vrst pred mano s tesarskim kladivom. Vsak je imel štos deset sekund po tistem, ko je tip odšel. Dave Barry bi verjetno potegnil za dve knjigi materiala iz gnusobe, ki smo jo takrat natrosili. Najbrž imamo drugačen smisel za humor, kot ga najdeš recimo na konvenciji življenjskih zavarovanj … Mogoče pa tudi ne …

Kako vidiš vlogo pisca – je vzgojitelj, nekdo, ki spreminja svet, ali samo pripovedovalec zgodb, katerega prvinsko poslanstvo je zabavati bralca, mu ponuditi fantastično doživetje v zameno za nekaj ur?
Tu se strinjam z Isaacom Bashevitzem Singerjem, ki je na skoraj isto vprašanje odgovoril, da le pripoveduje zgodbe. Ali obstaja plemenitejši poklic? Po mojem mnenju ne.

Kakšen je videti tvoj tipični delovni dan?
Vstanem okoli pol petih in žena mi prinese tablto, ki jo moram vzeti, preden čez kako uro kaj pojem ali spijem kavo. Eno uro potem gledam teve ali spim, nakar planem na prvo od osmih ali devetih skodelic kave. Po treh S-jih v kopalnici (kjer berem), prižgem računalnik in potem sem tam ves dan, umaknem se samo za kako priložnostno scanje. Ves dan pijem kavo in kadim. Zajtrka ali kosila ponavadi ne jem, ker preprosto nisem lačen in ker trati čas za pisanje. Okoli sebe imam dobesedno na stotine knjig plus Kindle in si redno jemljem čas za branje. Branje je edina najpomembnejša dejavnost, s katero se lahko pisec zaposli. Hotel sem dodati „po mojem skromnem mnenju“, a nisem, ker je to preprosto res.
Žena pride domov nekje med šesto in osmo in takrat imava večerjo (med katero berem). Do pol devetih se vrnem za računalnik, potem pa greva v posteljo. To delam sedem dni na teden.
Ponavadi imam v povprečju par ducatov projektov pisanja, na katerih delam. V pisateljsko blokado ne verjam nič bolj, kot če bi vodovodar mislil, da obstaja vodovodarska blokada. Oboji preprosto delamo. Če me začne ena stvar dolgočasiti, samo zaprem fajl in odprem drugega. Veliko dni porabim, da počnem stvari, ki se ne-piscu ne bi zdele kot pisanje, a so. Imam tečaj študentov pisanja romana, katerih delo pregledujem vsak dan. Imam tudi privatne naročnike pisanja in z njimi delam enako. Tudi na splet sem priklopljen in kar počnem tam, ima tudi opraviti s pisanjem. Nenehno berem in to glede na moj Kindle povprečno tri do štiri romane na teden.

Kako pričneš s pisanjem? Ali zaplet vnaprej razdelaš, na veliko raziskuješ, ali samo sedeš in napišeš iz glave?
Roman se mi v glavi mora filtrirati sedem do osem let. Vedno se mi kuha štiri do pet romanov in vsako leto dodam kakega namesto tistih, ki sem jih že napisal. Ko sem pripravljen, da ga napišem, mi je ponavadi precej jasno, v katero smer bo šel. Napišem druge vrste povzetek – sestavljen je iz 15-20 besed. Pet izjav, ki sestavljajo celoten roman. Ena izjava, ki opisuje začetni incident, s katerim se začnejo težave, ki bodo bistvo romana. Tri izjave opisujejo tri poglavitne preobrate, ki jih imajo skoraj vsi romani. Ena izjava pa opisuje razrešitev. To je moj načrt poti. Če bi se peljal v Adak na Aljaski, si bi priskrbel zemljevid. Z romanom je enako. Saj bi najbrž prispel tja, če bi zgolj peljal na sever, ampak si predstavljam, da bi trajalo dlje in porabil bi več goriva. Take vrste orisi mi omogočajo dobro razumevanje – če pridem do takega orisa, pomeni, da sem nekaj malega razmišljal, kar pa mnogi avtorji ne, zato se njihove knjige izgubijo okoli 70. do 80. strani. Običajno nimajo zgodbe, ampak nekaj, čemur Blake Snyder pravi „vonj po dežju na cesti ob zori“. Če slučajno pridem do zasuka, ki ga nisem predvidel, potem v samo dvajsetih minutah predelam oris in sem znova na avtocesti. Dober primer je recimo, da imam kratko zgodbo, roman in scenarij po isti zgodbi … In uporabil sem isti oris za vse tri. In čeprav so vse tri zbrane okoli istih točk orisa, ima vsaka precej drugačno zgodbo.
Kratka zgodba pa je druga pesem. Ker nima istega loka kot roman – Freitagova shema se ne nanaša na kratkoe zgodbe, saj se liku ni treba temeljito spremeniti, ampak izkusiti zgolj drobno spoznanje – sploh ne zahteva enake priprave.
Glede na to, kaj pišem – v glavnem o kriminalu – ne potrebujem veliko raziskave. Moje življenje je bila raziskava. Zdaj, če bi bil zavarovalniški zastopnik in bi želel pisati o kriminalu, potem bi najbrž moral kaj malega raziskati. A ker sem bil zelo zelo dolgo kriminalec, resnično pišem, kar poznam. In ker sem to počel dolgo, dolgo časa, vem, kako lahko hitro vskočim, uravnotežim vse elemente in pustim, da teče v moji glavi, ne da bi zamešal.

Roman ali kratka zgodba – kaj ti je zabavneje pisati?
Roman, seveda! Kratke zgodbe sem nehal pisati že pred leti, preprosto zato, ker v njih ni bilo denarja in zaradi malo bralcev. Pa tudi težko jih je bilo objaviti v tistih časih. Bilo je kakih par ducatov literarnih revij, ki so veljale za kakovostne, in manj kot šest ali sedem, v katerih je bilo vredno objavljati. The New Yorker, Paris Review, par takih. Večinoma pa sem hotel biti dalj časa s svojimi liki, kot pa to dovoljuje kratka zgodba. Danes je zaradi spleta morje strani, ki objavljajo kratke zgodbe. Na žalost je postalo tako enostavno, da vidimo mnogo … katero besedo iščem? … aja, sranja. Vidim, da vedno več stvari napišejo ljudje, ki ne samo, da nimajo pojma o kriminalu, ampak si domišljajo, da, bolj kot so primitivni, zjebani in na drogah, lahko ustvarjajo svoje like in jih silijo početi podle stvari, da je potem to nekako noir in kriminalno pisanje. Zdi se, da na večini teh spletnih mest ni urednikov. Sem pa na netu prebral tudi nekaj fantastičnih kratkih zgodb. Deset odstotkov jih je prav dobrih. Enostavno je včasih treba veliko truda, da se preplužiš skozi ves ta beli šum … In čeprav je danes veliko več spletnih mest, jih je težko več primerjati s Paris Review. Nisem prepričan, če je sploh katera na tem nivoju.

Tvoja proza se z lahkoto prevede v slike. Si kdaj pisal (ali razmišljal o pisanju) za film ali teve?
Sem. Pred leti sem učil v pisateljski delavnici na UCLA in ko jih učiš, se lahko brezplačno udeležiš drugih predavanj. Tako sem se odločil za scenaristično delavnico Steva Duncana. Pred tem še nikdar nisem videl scenarija, drugi dan me je Steve poklical in mi rekel, naj pustim predavanja, ker mi ne bodo koristila. Rekel je, naj raje nabavim Trottierjevo SCENARISTIČNO BIBLIJO in se naučim formatiranja (kar mi bo vzelo kakih deset minut, je rekel … in prav je imel), potem pa bi rad, da skupaj napiševa scenarij. No, najprej sem se odločil, da poskusim enega spisati sam in sem ga. Vzelo mi je dobesedno dva dni. Prvi dan sem pisal osem ur, potem sem ga po enem tednu znova pobral in ga končal v sedmih urah. Vsak lahko napiše slab scenarij v dveh dneh … ali še prej … A ta scenarij je prišel v polfinale za Nicholl štipendijo in finale na natečajih Writer’s Guild in Best of Austin, tako da bi rekel, da so ga dobro pregledali. Pisanje scenarija po mojem skromnem mnenju ni pisanje. Kot prvo je preveč enostavno, in to ni pisanje. Ne verjamem, da se kdo udobno zlekne v visečo mrežo, da bi bral scenarij, če ni režiser, producent ali igralec in je to preprosto njegova služba. Ne pišem jih več, ker nisem ravno navdušen nad formo. Nač čas je omejen in ne želim ga zapravljati z nečim, česar ne cenim. Denar mi nikoli ni bil motivacija za pisanje, drugega razloga pa za pisanje scenarijev ne vidim.
Poleg tega sem prestar za Hollywood. Po 35. letu je težko prodati kar koli, ne glede na to, kaj vam pravijo v vseh teh univerzitetnih filmskih programih. Hollywood je glede tega odkrit in pošten – brez zadržkov izvaja starostno diskriminacijo. Primarni trg so najstniški fantje in po njihovem mnenju starejši od 35 let ne more razumeti te demografije in pisati zanjo. Ali starejši pisci včasih prodajo scenarij? No, razen uveljavljenih scenaristov teh let ali starejši … zelo, zelo redko. Se zgodi, a so tudi ljudje, ki so večkrat zaporedoma zadeli na lotu. Možnosti so približno enake. Veliko verjetneje je, da bo starejši pisec objavil roman kot prodal scenarij. Poleg tega, kdo pa hoče pisati stvari, ki zanimajo najstniške dečke? Si se s katerim od njih v zadnjem času pogovarjal? Razumeš, kaj mislim?
Če bi kdo rad naredil film iz mojih stvari, naj naredi. Ne bi imel nič proti … Sam pa s tem ne bi zapravljal časa. Naj mi pošlje ček, najame dvajsetletnika, da zajebe, mi pošlje denar in pove, v katerem kinu se vrti.

Na čem trenutno delaš (če ni skrivnost)?
Moje pisanje ni nobena skrivnost! Zdaj … kar delam v povezavi z novo fantomastično vodikovo bombo, ki jo razvijam iz majoneze in še ene skivnostne sestavine, je, ker pa ne sprašuješ potem, je okej.
Delam na več stvareh. Končni prepis svojih spominov Adrenaine Junkie je trenutno moj glavni projekt. Pravkar sem prejel opombe pisca, ki ga zares spoštujem, Bena Sobiecka, in zdaj sem zelo zaposlen s končnim pisanjem glede njegove občutne modrosti. Potem več romanov. Dva sta trilerja. Eden je najeti morilec, ki je specializiran za umore, ki so videti kot nesreča. To bo priročnik za ljudi, ki si prizadevajo, da bi uprizorili popoln zločin in potrebujejo praktičen nasvet. Drugi je o drugačne vrste najetem morilcu, ki cilja ljudi, ki so zbežali pred pravično kaznijo. Gleda oddaje tipa ID in tako najde ljudi, ki so zagrešili grozljive zločine, a so jo odnesli z blago kaznijo. Morda je tip zbrisal celo družino in posilil vse, vključno z družinskim psom, preden jih je obglavil … Potem pa, ker živi v Kaliforniji, pokasira šest let in pol (s pomočjo velikih doz obrambe …). Moj tip najde te ljudi, ko pridejo ven, in jih pokonča. Neke vrste Death Wish na steroidih. Novi nasveti pisca s pomočjo filmov. Pa še kup drugih stvari.
Rad imam motiv najetega morilca. Pri meni se s svojimi dejanji izmaže. Ogromno ljudi je prepričanih, da ujamejo vse zločince, kar preprosto ni res. Slišimo samo za tiste, ki jih. Verjemi mi – veliko zločincev ne ujamejo. Če ne bi bilo tega nadležnega zastaralnega roka, bi mogoče omenil kaj svojega. To je kot igre na srečo. Obstaja mit, da vsi hazarderji na koncu izgubijo. Pa ni tako. Sam sem štiri leta živel od iger na srečo, nehal pa sem preprosto zato, ker sem stavil proti povprečnežem in amaterjem, vikend igralci so vse uničili. Imam dobrega prijatelja, ki je podedoval verigo nakupovalnih središč, ki jih je prodal in preostanek življenja dobro živi od iger na srečo veliko boljše kot z nekaj milijoni na leto, ki jih je zaslužil s prodajo živil. Tisti, ki na koncu izgubljajo, so ponavadi amaterji. Če grem v igrlnico in vidom koga igrati z avtomatom ali ruleto ali staviti na kocke, potem jo to tip, ki ga hočem za svoj privatni poker … Prinesi denar za najemnino, kolega …
Obstaja razlog, zakaj kenti pravimo, da je brezvezna …

Kako pomembni se ti zdijo družabni mediji za pisanje in promocijo? Kateri se ti zdi najbolj relevanten, Facebook, Twitter, LinkedIn …?
Nisem prepričan. Mislim, da niso tako zelo pomembni. Na blogu imam nekaj čez 300 sledilcev, tako da me to ne bo izstrelilo na sezname prodajnih uspešnic, četudi vsak od njih kupi deset izvodov knjige. (Čeprav upam, da to ne bo ustavilo koga, ki je to nameraval …) Mislim, da so pomembni zato, da sem izpostavljen piscem, ki jih drugače ne bi poznal. Bil sem predstavljen morju res vrhunskih piscev, kar se ne bi zgodilo, če ne bi bilo ‘neta. Še posebej veliko evropskim. Kateri od teh medijev pa je relevanten, pa težko rečem, da sploh je kateri. A se morda motim. Pogosto se. Vprašaj kater koli od mojih bivših žena. Mogoče tudi trenutno …
Agenti in uredniki mislijo, da so pomembni. Vedno sprašujejo po posameznikovi „platformi“. Nisem prepričan, da 325 sledilcev tvori „platformo“, če pa, potem jo imam … Imam jih na sumu, da mislijo, da so pomembni, ker berejo bloge drugih agentov in urednikov, ki jim to prodajajo … Če kdo od teh tipov to bere, se trudim. Res se trudim.

Kdo so tvoji literarni heroji?
Nešteto jih imam! Vsakdo, ki dobro piše, je moj heroj. Živih ne bom omenjal tukaj, ker mi bo na koncu padel na pamet še kdo, ki sem ga pozabil in se bom počutil grozno. In seznam bi jih navajal na stotine. Tudi med mrtvimi jih je nešteto. Največji heroji zame so Camus, Borges, Celine, Ray Carver, Flannery O’Connor, Čehov, Bukowski, Harry Crews, Faulkner, Hemingway, ne Fitzgerald, Mark Twain, John Donne, Nabakov, Isaac Bashavits Singer, James Crumley – samo mnogo in mnogo piscev. Verjetno opaziš, da je na seznamu samo ena ženska. Do pred kratkim sem bral malo žensk. Zdelo se mi je, da jih večina piše o „odnosih“ in to ni tema, ki bi me vsaj malo zanimala. V zadnjem času pa sem prebral kar nekaj pisateljic. Sodobnih pisateljic. Zdi se, da so se osvobodile in pišejo o stvareh, o katerih se še pred leti niso čutile sposobne pisati. Današnje pisateljice so absolutno fantastične in jih na veliko berem. Dostikrat se sprašujem, o čem vse bi pisala Louisa May Alcott, če bi imela svobodo, da piše, kar koli želi in to objavi – dolar stavim, da bi Jo in Meg bili bolj povezani z usnjem in uživali še na drugačne načine … Zares smo predolgo tlačili pisateljice … Hudiča, če bi jih deset minut, bi bilo predolgo, pa smo jih stoletja. No, zdaj nam bodo zbrcale riti!

Kaj bi svetoval mlademu (in ne ravno mlademu) piscu, ki pravkar začenja razmišljati, da bi postal pisec?
Ne piši. Raje izberi slikanje s prsti ali možgansko kirurgijo.
Zakaj bi vzpodbujal konkurenco?
Hecam se! Ne morem dati boljšega nasveta, kot ga je dal Jim Harrison, ki je vsem, ki so hoteli postati pisci, svetoval, naj „preberejo celotno zahodno književnost zadnjih 2000 let … Potem, če jim bo čas dopuščal, preberejo še vso vzhodno književnost iz istega obdobja.“ Ker, je rekel: „Če ne veš, kaj je veljalo za dobro v preteklosti, kako boš vedel, kaj velja za dobro danes?“ Branje je način, kako se naučiš postati pisec. Pika.

Hvala, Les!
V zadovoljstvo mi je bilo, Renato. Vem, da bodo moji odgovori morda razpizdili nekatere ljudi, in če bodo, potem bom srečen, srečen, srečen! Če pisec pove ali napiše nekaj, kar ne bo užalilo vsaj nekoga, potem mislim, a se nima pravice imeti za pisca. Naše delo je, da izzivamo in povzročamo neugodje pri ljudeh. Mediji in politiki tega ne počnejo več. Preveč ljudi se je oprijelo debilnega sranja okoli politične korektnosti in nočejo prizadeti nikogaršnjih drobcenih nežnih občutkov. Škoda. Mnenje so naša najboljša prodajna zaloga, zakaj bi skrivali svoje dobrine? Zato obožujem citate preteklih generacij piscev o drugih piscih. Niso mencali in se pretvarjali, da imajo radi vse, zato da bi jih vsi imeli radi. Sem povedal, da sovražim politično korektne butce? Imejte jajca …
Zelo jezen človek sem. Pišem iz istega razloga, kot je pisal William Gass – sovražim … precej … in to zelo. V glavnem sovražim nasilnike in pozerje in to so velikokrat eni in isti. Druga plat medalje pa je, da imam zelo veliko ljudi tudi rad. Še posebej imam rad svoje kolege pisce, ki se borijo in vztrajajo. Izbrali smo brutalen trik.

Leave a Reply