Pogovor z Richardom Godwinom

Naš tretji literarni gost je Richard Godwin, ki je pred kratkim izdal Vstajenje apostola, triler o človeku, ki križa politike. Piše temne krimi zgodbe s pridihom grozljivke in ima zgodbe objavljene tako v tradicionalni kot digitalni obliki plus zgodbe objavljene po spletu. O njem in njegovem delu si lahko preberete na www.richardgodwin.net, kjer tudi bloga, predstavlja intervjuje s kolegi pisci (Prijateljski pomenki v klavnici), ima povezave do velike množice zgodb, itd … Njegov drugi roman ima naslov G. Glamur – torej, imejte tega tipa na očeh!

Richard Godwin

Zdravo, Richard. Hvala ti za priložnost za pogovor. Povej prosim našim bralcem kaj o sebi.
Pišem kriminalke in grozljivke, poezijo in leposlovje. Začel sem pisati drame. Predaval sem angleško in ameriško književnost na londonski univerzi. Rodil sem se v Londonu in potovanje po širnem svetu je bil del moje kariere in kulturnih interesov. Blogam v Klavnici, kjer imam nenavadne in priljubljene intervjuje s pisci.

„Candy je izgubila zob, ko ga je vlekla županu Sprucevillea“, kot se začne ena od tvojih zgodb (Dobrodošel v Drekogradu, rit) – zdaj, tak stavek ti ne dovoli stran od zgodbe, dokler ne prideš do konca. Kako se lotiš pisanja, da potegneš bralca noter?
S prvimi nekaj vrsticami želim izzvati svet, svet, ki zapelje in pritegne in dopušča likom, da se razvijajo z njim.
Omenjena zgodba želi zgolj prikazati, da lahko seks s politiki povzroči težave z zobmi.

Tvoj žanr gotovo zahteva ogromno razmišljanja in raziskave? Ali preprosto spišeš celo zgodbo v glavi, stuhtaš vse zaplete in zasuke in jo potem razvlečeš na papir kot testo za pico?
Zgodbe in romani zahtevajo drugačen pristop. Zgodbe pišem organsko. Romane pa raziščem in načrtujem. Včasih, odvisno od snovi, lahko to zahteva več raziskovanja.

Obisk na tvoji spletni strani dokaže, da si ogromno naredil. Tu so neštete povezave do tvojih zgodb po spletu. Kakšen je točno videti tvoj delavnik?
Pišem vsak dan. N to gledam kot na vajo teniškega servisa. Odgovarjam na elektronsko pošto. Ogromno tudi mrežim prek spleta.

Politiki v moji državi so precej nepriljubljeno krdelo. Pričakovali smo nove obraze, nova imena, imamo pa spet samo stare, ki preprosto menjavajajo položaje – ideja o človeku, ki jih kaznuje, se bi morala poroditi v glavi katerega od naših piscev. Kako in kje si dobil navdih za svoj debitantski triler?
V Vstajenju apostola sem želel pisati o serijskem morilcu, s katerim bi ljudje sočustvovali. Glede na nivo nepoštenosti, ki so je politiki zmožni globalno, je moj glavi lik, ki križa politike, osvojil srca in duše bralcev. Zdelo se mi je naravno, da bi morilec ciljal na politike.
V zgodovini smo doživeli atentate na politike, zakaj ne bi tega prenesel na serijske umore?
Razišljam, da bi začel lobirati za nov davek, ki bi prenovil korektno porazdelitev bogastva. To je davek na politične laži – vsakič, ko politika odkrijejo na laži, bi bil ta obdavčen med 10 in 90 odstotki plače, odvisno od resnosti njegove nepoštenosti.

Čudovito se mi zdi, kako ti in tvoji kolegi pisci eden drugega nesebično podpirate in navzkrižno promovirate: delate intervjuje, širite novice o novih delih itd … prek svojih blogov, Twitterja in Facebooka. Nobenega ljubosumja in zavisti …
Mislim, da se pisci kriminalk medsebojno podpiramo. To je čudna anomalija, kakrše nekdo od zunaj niti ne sluti. Za razliko od tistih, ki se posmehujejo žanrski prozi in se radi označujejo za literate, je med krimi pisci malo zoprnosti. Tukaj je tudi nekaj najboljšega pisanja na svetu. Osebno vidim literarno leposlovje samo kot še en žanr.

Kako bi opisal svoj slog?
Pišem kriminalke, grozljivke, literarno prozo in poezijo. Torej pogosto menjavam sloge. Svoj slog bi opisal kot opisnega in temnega. Rekel bi tudi, da je liričen in napet. Znan sem po tem, da v zgodbah menjavam smer in šokiram, pa tudi po psihološki globini in dobrih dialogih.

Katere pisce najbolj občuduješ?
Mislim, da sta bila Dostojevski in Dickens genija, enako tudi Shakespeare in Ben Jonson. Obožujem dela Grahama Greena, T. S. Elliota, Elmorea Leonarda in Cormaca McCarthyja. Seznam bi lahko nadaljeval.

Na poti je drugi roman – kaj pa pride za G. Glamurjem?
G. Glamur je zunaj. Pripoveduje o dizajnerskem svetu polnem dizajnerskih dobrin, lepih žensk, oblečenih v Versaceja in Guccija, ki obiskujejo svoje ljubimce, medtem ko jih opazujejo, in o morilcu med njimi. Sinopsis: Nekaj temnega preži na blišč prizorišča glamurja. Višji preiskovalni inšpektor Jackson Flare in inšpektorica Mandy Steele preiskujeta niz bizarnih ubojev bogatih in glamuroznih. Kamere, dizajnerske znamke, lepe ženske in premožni moški polnijo strani te temne pripovedi, ob kateri boste ugibali do nepredvidljivega konca. Vse je del pretresljivega skrivnostnega romana o svetu glamurja z neznanim vsiljivcem. Morilec v G. Glamurju se spona na dizajn in ve, kaj pomenijo blagovne znamke njegovim žrtvam. Njihove kože znamči. Po volji napada in uničuje in spravlja policijo v zadrego.
Višji preiskovalni inšpektor Flare in inšpektorica Steele skušata ujeti morilca, ki jima je zlezel v glavo. Med preiskavo vstopita v dvorano ogledal in se znajdeta pred zidom skrivnostnosti. Preiskava Flarea in Steelovo – ki tudi sama čuvata skrivnosti – pripravi k temačnim dejanjem. Morilec pa vse opazuje.

Mr. Glamour - cover

Trenutno pišem dva romana. Italijanski založnik mi je naročil kratek noir roman, ki se dogaja v Londonu in obuja mesto. Prav tako pišem nadaljevanje Vstajenja apostola z odgovori na mnoga vprašanja. Antologija mojih zgodb Gorčični mož je kot eKnjiga izšla pri Pulp Metal Fiction. Vsebuje nekaj že objavljenih in nekaj novih zgodb o najljubšem kulinaričnem morilcu.

Kak nasvet za sveže mlade (in ne tako mlade) pisce?
Skušajte pisati vsak dan. Poskušajte brati, kolikor lahko in vprašajte se, kako avtorji dosežejo svoje učinke.

Hvala ti, Richard – užitek je bilo govoriti s tabo.
Hvala tebi, Renato, da si bil tako dober gostitelj, meni je bilo v zadovoljstvo biti tukaj.

Leave a Reply