Pogovor z Nickom Sweeneyem

Z zadovoljstvom se pogovarjam Z Nickom Sweeneyem, svobodnim piscem, romanopiscem, piscem besedil pesmi in glasbenikom iz Londona – njegov roman o prijateljstvu, Poljski, snegu, vlaku in vodki, Laikonik Express, je izšel pri Unthank Books, zgodbe je objavljal v literarni reviji Ambit, njegovo pisanje pa lahko okušate tudi na njegovi avtorski strani. Igra pa tudi kitaro in piše pesmi (kot Niko Nezna) v Trans-Siberian March Band, okusni in energični “balkanski” godbi na pihala – morate jih pogledati.

Nick Sweeney

Nick Sweeney


Pozdravljen, Nick, povej nam kaj o sebi, prosim.

Živim v jugovzhodnem Londonu in imam dovolj sreče, da gledam na drevesa in odprte prostore polj Ladywell. Če bi lahko porušili še par hiš, bi bil razgled še lepši. Sicer sem iz južnega Londona, iz Camberwella. Nekaj let sem živel v severnem Londonu, zato se ne počutim privezanega ne neko določeno območje. Starša sta iz Dublina in sta me vzgajala v večji irski katoliški skupnosti – a lagal bi, če bi trdil, da sem pravi Irec, a tudi, da sem Anglež, ne bi mogel reči, zato sem na prvem mestu Londončan, na drugem pa Britanec.
Oče se je navduševal nad jazzom in bluesom in čeprav je umrl, ko sem bil še precej mlad, je tudi mama ljubila glasbo, tako da se spomnim, da je bila glasba v našem domu precej prisotna. Ne vem točno, od kot mi nagnjenje do vzhodnoevropske glasbe, a sem kot otrok vedno užival, če se je kaj ciganskega ali trubaškega infiltriralo v pop glasbo – Cherin Bang Bang, na primer, Velvet Goldmine Davida Bowieja, celo Rasputin Boney M. To je preživelo moje oboževanje punka, ki me je pritegnil zaradi barv in hrupa poleg drugih prednosti, kot so oblačenje, odhajanje ven, bedenje po cele noči med tednom in vikendom in druženje s podobno mislečimi ljudmi. Iz istih razlogov mi je bil všeč tudi house poznih osemdesetih.
Tudi knjige so bile zmeraj pomembne pri nas doma, zato sem veliko bral s prehodom iz otroških neposredno k prepoznavno odraslim knjigam – največ stvari za enkratno uporabo, kot so knjige o Jamesu Bondu, Sherlocku Holmesu, Agatho Christie – nobenega mehkega prehoda. Eden mojih najljubših krajev je bila Viktorijanska knjižnica par korakov stran in ko sem zrasel in želel pred drugimi izpasti kul, je postalo to moj sladki greh. Pri trinajstih ali štirinajstih sem skušal napisati roman, a to je bila samo želja in kmalu me je zamotilo kar koli drugega, recimo kul videz pred drugimi …

Si pisec in glasbenik – kaj te bolj zadovoljuje?
Mislim, da je oboje enako tako glede zadovoljstva kot zaradi frustracij, ki jih prinašata. Pisanje je seveda osamljeno, biti glasbenik pa pomeni sodelovanje in komunikacijo, pa če vadiš v 13-članskem bendu kot Trans-Siberian March Band ali pa stojiš sam na odru in poješ in igraš ljudem. Je tudi skladateljska in vadbena stran glasbe, ki je bližja pisanju, ko se zapreš in delaš, da bi proizvedel nekaj, kar pogosto ostaja nejasno in izmuzljivo, ponavadi ostaja bolj proces kot izdelek, kar je na površju seveda frustrirajoče, a je neviden prispevek. Kakšno bi bilo moje delo, če ne bi poizkusil in propadel pri tem ali onem … Vse je del procesa, zato mislim, da moramo sprejeti tako frustracije kot zadovoljstvo. Enako je s pisanjem; včasih ne veš, da ideja ne deluje, dokler si tega ne dokažeš, tako da poskusiš, a ko poskusiš, tudi vplivaš na to, kar sledi – v upanju, da se iz tega nekaj naučiš.

Kaj je danes poslanstvo pisca?
Kot precej preresnemu mladeniču se mi je primarno poslanstvo pisca zdelo, da poskuša reflektirati nekatere aspekte dogodkov v družbi okoli nas in poskrbeti, če gre za prozo, da ne bo samo razsvetljevala, ampak tudi zabavala. Še danes se mi zdi tako. Če svoje delo deliš z drugimi in bi z njim rad dosegel ljudi, potem mislim, da ne bi smel dajati vtisa, da to počneš zgolj za lastno zadovoljstvo. Zato mi recimo ni všeč umetnost Tracy Emin ali Damiena Hirsta: je inteligentna, a to počneta vglavnem zase. Nobenega humorja ni v tem. Enako se mi zdi z irskimi gostilniškimi glasbeniki , ki igrajo zelo čisto obliko irske tradicionalne glasbe, a nikoli ne pogledajo stran od instrumentov, nikoli ne pogledajo občinstva, nikoli ne zaznajo aplavza in se zdi, da jim sčasoma ploskanje gre na živce, ali če imaš glasbeno željo – primerjaj to z povabilom balkanskih glasbenikov k sodelovanju, k plesanju kola, mahanju z robčkom, prispevanju k izkšnji na svoj način. Irska tradicionalna glasba je dobra in imam jo rad, a ne tako, kot bi jo mel, če bi bili glasbeniki bolj vabljivi. Spet nobenega humorja in videti so, kot da se jemljejo preveč resno.
Enako čutim do pisanja: odsevati bi moralo svet, ne pa pridigati, mora biti umetniško, pa ne kot umetnost zaradi umetnosti in doseči to ni enostavno. Nimam rad knjig, ki so oblikovane in napisane samo zato, da bi bile uspešnice, pa tudi ne knjig, ki so napisane zaradi umetnosti. Romani bi po mojem morali vebovati veliko humorja, ker je to, da ljudi nasmeješ, vabilo in darilo. Kot prava darila včasih ne delujejo in ljudem mogoče ne bodo všeč, ali jih lahko celo užalijo, a vabilo ostaja. Mislim tudi, da ni velikih piscev, ampak zgolj velike knjige. Skoraj vsi moji najljubši pisci so pisali izjemno slabe knjige, o razlogih za to lahko samo ugibam. Moje najljubše knjige so My Life as a Fake Petra Careya, The Secret History Donne Tart, Grobnica za Borisa Davidovića Danila Kiša, The Secret Agent Josepha Conrada, To Kill a Mockingbird Harper Lee, Catch 22 Josepha Hellerja, Hotel Savoy Josefa Rotha, Stepni volk Hermana Hesseja, The Heart is a Lonely Hunter Carson McCuller, Embers Sandorja Maraia, American Psycho Breta Eastona Ellisa in mnoge druge, po večini seveda obskurne, ki lahko ali pa tudi ne ponudijo nekakšno predstavo mojih odgovorov na to vprašanje.

Živel si v Turčiji in na Poljskem in zdi se, da veliko veš o tragičnih devetdesetih v državi, ki je bila včasih znana kot Jugoslavija. Koliko je to obdobje vplivalo na tvoje pisanje?
Moja prva objavljena zgodba je bila postavljena med obleganje Sarajeva, potem ko sem prebral dnevnik Zlate Filipović, tako imenovane bosanske Anne Frank. Moja zgodba ni bila velika, bila je nekakšen mišmaš predstav o vojni in njenem vsiljenju željam mladega dekleta, podobnega Zlati. Je pa združevala predstave, ki sem jih imel o obleganju, groznem položaju ljudi v Sarajevu in o Bosni nasplošno. Ko sem živelj v Turčiji, sem z vlakom potoval čez Balkan do Budimpešte in skozi to, kar je bila Jugoslavija, in čutil sem določeno obrambno agresijo nekaterih ljudi, ki sem jih na teh potovanjih srečeval in z njimi, seveda, tudi govoril o vojni in se jim malo posmehoval, čeprav me je dovolj vznemirjalo, da sem vedel, da mislijo resno.
Turki, s katerimi sem delal, so trdili, da se je o vojni med narodi v Bosni govorilo, odkar so slišali novico o Titovi smrti. Eden je bil srhljivo točen, rekel je, da bodo Srbi in Hrvati sklenili zavezništvo, da bi uničili bosanske Muslimane, motil se je samo glede tega, da bodo v večjo državo Srbov in Hrvatov priključili tudi Slovence. Povedal mi je, da sovraštvo izvira še iz časov Osmanskega cesarstva in da zlasti Srbi, niso bosanskim muslimanom – ki jih še vedno imenujejo “Turki” – nikdar oprostili, da so izdali svoje slovanske korenine in podobno. Meni se je to zmeraj zdelo paranoično razburjanje. (Spodbujal me je, naj preberem Most na Drini Iva Andrića, ki sem ga prebral šele pred nekaj leti.)
Na svojem prvem potovanju januarja 1991 so bili vlali natrpani, ker je bilo letal manj – NATO je zavzel večino zračnega prostora zaradi Prve zalivske vojne. Turški moški, ki so delali v različnih delih Evrope so bili nad vojno nenavadno navdušeni – v Turčiji je bilo zmeraj razpoloženje proti Sadamu Husseinu, čeprav se je meni zdelo, da gre za izraz vsespološnega protiarabskega vzdušja – enako kot Srbi, ki sem jih srečal v Nišu, nekateri so bili okoli tega zaskrbljujoče glasni in agresivni.
Sovražnost se je v Jugoslaviji začela, ko sem živel v Turčiji, in se je nadaljevala, ko sem bil že na Poljskem. Mislim, da sem se čutil nekoliko bližji, čutil sem, da sem samo vožnjo z vlakom stran, ne pa v neki odmaknjeni trdnjavi Britanija. Seveda me vresnici to ni nič bolj približalo. Ko sem bil na Poljskem, sem slišal, da se je turški prijatelj prostovoljno pridružil eni od muslimanskih milic v Bosni – dejansko je bil Kurd in to mi je dalo misliti, malo pa me je spravilo v smeh, ker se je večino življenja izogibal hudi krvi med Kurdi in Turki in je omalovaževal prijatelje, ki so podpirali protiturško PKK. Veliko razpoznavnih znakov vojne se je zgodilo, ko sem bil na Poljskem, na primer odkritje taborišča Omarska, napad z minometi na sarajevski tžnici, požig sarajevske knjižnice, poboji v Srebrenici in bilo je frustirajoče, so se vsi, ki sem jih poznal (tako Britanci kot Poljaki), strinjali, da je to grozno, nihče pa ni v zvezi s tem naredil nič, zdi se, da niso imeli jasnega mnenja o tem. Bolj se jim je zdel pomemben nogomet ali sledenje videom svojih najljubših teve oddaj. Živo sem si predstavljal, da se vse to dogaja “pred našim pragom” in da bi nas to moralo skrbeti bolj, kot nas je – kot da nam žrtve vojne v odročnih krajih niso tako pomembne.
Objavil sem še eno zgodbo, postavljeno v Sarajevo, napisal pa sem jih še nekaj. Zadnja je bila objavljena pred nekaj leti. Nobena od njih ni pomembna in ne prispeva k ničemer drugemu kot obskurni literaturi in nobena ne dosega banalne vsakodnevne groze, ki jo trpijo ljudje, ujeti v vojni. Ampak ja, obdobje je dokazljivo vplivalo na to, kako vidim svet in kako ga postavljam v svoje delo. Eden mojih nastajajočih romanov prikazuje skupino jugoslovanskih Romov v Rimu, ki jih je vojna izrinila iz Banja Luke: nekateri ga vidijo zgolj kot solzavo zgodbo, iz katere bi lahko povlekli dobiček, medtem ko nekateri v njem najdejo izkušnjo, ki je iz njih iz različnih razlogov naredila može, nekateri pa mislijo, da potrjuje njihov pogled na gadje ali nerome – vsi skupaj so nori in zatirajo, če je le mogoče – ena od njih pa je prepričana, da je videla srbskega vojaškega vodjo in gangsterja Arkana v kafiču v Rimu, kako srka kavo in se baha s svojim junaštvom, živi “normalno” življenje, kar jo frustrira in jezi. Nisem prebral nobenega dobrega romana o vojni. Prepričan sem, da jih nekaj je. Ena najboljših knjig, kar sem jih kdaj koli bral, je My War Gone By, I Miss It So Anthonya Loyda, temna, surova in ledena pripoved o obdobju, ko je bil kot dopisnik raznih časopisov v Bosni in Hrvašk.

Kakšen je tvoj delovni dan?
V splošnem rahlo kaotičen. Delam kot svobodni pisec in urednik, tako da, ko me doleti tovrstno delo (to je občasno in nepredvidljivo), da dnevu nekakšen nujni fokus. Veliko se ukvarjam z raziskovanjem v zvezi z izobraževanjem in zavarovanjem, zato to ni ustvarjalno na prepoznaven način, čeprav moram biti kar inventiven, da bo karseda berljivo. Ponavadi vstanem zgodaj, delam na “pravih projektih” v okviru plačanega dela, si privoščim kratek odmor, ki vključuje kolesarjenje do kafiča, potem pa se lotim svojega pisanja. Kar zadeva moje lastno delo, moram izločiti različne stvari, s katerimi se ukvarjam, in se moram odločiti za delo na zgolj eni od njih, sicer v celoti izgubim koncentracijo. Starejši kot sem, laže me je zmotiti. Obstaja tui skušnjava, da si priznam, da mi pisanje ne gre preveč dobro, potem pa odneham za ta dan in se posvetim glasbi, skladam, preigravam lestvice, rife, si izmišljam džezovske inverzije in ugotavljam, katere delujejo. Moja glasbena teorija je zmeraj v rudimentarni fazi, enako kot je moje razumevanje, kako džez tvori celoto, zato vsakič, ko delam na tem, dosežem nek napredek. Kakor koli, to ni vedno dobra rešitev: če preneham s pisanjem v določeni fazi, potem to ostaja z mano in čutim, da se prehitro predam in takrat ne morem nič narediti dobro.

Imaš kako posebno rutino ali obred, da poženeš sokove?
Ne ravno ali vsaj nič takega, kar bi prepoznal kot strogo v smislu obreda ali rutine. Povsod nosim zvezek in nenehno pišem bodisi o stvareh, na katerih delam, bodisi stvari, ki se mi kar porodijo in bi jih lahko kam umestil. Zato je pogosto prva stvar, ki jo naredim, da odprem zvezek in preberem, kar koli sem prejšnji dan napisal, da bi videl, ali lahko kaj takoj uporabim in dodam v delo, ki je v teku, če sem si zato zapisal. To je dobra iztočnica, da vsaj začnem nekaj delati. Preberem tudi, kar koli sem prejšnji dan napisal na računalniku, čeprav me to včasih potegne v nepotrebno urejanje, namesto da bi se lotil pisanja.

Si kdaj pisal ali razmišljal o pisnju za film, teve ali gledališče?
Sem. Imam scenarij v delu zadnjih par let – čeprav besedna zveza “ zadnjih par let” pove, da ni nekega večjega napredka. Dogaja se med drugo svetovno vojno v okupiranem Parizu in ima naslov The Last Gypsy. Ukvarja se s ciganskim džezovskim kitaristom, ki so ga iz različnih razlogov bolj ali manj izobčili rojaki Sinti. V Parizu je sam, ker v neciganih vidi sovražnike. Na neki način ga nemška okupacija moti manj kot večino Francozov, ker so zanj vsi zatiralci, tako Francozi kot Nemci. Opazi ga šef policije, ki si je zadal za nalogo, da ga bo (in vse njegove ljudi) izsledil in izgnal iz Pariza. Dva Nemca iz okupatorske vojske in SS, ki sta bila pred vojno prijatelja in sta proti nacizmu, pa se odločita, da ga bosta obvarovala. Vojaški oficir je idealist z aristokratskim poreklom, esesovski narednik pa cinični ulični silak iz Berlina, zato sta na trenutke komičen par. A oba sta odločena, da želita po vojni, kakršen koli že bo svet takrat, biti zmožna pogledati ljudem v oči in izreči, da nista naredila ničesar, zaradi česar bi se morala sramovati; to je bila razumljiva misel, ki jima je ostala sredi norosti, katere del sta bila. Scenarij je nastal pod vplivom knjige Swing Under the Nazis Mikea Zwerina in ene mojih najljubših zgodb nasploh, Private Schulz Jacka Pulmana. Ne morem se odločiti, ali bi bil boljši za film ali za teve in priznati moram, da se mi ne sanja, kako pisati za eno ali drugo, zato je to bolj kratkočasno razvedrilo in stranski projekt kot pa nekaj, na čemer bi produktivno delal.

Na katero svoje delo si najbolj ponosen?
Najbolj sem ponosen na dokonani roman, za katerega se je zdelo, da ga noče noben založnik. Unthank Books, ki je izdal moj prvi roman Laikonik Express ga ni hotel, zato skušam zanj najti drugega založnika. Prvi osnutek sem napisal leta 1995 in bil je pri dveh agentih, ki jima je bil všeč, a ga nista mogla nikamor umestiti. Saj ni, da bi ne njem od takrat delal, a sem leta 2011 veliko dodal in določene dele občasno predelal. Dogaja se na območju Delaware Bay v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja v mestu polnem slovanskih priseljencev, deli zgodbe pa segajo v rusko revolucijo. Je ljubezenska zgodba kljub temnim silam ameriškega življenja in v verskih in kulturnih stališčih ljudi, ki živijo v New Yorku, a so s seboj prinesli praznoverje in obrede starega sveta, prav tako kot pištole Nagant, ki so jih uporabljali cesarski in sovjetski revolveraši, resnično atentatorsko orožje, saj je bilo in je še vedno, se mi zdi, edini revolver, ki se ga da zadušiti: Nagant ima zvezdniško vlogo v knjigi. Govori pa tudi o ideji bega iz delavskega razreda prek umetnosti in športa, v tem pri meru profesionalnega kolesarstva, športa, ki ga obožujem. Naslov je The Last Thing the Angel Said. Sprijaznjen sem z dejstvom, da ni nikoli ugledal luč sveta in to me včasih muči, a neumno se mi zdi premlevati stvari, ki se niso ali se ne bodo zgodile, in verjamem v osredotočenost na stvari, ki so se in se bodo.
Seveda sem ponosen tudi na Laikonik Express: združuje toliko mojih izkušenj iz Poljske v devetdesetih in oživlja kraje, ki sem jih obiskoval, potovanja, prijatelje, ki jih pogrešam, in stvari, ki smo jih počeli in govorili in v njih uživali in jih opazovali in se jim nenadzorovano krohotali, in je knjiga, ki jo povezujem z veseljem, ki sem ga čutil, ko sem jo pisal – penil sem se z njo šest mesecev pri prvem osnutku in resnično sem začutil, da sem nekaj dosegel, četudi ne bi bila nikoli objavljena.

Kako pomembni se ti zdijo družabni mediji za tvoje pisanje, promocijo svojega dela, povezovanje s kolegi pisci in doseganje bralcev?
Sprva nad uporabo Facebooka in Twitterja nisem bil navdušen, a me je k temu spodbudila založba Unthank Books. Ne morem reči, da je v smislu prodaje to zame delovalo, a je fino, če lahko mrežiš z drugimi pisci in bralci na način, kakor včasih ni bilo možno. Ne gre le za pisce in bralce; toliko se naučim iz entuziazma drugih in stvari, ki jih objavljajo. Mislim, da je ključ uporabe Facebooka v tem, da nanj gledaš kot na poslastico, ne pa kot na vsakodnevno nujnost, če ne, je preveč moteč. Včasih ta nasvet tudi sam upoštevam.

Kdo so tvoji literarni heroji?
Piscev pravzaprav ne vidim kot heroje, niti tiste, ki se take delajo kot Hemingway, ki je konec koncev bil le tip, ki je zvečer veliko pil in sedel v sobi in razbijal po pisalnem stroju – ne briga me, koliko morskih psov je ustrelil.
Domneval bom, da misliš like v književnosti. Všeč so mi liki Josepha Conrada, njegovi pomorski pripovedovalci kot Charlie Marlow, ki skromno ob robu pripoveduje zgodbe Heart of Darkness in Lord Jim. Resnično občudujem tudi Malachija “Bucka” Mulligana Jamesa Joycea, ki v svet vstopi “dostojanstven, okrogel” na prvi strani Ulyssesa (moje najljubše knjige, ki jo je napisal JJ) in postane v nadaljevanju smešno nespoštljiv, ko se norčuje iz katoliške maše, svojih irskih rojakov in njihove kulture, Angležev, pesniških figur, kakršen je njegov sostanovalec Stephen Dedalus, povzet po samem JJ, in seveda njihove rahločutnosti. Njegove odrešilne lastnosti so, da je zdravnik z objektivnim in strokovnim pogledom na človeške bolezni in pogumen možak, ki je skakal v mrzlo vodo dublinske reke Liffey, da bi rešil ljudi pred utopitvijo. Povzet je po Joycevem nekdanjem prijatelju in literarnem tekmecu, kirurgu, pesniku, esejisti, športniku, politiku in vsestranskem geniju Oliverju St Johnu Gogartyju. In čeprav je Gogartyju šlo na živce, da ga je Joyce portretiral kot “tistega Mulligana, čigar ime smrdi po vsem mestu”, je v Ulyssesu izpadel zelo dobro. Gogarty je bil junak iz resničnega življenja, ki je večkrat skočil v Liffey in rešil ljudi, ki so se želeli utopiti (za kar niso bili vedno hvaležni), in ki je enkrat skočil samoiniciativno, da bi pobegnil pred usmrtitvijo s strani IRE, ko je kot politik nasprotoval irskim skrajnežem. Bil je tudi sočuten zdravnik, ki je spodbujal študente k ponižnosti in človečnosti pri njihovem delu.
Všeč mi je tudi Holden Caulfield v Sallingerjevem The Catcher in the Rye in z njim se lahko še vedno poistovetim, pa čeprav je minilo toliko let: je prepričljiv in smešen – bolj kot bi lahko rekli za večino drugih Salingerjevih stvaritev, izjemno zoprno družino Glass. Všeč mi je Richard Papen, ubogi pripovedovalec v The Secret History Donne Tartt, čeprav zaradi svoje apatije politike nevmešavanja postane sostorilec umora – mislim, da celo ljudje, ki jim je knjiga všeč, prezirajo včeino likov, a čutim, da bi se Richard kljub dokazom v zadnjem delu knjige nekako odkupil. Podobno kot Conradov lord Jim, ki je na koncu premagal trenutek šibkosti, ki ga je sramotil, ne v očeh sveta, ampak v svojih očeh. Rad imam like in ljudi v resničnem življenju, ki se svojih slabosti zavedajo in se zanje ne opravičujejo, ki se ne bojijo priznati, da so se motili.

Na čem trenutno delaš?
Skoraj sem zaključil dve povezani noveli The Fortune Teller’s Factotum in The Firemont Dorns. Obe se dogajata v istem izmišljenem mestu v Pennsylvaniji – nekje kot Allentown ali Scranton. Obe se osredotočata na dekleti v zgodnjih dvajsetih, ki se ne poznata dobro, a sta zrastli znotraj njunega perifernega vida. Ena prihaja iz nove denarne “dinastije”, postavljeni na očetu in mačehi, ki sta vpletena v plehki svet dnevne televizije, in se trudi ostati zunaj sveta rumenih estradnikov. Družina druge je denar pridobila s stoletnim trgovanjem z orožjem od ameriške državljanjske vojne do vojne v Koreji, dokler ni CIA prevzela družinskega posla in jih pustila bolj ali manj v bankrotu, v smislu financ in morale. Tako kot v The Last Thing the Angel Said narava zgodb in ozadij ne bi delovala, če bi jih skušal postaviti v Združeno kraljestvo – dejansko sem poskušal, a nič ni delovalo prepričljivo. Nisem preživel veliko časa v Ameriki, veliko tega je rezultat raziskave, literatue in filmov, ki se dogajajo v Združenih državah. Delam tudi na več kratkih zgodbah. Zdi se mi, da mi v zadnjem času vzamejo veliko časa. Dve sta čisto sveži. The Place of the Dead je izšla v Exiles, An Outsider Anthology založbe Blackwitch Press, Andabatae pa bo objavljena v Eunoia Review v avgustu. The Place of the Dead je neposreden prevod imena glavnega trga v Marakešu, Djma el Fnaa, in je precej stara zgodba, delno zasnovana na pettedenskem izletu po Maroku, ki sem ga imel leta 1989. Govori o paru, starem nekaj čez dvajset let, iz Durhama na severu Anglije in o tem, kako okolje vpliva na njun odnos. Andabatae pa se osredotoča na skupino džankijev v Rimu in njihovi postopni podobnosti z nesrečnimi gladiatorji, pravili so jim andabatae, ki so bili najnižji kriminalci in nevešči boja in so zabavali množice tako, da so jih silili v boj z obrazi, prekritimi s čeladami brez vizirjev, zaradi česar seveda niso videli nič.

Če bi srečal mladega (ali ne tako mladega) pisca, kaj bi mu rekel?
Srečujem čudne mlade pisce, a ponavadi ne iščejo mojega nasveta! To ni pritožba. Mislim, da je prav, da mladi pisci skušajo najti svojo pot. Sam se se trudil, da ne bi poslušal starih prdcev, ko sem bil mlad. Rečem, kar bi rekel komur koli kakršne koli starosti. Najprej, ali imaš glas, imaš kaj povedati? Kako veš? Napiši, kar nameravaš napisati, edino tako boš vedel zagotovo. Vztrajaj in objavljaj, s kolegi, drugimi pisci ali v revijah, tiskanih ali spletnih, in ne boj se mnenj drugih ljudi niti jih ne zavrzi. Razmisli o njih, ugotovi, kako se ujemajo s tvojim videnjem svojega dela. Piši za trg ali za občinstvo, a ne samo zato: obdrži del svojega dela, katerega pomen poznaš samo ti, drugi pa lahko uganejo ali pa ne, tako bo vedno resnično edinstveno, četudi se lepo vklaplja v žanr.

Hvala, Nick!

Leave a Reply