Pogovor z Noahom Charneyem

Noah je Američan, ki živi v Sloveniji, in je eden redkih intervjuvancev, s katerimi sem se dejansko v živo srečal – učenjak, umetnostni zgodovinar z doktoratom, strokovnjak za zločine v umetnosti. Predvsem pa je strasten pisec, med drugim avtor knjig The Art Thief, Stealing the Mystic Lamb: The True Story of the World’s Most Coveted Masterpiece in Art and Crime: Exploring the Dark Side of the Art World. Prav tako dela intervjuje s pisci pri The Daily Beast. Njegov spletni kotiček je NoahCharney.com, preverite pa tudi njegov blog in predavanje o zločinih v umetnosti na TEDxCelje.

Noah Charney

Noah Charney

Zdravo, Noah – kaj bi Noah Charney našim bralcem povedal o Noahu Charneyu?
No, dam veliko intervjujev in ti večinoma vsebujejo enakih pet vprašanj, zato bi rad prostovoljno podal par informacij, ki jih posredujem redkeje, in so ponavadi morda zabavnejše in presenetljivejše od običajnih vprašanj. Le redki na primer vedo, da sem precej dober v skvošu. V srednji šoli sem igral na turnirjih in enkrat sem se uvrstil kot šestdeseti najboljši igralec v Združenih državah med mlajšimi od 19 let. Postal sem član univerzitetnega moštva in bil sem precej hardcore. Še nikoli nisem izgubil denarnice in tudi ukradli mi je niso, zahvaljujoč mojemu edinemu trajnemu modnemu dodatku – verigi za denarnico. Od očeta sem pri petnajstih dobil denarnico na kroglasti verigi in od takrat so bile moje denarnice vedno pripete nanjo. Sem tudi goreč navijač Red Soxov, David Ortiz pa je moj najljubši igralec. Ne vem, kaj to pomeni evropskim bralcem, a pogledam si toliko tekem Soxov, kot le lahko, čeprav jih prenašajo v živo ob sedmih popoldne po ameriškem času, kar je ob dveh zjutraj tukaj, in trajajo tri ali štiri ure.

Umetniški kriminal se zdi zanimiva tema, ne le za pisanje proze o njem, ampak se tudi raziskovanje in predavanje o njem zdi kot sanjska služba. Kako si ugotovil, da je to področje, ki ga želiš raziskati in vanj vložiti strast in energijo?
Odkril sem ga, ko sem raziskoval snov za roman The Art Thief. Sem umetnostni zgodovinar, ampak uživam v filmih o umetniških tatvinah, kot je recimo The Thomas Crown Affair, zato sem želel področje dobro raziskati. Hitro sem ugotovil, da je o temi napisanega zelo malo, še posebej iz akademske perspektive. Na koncu sem se odločal, ali naj nadaljujem svoj podiplomski študij na področju tradicionalne zgodovine umetnosti ali na tem novem področju umetniškega kriminala, ki združuje umetnostno zgodovino, arheologijo, muzejske študije, nadzor, varnostne vede, pravo v umetnosti in kriminologijo, če jih omenim samo nekaj – zares je interdisciplinaren. Pa tudi zelo kul je, vsem, od vodovodarjev do profesorjev, se zdi fascinanten. Tako sem se, zahvaljujoč raziskavi za roman, prestavil na akademski študij umetniškega zločina.

Nam lahko poveš, kaj je ARCA?
ARCA je raziskovalna skupina, ki sem jo ustanovil leta 2006 kot most med relativno malo ljudmi po svetu, ki študirajo umetniški kriminal. Začelo se je s konferenco v Cambridgeu, ki je prva združila policijo in akademike in je v osnovi ustanovila področje študija umetniškega kriminala – oziroma tako pravi članek, ki je izšel pri New York Times Magazineu – in ki je dejansko lansirala mojo kariero. ARCA ima sedež v Italiji in počnemo vse sorte stvari na tem področju: imamo prvi (in edini) akademski program, ki študentom in odraslim omogoča študij umetniškega kriminala v našem podiplomskem programu umetniškega kriminala in varstva kulturne dediščine. Izdajamo prvo strokovno pregledano revijo na tem področju, The Journal of Art Crime. Organiziramo letno konferenco v Italiji in drugod, kot recimo tisto, ki smo jo nedavno imeli v Muzeju V&A v londonu. In izdajamo akademske knjige, eno tako pravkar urejam in bo izšla pozimi v založbi Palgrave.

Toliko različnih stvari počneš – kakšen je tvoj tipičen delovni dan?
To lahko najlažje razložim s člankom, ki sem ga napisal za AirBeletrino, “Dveurni delovni dan”. Danes je moje življenje precej drugačno, odkar imam dveletno in trimesečno hčerko. Delo moram vtakniti v delovnik, kadar pač lahko in zajamčeni imam zgolj okoli dve uri na dan. Tako razkosam svoje delo na majhne koščke, ki jih lahko opravim, ko si tu ali tam ukradem pol ure. Na tak način sicer ne morem pisati proze, zato je, odkar sem napisal roman, minilo precej časa. A v kratkih curkih lahko napišem neleposlovje ali članek za revijo. Pišem veliko člankov za revije, vendar se nimam za novinarja. Eno leto sem objavil dvainšestdeset člankov in dva intervjuja! Ko pišem knjige in poučujem, težko pišem dobro, če sem v administrativnem načinu, zato skušam obdelati mejle dvakrat tedensko (ob torkih in petkih) in vse administrativno delo opraviti v skoncentriranih dneh, da v preostalih dneh o njih niti ne razmišljam. Pri pisanju neleposlovja sem zelo učinkovit – prvi osnutek članka, dolg solidnih 1500 besed, lahko spišem v devetdesetih minutah in uredim v dodatnih tridesetih. Ampak odkar imam otroke, se mrzlično trudim opraviti čim več dela, preden se starejša hčerka vrne iz vrtca, kar pomeni, da resnično nimam prostega časa in se fokusiram na hitrost in učinkovitost, ko bi bilo fino, če bi si lahko vzel več časa in izdelke spoliral do visokega sijaja. Ampak deluje, to je najpomembneje.

Imaš kakrše koli rutine ali rituale, ki ti pomagajo pognati ustvarjalne sokove?
Ko bi si le lahko privoščil čarobni klobuk in poslušal samo Mozarta. Pravzaprav nikdar nisem imel svoje pisarne, zmeraj delam doma na kavču ali v lokalu. Moj idealni delovnik v zadnjih letih bi bil, če bi se lahko sparkiral v Kavarni Veronika, spil ogromno kave, potem pa med odmorom sprehodil svojega perujskega golega psa, Huberta van Eycka, da bi si uredil misli. Ko bosta otroka stara osemnajst let in bosta zapustila dom, si bom oblikoval fantastčno delovno sobo in kupil čarobni klobuk. Do takrat pa …

Kaj trenutno počneš (če ni skrivnost)?
Toliko stvari naenkrat! V maju je izšla moja nova knjiga (The Art of Forgery, Phaidon). Delam zadnje popravke zbirke esejev, ki jo urejam (Art Crime: Terrorists, Tomb Raiders, Forgers and Thieves, Palgrave). Soavtor zaključuje novo veliko neleposlovno knjigo, ki izide prihodnje leto (The Collector of Lives: Giorgio Vasari and the Invention of Art). Za Washington Post moram napisati prva dva velika prispevka in več člankov na mesec za druge revije. Pravkar sem pripravil delavnice, ki jih bom vodil na Filofaksu v Ljubljani. K trem, ki sem jih imel v preteklosti (Pisanje za publikacije, Pisanje za anglofonske bralce in Javno govorjenje), dodajam tri nove, ki bi morale biti zanimive. Specializacija v pisanju knjig za tiste, ki so se udeležili mojih drugih delavnic pisanja in bi radi razvili in začeli pisati knjigo z mojimi inštrukcijami. Skupaj z Brankom Đurićem Đurom učiva pisanje in režiranje za oder in zaslon, ki bo zabavno – sva pisateljska partnerja, prijatelja in se veliko smejeva, učila pa bova v kombinaciji angleščine, slovenščine in bosanščine. In mogoče zame najzanimivejše – koordiniral bom poseben tečaj z naslovom Pisanje kot poklic v Sloveniji, kjer bodo kot gostujoči profesorji nastopili štirje znani Slovenci: Miha Kovač, Vesna Milek, Miha Mazzini in Goran Vojnović. Moje delavnice so odprte za vse, prijavite pa se lahko na Filofaksu – vsi ste dobrodošli!

Natisnjena ali elektronska knjiga – katera ti je ljubša?
Tiskane knjige so bolj simpatične, a so eKnjige priročnejše in na dolgi rok bolj praktične. Vedno bomo imeli tiskane knjige, a postanejo lahko neke vrste posebni zbirateljski predmeti, ko bodo eKnjige postale standard. Ko ležeš zvečer v posteljo, da bi bral, medtem ko tvoja žena skuša zaspati, imajo eKnjige prednost.

So zate družbeni mediji kot sredstvo za promocijo tvojega dela in mreženje s podobno mislečimi ljudmi pomembni?
Ne ravno, a publicisti mi zmeraj pravijo, da jih moram uporabljati. Nikoli na primer nisem imel Twitterja. Imam okoli 1000 “prijateljev” na Facebooku (od katerih večine nisem še nikoli srečal), kar se zdi veliko, mnogi med njimi so vplivni, slavni pisci. Ampak 1000 enostavno ni dovolj, da bi kar koli pomenilo za prodajo knjig – imam kolege z deset in s sto tisoč prijatelji, kar je že bolj omembe vredno. Število sledilcev, ki jih dobiš organsko, nima nekega vpliva – šele ko dosežeš petmestna števila (10000 in več), lahko to nekaj pomeni. Prepričan sem, da je v Sloveniji to drugače, ampak govorim o ameriškem ali svetovnem tržišču. Uporabljam Facebook, vendar izključno za profesionalne zadeve (nobena osebna stvar se ne znajde gori) in rad ga imam za nekakšno ropotarnico za moje članke in projekte.

Kaj misliš o slovenski književnosti in naši bralni kulturi?
Res mi je všeč proza Mihe Mazzinija in Gorana Vojnoviča, navdušen sem bil na Alamutom. Rad imam tudi poezijo in eseje Aleša Štegra. Imam srečo, da veliko urejam in svetujem slovenskim avtorjem, delal sem z Miho, Goranom, Alešem, Luko Novakom, Vladom Kreslinom, Jožetom Pirjevcem, Gabrielo Babnik, Božidarjem Novakom, … Urejam prevode v angleščino, da jih pripravim za objavo (ker se tudi dobri prevodi zdijo kot prevodi, zato je dobro, da imaš pisca in naravnega govorca, da ti besedilo na koncu spolira) in pomagam avtorjem najti dobrega založnika v tujini, včasih pa tudi agenta. Dobiti dobrega književnega agenta je najtežja stvar za avtorja. Pred nedavnim sem priskrbel agenta Alešu Štegru in Jožetu Pirjevcu in zadovoljen sem, da sem ju predal v dobre roke za njuno pisateljsko kariero na tujem. Bralna kultura v Sloveniji je strastna, ampak drobna. In ljudje si raje izposojajo knjige v knjižnici kot v kateri koli drugi deželi, zaradi česar tukaj težko živiš kot pisec. Eden mojih tečajev na Filofaksu, Pisanje za publikacije, uči Slovence, kako zaslužiti in celo živeti od pisanja v angleščini za tuje revije in založnike, hkrati pa živeti tukaj. Mnogi si to želijo, pa ne vedo, kako. Jaz jim to z veseljem pokažem. Slovenski eseji in akademsko pisanje so povsem druga zgodba … Za moje razmišljanje glede tega vas bi preusmeril na drugi esej, ki sem ga napisal za AirBeletrino, z naslovom “Ali so evropski eseji slabi?”

Kdo so tvoji literarni junaki?
Ko sem bil mlajši, sem imel na to bolj pretenciozen odgovor. Rekel bi Joyce, Shakespeare in Kundera. Danes me bolj zanima takojšnja potešitev, ki pa ima vseeno neko težo. Mislim, da je Stephen King tako dober pisec kot kateri koli drug, kadar koli, neglede na žanr. Tom Stoppard zaradi dram. John Stubbs, kolega izseljenec, ki živi v Sloveniji, ne bi mogel biti boljši zgodovinski in biografski pisec. Te dni veliko poslušam avdio knjige in zares sem užival v Dickensu. Cenim, če me spravijo v smeh, saj je to redko in dragoceno – z veseljem preberem vse, kar napiše Gary Shteyngart. In Benjamin Percy, ki napiše hudiča in pol, česar koli se loti, od ocen knjig do romanov.

Ko srečaš mladega pisca, ki ravno začenja, kakšen nasvet mu daš?
Udeleži se mojih delavnic … Učim vse, kar moraš vedeti, in tega te nihče ne želi naučiti.

Hvala, Noah!

Leave a Reply