Pogovor z Mikeom Monsonom

Mike je naš najnovejši gost – je avtor zbirke zgodb Criminal Love and Other Stories, novel What Happens in Reno in The Scent of New Death ter romana Tussinland. Poiščite jih na Amazonu. Je tudi urednik pri All Due Respect in ima prijeten spletni domek.

Mike Monson

Mike Monson


Pozdravljen, Mike – nam lahko poveš kaj malega o Mikeu Monsonu?

Rodil sem se pred davnimi časi: 1956. Sem avtohton Kalifornijec (redek drugi v generaciji, na kar sem nerazložljivo ponosen), čeprav sem šest let živel v Teksasu in poldrugo leto na Havajih. Predniki po očetovi strani so večinoma Francozi in Britanci in veliko jih je v Ameriko prišlo pred revolucionarno vojno. Po materini strani so pripadniki plemena Choctaw, Škoti in Nemci.
Bil sem trikrat poročen in trenutno živim s čudovito/modro/lepo Rebecco Monson v Modestu v Kaliforniji. Imam sina Drewa, ki je priljubljen Youtuber in bodoči igralec/pisec za film in teve. Hčerka Lily obiskuje Cal State Fresno in je lepa in očarljiva. V življenju sem imel zelo različne službe (samo nekatere: picopek, natakar, tovornjakar, taksist, davčni inšpektor, picopek, začasni uradnik, novinar, pisec in urednik v odnosih z javnostmi in komunikacijah z zaposlenimi pri Vinarstvu Gallo, picopek, strežaj na banketih), zadnjih dvajset in nekaj let pa sem delal v glavnem kot pomočnik pri pravnih sporih v veliki pravni družbi iz San Francisca. Prejšnji teden sem začel delati v zaenkrat čudovitem podjetju v Modestu. Rad berem in gledam teve in filme. Berem literarne knjige in kriminalke (predvsem kriminalke) ter neleposlovje o ameriški popularni kulturi. Na teve mi je všeč veliko dobrih oddaj na kabelski in resnične oddaje o zločinih kot Dateline in podobne, prav tako pa tudi zlajnane resničnostne oddaje in butasta pevska tekmovanja. Imam precej povprečen ali nezahteven okus glede razvedrila. Igram kitaro in ukulele, čeprav sem pri obeh zanič. Všeč so mi klasične ameriške akustične kitare in bi bil zbiralec, če bi bil bogat.

Kdaj si ugotovil, da si pisec?
Odkar pomnim, sem si želel postati pisec. A sem večino časa imel težave, ko je bilo treba ideje in projekte izpeljati do konca. Med letoma 1988 in 1992 sem na kratko skušal biti dramatik, a sem odnehal in se posvetil služenju kruha in skrbi za otroke. Potem sem leta 2012 znova začutil močno potrebo (po letih, ko sem prebral tri ali štiri knjige na teden med peturno vožnjo na in z dela) in enostavno sedel in začel pisati kot nor brez kakršnih koli pričakovanj in cenzure. Na moje veliko presenečenje so začele nastajati solidne zgodbe z resničnimi občutji in to mi je bilo všeč. Končno se mi je zdelo, da imam nekakšen glas. To se ni ustavilo. Žena mi je bila v veliko oporo in mislim, da brez nje ne bi mogel nadaljevati s pisanjem in obavljanjem zgodb in knjig – točno to sem potreboval. Ne prilizujem se ženi – resen sem, nobene zgodbe ali knjige ne bi mogel napisati, če ne bi srečal Rebecce. Tako, da krivim njo.
Kar hočem reči je, da sem spoznal pisca v sebi okoli julija 2012.

Kaj ti pomeni pisanje? Je zate pisec nekdo z višjim poslanstvom, vzgojitelj ali zgolj nekdo, ki pripoveduje zgodbe tistim, ki so jih pripravljeni brati?
To zadnje. Obožujem zgodbe. Definitivno se želim izraziti skozi zgodbe in pokazati ljudem, kako vidim svet, najpomembneje se mi zdi bralca navdušiti za zgodbo in ga prisiliti, da bo obračal strani in ugotavljal, kako se bodo stvari razpletle. Zato berem, in če me zgodba neha zanimati na četrt knjige, potem ponavadi odneham. Jezi me, če se mi zdi, da pisec naklada o stvareh, ki bi jih lahko preskočil, da bi prišel do naslednjega dogodka, naslednje dramatične scene. Jezi me, kadar sam naredim kaj takega, in to čisto prevečkrat počnem.

Pišeš kratke zgodbe, novele in pred kratkim si izdal roman. Kaj od tega te najbolj zadovoljuje?
Ne vem. Nisem več tako navdušen nad pisanjem kratkih zgodb, čeprav jih še vedno rad berem. Mogoče imam raje novele zaradi vrste kriminala/noira, ki mi je všeč in ima zelo malo oblog, nobenih zapletenih elementov policijskih postopkov/zasebnih detektivov/skrivnosti in enostavno takoj preidejo k dejstvu – petnajst do trideset tisoč besed lahko resnično dobro deluje. A zagotovo sem začutil, da sem nekaj dosegel, ko sem zaključil cel roman (čeprav krajšega pri petinpetdeset tisoč besedah) Tussinland in gotovo si jih želim več v tej dolžini.

Si tudi urednik – to pomeni veliko branja in “vmešavanja” v delo drugih piscev. Koliko se lahko pisec nauči z urejanjem dela drugih?
No, morda je izraz “urednik” nekolikanj pretiran za to, kar počnem, in znanje, ki ga imam. Večina mojih zadolžitev pri reviji ADR in ADR Knjigah je prebirati oddane tekste, da bi našel zgodbe in knjige, za katere se zdi, da so že skoraj primerne za objavo. Ne zanima nas obsežno urejanje in spreminjanje. Seveda, ko je enkrat zgodba ali knjiga sprejeta, naredimo manjše uredniške popravke (večino jih naredi Chris Rhatigan), potem pa oba še lektorirava, kolikor lahko.
Priznam, da bi bil grozen urednik pri večji založbi. Preprosto v tem nisem dober.Vem samo, kaj mi je všeč in včasih mi uspe najti način, da je stavek ali odlomek manj neroden ali jasnejši, to pa je tudi vse.
A vseeno, naj odgovorim na tvoje vprašanje – moje preprosto uredniško delo na nivoju, kot sem ga opisal, me uči vedno več o tem, kakšen okus imam, kaj mi je všeč in zakaj in včasih me nauči, kaj deluje kot zgodba, kaj pa ne. Pogosto prejmem zgodbe, ki imajo dobro napisane like in kažejo prefinjeno znanje opisovanja in vzbujanja občutka prostora, pa so vseeno prazne. Fasciniran sem nad dejstvom, zakaj je tako in kaj dobre knjige loči od drugih. Čeprav moram priznati, da sem še daleč od te ugotovitve.

Kakšen je tvoj tipičen delovni dan? Koliko časa ti vzame pisanje?
Nikoli nisem imel določenega urnika za pisanje. Vsak dan je drugače in ne zdi se mi pomembno, da zagotovo pišem vsak dan, in če več dni ali tednov ne napišem nič novega, mi je vseeno. Tako da včasih sploh ne pišem ali pa morda dve ali tri ure. Večino prostega časa, ki ga ne preživim v službi ali z družino ali po opravkih ali najljubših stvareh, kot so igranje kitare/uke, branje in gledanje televizije in prehranjevanje, porabim za branje revije ADR in ADR Knjig, družbene medije, promocijo in trženje sebe ali ADR knjig in druge založniške/uredniške opravke. Sodelujem tudi v družbenih medijih vseh vrst in veselijo me novi kontakti in interakcija s toliko drugimi ljudmi. Veliko časa preživim pred televizorjem, na telefonu, Kindlu in pred računalnikom.
Ne trudim se, da bi zagotovo pisal, ker preprosto vem, da je to moja velika želja in da močna želja poskrbi sama zase, ne da bi moral jaz preveč misliti ali načrtovati. In če bo želja kdaj odšla, bom pač nehal pisati.

Raziskuješ ali pišeš iz glave?
Oboje. Rad bi vedno pisal zgodbe, ki zahtevajo čim manj raziskovanja in novega faktografskega znanja. Ne želim si postati strokovnjak za policijske postopke ali forenziko in druge teme, s katerimi se ukvarjajo nekateri drugi krimi pisci. Niti si ne želim veliko pisati o poklicnih kriminalcih, ker v resnici ne vem toliko o njih. In ne bi rad česa razumel narobe ali pa pisal iz znanja, ki sem ga dobil iz drugih kriminalk in ki je čisto napačno, in tako ohranjal iste klišeje. Čeprav rad berem dobre kriminalke o poklicnih kriminalcih. (To se pravi, da sem za Scent of New Death izdatno raziskoval dejstva o resničnih bančnih roparjih iz kakršnega koli pisanja o resničnih bančnih roparjih, ki sem ga našel, in s spletne strani FBI in ta raziskava mi je precej pomagala.)
Za What Happens in Reno, naprimer, sem želel, da bi lahko lik v določenem hotelu/casinu v Renu plačeval z gotovino, a nisem bil prepričan, če je to sploh možno. Pa sem poklical njihovo recepcijo in enostavno povprašal o postopku rezervacije, ne da bi dal informacije o kreditni kartici. Moral sem se naučiti tudi, kako delujejo sobe za poker v casinu v Renu, to je zahtevalo precej raziskave in moral sem razumeti vsaj osnove teksaškega Hold ’em pokra. Do zdaj sem ugotovil, da taka raziskava dejansko pomaga, da je knjiga boljša, ker je resničnost pogosto zanimivejša od moje napačne predstave. In kar se naučim, vseskozi rojeva nove ideje, zaradi katerih bodo knjige za bralce zanimivejše in s pridihom resničnosti.
Zdaj, za Tussinland in The Scent of New Death sem ogromno pisal o policiji iz Modesta in imam like, ki so policisti v patrulji in detektivi, in res nimam pojma, ali so kateri od njih sploh podobni ljudem in postopkom v resničnem življenju. Zato sem se preprosto odločil, da bom živel z dejstvom, da sem si vse skupaj samo izmislil. Nisem se hotel družiti s policisti iz Modesta in obiskovati zapora in intervjuvati policistov, da bi bil točen. Kakor koli, prepričan sem, da je ti knjigi prebralo malo prebivalcev Modesta in najverjetneje nobeden od policistov, kar se, stavim, ne bo spremenilo – in če bi se, bi to pomenilo, da bi dosegel nov nivo bralstva, tako da bi policijski predstavnik za medije iz Modesta bil dobrodošla težava.
Moram se tudi prepričati, da je vse, kar napišem in je možno preveriti v rezničnosti, nekako pravilno: podrobnosti o orožju, drogah, učinki poškodb na ljudi, geografija – saj veš, vse. Take stvari se vseskozi pojavljajo in zahtevajo temeljito preverbo. Čeprav se vedno bojim, da delam nekaj zelo narobe in da bodo ljudje to vedeli in mislili, da sem idiot (to ni neobičajna izkušnja na vseh področjih mojega življenja). Pred kratkim sem znova bral Tussinland in prepričan sem, da bi moral narediti več raziskav o heroinu in njegovi uporabi. Bil sem precej len glede tega in skrbi me, da bodo ljudje, ki se na te zadeve spoznajo in so brali knjigo, vedeli, da sem poln sranja.
Mislim, da bi se rad osredotočil na običajne ljudi, s katerimi se lahko poistovetim, za katere se mi zdi, da jih poznam iz resničnega življenja in jih lahko prikažem, kako zaidejo v grozljive težave zaradi svojih obsesij/zasvojenosti/potreb/neumnosti in vsestransko samoljubnega vedenja in se po možnosti skozi zgodbo zapletejo v zločin. Čeprav se zdi, da to početje zaenkrat zahteva prisotnost slabih dečkov v stranskih vlogah. Tako to je.

Kje dobiš navdih za pisanje? Filmi, drugi avtorji, recnično življenje?
Navdih za zgodbe, like in njihove konflikte/stave prihaja vedno iz resničnega življenja. Nagibam se k temu, da dneve in dneve opazujem in razmišljam o svojem in o vedenju tistih, ki me obkrožajo, potem pa si moja domišljija izmisli kak pretirano zjeban izid določenih situacij v dramah iz resničnega življenja. In včasih, ko to počnem, ugotovim, da sem stuhtal zgodbo, nad katero sem dovolj navdušen, da bi jo napisal.
Kakor koli, glede tega, kako je zgodba napisana, in tematike, pa me zagotovo navdihujejo drugi pisci in trudim se, da jih ne bi kopiral na preveč očiten način. In precej sem prepričan, da vsaj pri novelah delam zgodbe po vzorcih iz kriminalnih filmov, ki so mi všeč, ker imajo običajno zelo osnovno, preprosto zgradbo brez odvečnega materiala.

Na čem trenutno delaš, če ni skrivnost?
Pravkar zaključujem novelo o sociopatskem morilcu/tatu, ki jo bom najbrž naslovil A Killer’s Love ali The Love of A Killer, nisem še povsem prepričan. Nekaj z morilcem in ljubeznijo v naslovu, kar zveni kot šund/noir iz petdesetih. Začel sem tudi roman o enotedenski konvenciji bogatega in uspešnega prodajnika programske opreme iz neznansko dobičkonosnega ameriškega tehnološkega podjetja, ki se dogaja v razkošnem havajskem letovišču in ki vključuje veliko slabega vedenja: prešuštva, pijančevanja, uporabe nedovoljenih drog, večkratnih umorov. Saj veš, same zabavne stvari.

Kdo so tvoji literarni heroji?
Ne vem. Trenutno sem v fazi, ko so me nehali zanimati uveljavljeni/trendovski pisci literarnega in kriminalnega/noir leposlovja, še vedno pa so mi všeč Pelicanos, James Lee Burke, Robert Crais, T. Jefferson Parker, in obožujem Jasona Starra.
Moji heroji so zdaj pisci na indi sceni, ki objavljajo za malenkostne nagrade ali razvpitost, pa kljub temu izdajajo izvirne stvari – še posebej, seveda, pisci, ki jih objavljamo pri All Due Respect Knjigah.

Kaj pa družabni mediji in tvoje delo? Kako pomembni so za promocijo tvojega dela in mreženje z drugimi pisci, bralci, …?
Še vedno mi ni čisto jasno, kako pomembni so prav družabni mediji pri promociji mojega pisanja in prodaji krimi revije in knjig All Due Respect. A mislim, da je na indi tržišču, ki ga obvladuje Amazon, življenjskega pomena imeti pravo prezenco, da povečam verjetnost prodaje knjig in zagotavljam, da so naše knjige in moje ime tam zunaj. In seveda sem zbegan glede tega, kaj prava prezenca je, in moje predstave o tem se nenehno menjavajo in razvijajo. Z drugimi besedami, v celoti sodelujem, medtem ko nimam nobenega pojma.

Pravkar si srečal mladega (ali pa niti ne tako mladega) pisca – kakšen nasvet bi mu dal?
Piši samo, če se ne moreš upreti, če te želja po komuniciranju prek leposlovja požira. Je zapletena in težavna stvar, če jo želiš početi prav. Preveč je zavrnitev in ne vidim smisla, da bi se vpletal, če zares ne čutiš navdušenja in obveze. Potem bi rekel, da poskusi ugotoviti, kateri žanr in tematika te najbolj privlačita in v katerih imaš največ idej, ki resnično delujejo. Ni pomembno, ali gre za literarno leposlovje ali sodne drame ali kriminalke ali znanstveno fantastiko ali grozljivke ali kar koli. Bodi zadovoljen s tem, kaka vrsta leposlovja pride od tebe, ki res deluje in ki pritegne bralčevo pozornost. Prav? Zakaj bi sicer sploh zapravljal čas?

Hvala, Mike!
Hvala, da si me gostil, res sem užival in mislim, da sem veliko preveč govoril.

Leave a Reply