Pogovor z Richardom Thomasom

Naš najnovejši gost je Richard Thomas, nadarjeni pisec transgresivne neo-noir proze, grafični oblikovalec, oglaševalski art direktor, kolumnist na Litreactorju, trenutno pa tudi glavni urednik pri Dark House Press – med drugim. Z impresivno bibliografijo (roman Transubstantiate, zbirki zgodb Staring Into The Abyss in Herniated Roots in ogromno zgodb, objavljenih v literarnih revijah, antologijah in na spletu) in s teoretičnim pisanjem o pisanju na LitReactorju je nedvomno avtoriteta v književnosti in ponosni smo, da mu lahko postavimo par vprašanj. Najdete ga na What Does Not Kill Me.

Richard Thomas

Richard Thomas

 

Pozdravljen, Richard – povej nam kaj o sebi.
Rojen sem v St. Louisu (Missouri) in sem študiral na Univerzi Bradley v Peorii (Illinois). Tam sem zares odkril ljubezen do pisane besede. Strasten bralec sem bil že kot otrok, pisati pa sem začel na faksu. Šele po petnajstih letih kariere grafičnega oblikovalca in art direktorja sem se zbudil in ugotovil, da sem nesrečen, neizpolnjen. Odraščal sem ob branju Stephena Kinga in beatnikov na faksu, a šele Chuck Palahniuk me je zares vzburil, potem ko sem videl film Fight Club, njegovo delo pa me je pripeljalo do tria Will Christopher Baer, Craig Clevenger in Stephen Graham Jones. Spoznal sem neo-noir prozo in ugotovil, da je to tisto, kar si želim pisati. Učil sem se pri Craigu, ki je rekel, da sem precej nadarjen. Vzpodbudil me je, da pošljem naokoli svojo zgodbo Stillness, ki so jo nazadnje sprejeli v Shivers VI (Cemetery Dance), kjer je bila objavljena med drugimi ob Stephenu Kingu in Petru Straubu. Takrat sem se kot avtor prerodil.

Si zelo kreativen tip, delaš v grafičnem dizajnu, oglaševanju, pišeš in urejaš prozo … Kje se čutiš najbolj izpolnjenega?
Prav gotovo v pisanju, to me najbolj izpolnjuje. Rad pripovedujem zgodbe, gradim svetove in čutim, da imam priložnost početi nekaj posebnega, vsakič ko sedem k pisanju. Imam priložnost zabavati ljudi, a jih tudi razsvetljevati, jim morda vnesti malenkost več veselja v življenju.

Kakšno mnenje imaš o oglaševanju?
Zdi se nujno zlo, kot recimo Amazon. Mislim, da je lahko manipulativno in plenilsko, a v njem najdeš tudi veliko fantastičnega kreativnega dela in ljudje so radi obveščeni. Nekaj te odgovornosti prelagam na potrošnika, kupec je sam odgovoren za nakup in vse to. Ravnaj kot dober gospodar, in zavedaj se, da ti hočejo nekaj prodati. Pogosto se mi gabi potrošništvo in plitko obnašanje ljudi. Po mojem se zato obračam v umetnost – celo, ko se posvečam karieri, nekako se zdi bolj plemenito. Vem, da ne zdravi raka, a vseeno.

Kakšen je videti tvoj tipičen delovni dan? (Najbrž traja več kot običajnih 24 ur! :))
Odvisno. Če delam pri naročniku, so moji dnevi precej dolgočasni – vstanem, spijem kavo, peljem otroke v šolo, potem se odpeljem na delo. Večino dneva preživim v oblikovanju za računalnikom, potem se vrnem domov, večerjam z družino, z otroki delam domačo nalogo, potem pa morda malo televizije ali branja. Če nisem pri naročniku ali če je konec tedna, se peham kot norec, pišem zgodbe, prebiram prispela besedila za Dark House Press, pišem kolumne, berem ocene knjig, dobivam promocijska besedila, potrjujem kreative in še bi lahko naštevali. 2014 bo precej divje leto.

Povej kaj o LitReactorju, kjer si redni sodelavec – pošiljaš svoje zgodbe v pisateljsko delavnico, objavljaš članke o pisanju in si tudi inštruktor mehanike kratke zgodbe. Kako te aktivnosti pripomorejo tvojemu pisanju in tebi kot piscu, umetniku?
Začel sem pri The Cult, potem pa se je vse prestavilo v LitReactor. Definitvno so bili časi, ko je to bil neprecenljiv del mojega procesa, tako je bilo tudi z Write Clubom, zasebno delavnico. V njem sem sodeloval več let. Na neki točki pa sem postal dovolj neodvisen in prav tako strog do svojega pisanja, kot so lahko drugi. Vem, kaj bi rad naredil in precej dobro nagonsko čutim, kakšno pisanje deluje, kakšno pa ne. Ampak skupnost na LR je zagotovo fantastična. Dolgo časa se mi je zdelo, da nimam kaj povedati o pisanju, da nisem nikakršna avtoriteta, da se samo borim v strelskih jarkih kot vsi drugi, tako da mi je bilo neugodno pisati o procesu, tehnikah ali industriji. Šele končan podiplomski študij mi je pomagal, da sem dobil občutek, da pa morda le lahko vsaj govorim o the stvareh, da samo delim izkušnje in vidim, ali to komu kaj pomeni.Saj delamo vsi iste stvari, ne? Ampak v resnici se nimam za avtoriteto na nobenem področju. Stvari, ki jih učim na LR, sem se naučil na predavanjih, ki sem jih poslušal ne samo na podiplomskem programu, ampak tudi pri drugih piscih, kot so Clevenger, Max Barry, Monica Drake, Jack Ketchum, Stephen Graham Jones, itd.

Kako gledaš na literarne delavnice, v katerih si sodeloval?
Poleg LR je tu še The Cult, Write Club in seveda moj podiplomski program. Mislim, da mreženje, da imaš nekoga, od kogar se odbijajo ideje, ljudi, ki jim zaupaš, potem to lahko pomaga avtorju najti zaupanje vase in brusiti znanje. Ampak s časom moraš najti svoj glas, kar včasih pomeni boj za različne aspekte svojega pisanja. Ena najtežjih stvari pri delavnicah je, da pogruntaš, kateri nasvet upoštevati in katerega ne. To je zapleteno. A sčasoma to ugotoviš. Iz delavnic dobiš, kar vanje vložiš. Če lahko najdeš peščico avtorjev, ki jim lahko zaupaš, podobne glasove, potem ti to lahko zagotovo pomaga.

Kaj pa tvoji drugi družabni kanali – LinkedIn, Twitter, facebook? Kako pomembni so zate in za tvojo umetnost?
Facebook in Twitter sta zares fantastična. Lahko se povezujem s tolikimi avtorji in imam toliko odličnih pogovorov, zlasti na Facebooku. Veliko prijateljev sem spoznal in predstavlja tudi fantastičen način, da govoriš o dnevnih zadevah, promoviraš svoje delo, podpiraš druge ustvarjalne ljudi, itd. Mislim, da ne bi imel niti približno toliko občinstva, kot ga trenutno imam, če ne bi bilo družabnih medijev. Dodatni bonus je, da te ne stanejo denarja, vložiš samo čas. Enako je z GoodReads. Vem, da ljudje odkrivajo moje pisanje prek družabnih medijev in me celo vabijo, da bi predaval na njihovih šolah ali pomagal urediti njihovo pisanje, ogromno je fantastičnih priložnosti. Da ne omenjam, da vedno najdem kaj, kar me nasmeje. Humor in prijaznost na družabnih medijih res pomagata razbiti resnost in osamljenost, ki ju prinaša pisanje. Pogosto si sam z računalnikom in garaš brez kogar koli v bližini. Mislim, da je neprecenljivo imeti tako mrežo. Če to prakticiraš pravilno, ti lahko veliko pripomore v pisateljskem razvoju.

Kdo so tvoji literarni heroji? Kako te navdihujejo?
Odraščal sem ob Stephenu Kingu in prebral sem praktično vse, kar je napisal. Pokazal mi je, kako lahko kot pisec ustvariš kariero – začel je resnično skromno. Pokazal je tudi, kako se lahko trenutni glasovi v žanru grozljivk razširijo. Tu niso samo vampirji in demoni, velikokrat so lahko groza, ki jo izkusiš, naši sosedje, mi. Nenehno me navdihujejo avtorji, ki so tukaj v jarkih z mano – avtorji, ki zagovarjajo žanrsko prozo in ji potem dodajo literarno vrednost, da ustvarijo brihtne, očarljive in trajne pripovedi.To so avtorji, ki jih izdajam pri Dark House Press, ljudje kot Brian Evenson, Stephen Graham Jones, Benjamin Percy, Craig Davidson, Matt Bell, Roxane Gay, Craig Clevenger, Lindsay Hunter, Paul Tremblay, Letitia Trent, kyle Minor, in toliko drugih. Navdihujejo me tako, da mi kažejo, kako lahko raztegneš žare, ki jih poznamo, in jih ponesejo v novo smer in sprejemajo najboljše kose vseh vrst pisanja.

Tvoje pisanje ima posebno kakovost, kjer ne moreš samo preleteti strani od začetka do konca – so deli, kjer se enostavno moraš ustaviti, še enkrat prebrati in premisliti, kaj hudiča se je pravkar zgodilo. Kako bi opisal svoj slog?
No, hvala. Ponavadi pravim svojem pisanju neo-noir, kar pomeni “nova črna”. Je vse, o čemer sem pravkar govoril – sprejemanje svojih korenin z branjem fantazijskega žanra, znanstvene fantastike in grozljivk in dodajanje vplivov literarne proze, da bi ustvaril nove zgodbe, ki niso tipične, ki ne ciljajo na najnižji skupni imenovalec. Predvsem skušam pisati zgodbe in romane, ki lahko obstajajo na vsaj dveh nivojih – prvi je zabava, zgodbe, ki te silijo k obračanju strani in v katerih se dogaja, akcija je v ospredju, lik se znajde v težavah in konflikt se razreši na zadovoljiv način. Drugi je v bolj prefinjenem načinu, sloji prizorišča, podobe, simboli, čustva in nakazovanja, ki, upam, prispevajo k nekemu trajnejšemu vtisu. Rad bi, da se občinstvo zabava, da se vzburi, prestraši, da je napeto, ko pa je konec, želim, da razmišljajo o tem, kar so pravkar prebrali, in če lahko to, kar sem napisal, pronica v njihova življenja, potem sem opravil svoje delo. V tragičnem pisanju lahko – kot to vidim jaz – izstopiš iz teme in rečeš: “Hvala bogu, da to nisem bil jaz!” ali “To je bilo napeto!” in ti je prav. Vožnja z vlakcem smrti, doživiš vznemirjenje, a potem odložiš knjigo in se vrneš v svoje mirno, normalno življenje.

Veliko raziskuješ ali pišeš naravnost iz glave?
Raziskujem, kadar gre za temo, o kateri ne vem veliko. To je lahko marsikaj, od orožja do tega, kakšne cvetlice in rastline rastejo v džungli, pa do tega, kakšne stvari bi videl kmet v letopisu, da bi ga opozorilo na prihajajočo hudo zimo (recimo gosenice, pajkove mreže, želod …). Večinoma pa začnem z idejo ali čustvom in pišem iz tega trenutka. Skušam začeti s ključnim trenutkom, “spodbujajočim incidentom”, kjer stvari iztirijo, “in medias res”, v sredi stvari. Ponavadi ne snujem vnaprej, raje ustvarim ljudi, like in jim potem sledim, da vidim, kako se odzivajo na trenutne situacije. Če sem pošten in iskren do tega, kar so, potem so odzivi ustrezni – junak ostane in se bori, strahopetec zbeži. Ali pa to obrneš in opazuješ, kaj se bo zgodilo. Ne pišem pa z predhodno zasnovo, ker se mi zdi, da silim zgodbo v določeno smer. Rad imam tisti občutek odkritja.

Na čem trenutno delaš?
Glede mojega pisanje se moj agent trudi prodati moj drugi roman, Disinteggration, neo-noir triler o človeku, ki izgubi družino in se sesuje, nekakšna mešanica med Dexterjem in Falling Down. Ponujam tudi knjigo z naslovom Four Corners, štiri novele, ki smo jih napisali Nik Korpon, Axel Taiari, Caleb Ross in jaz – nekaj v stilu Sin City. Naokoli pošiljam tretjo zbirko zgodb Tribulations in dve zgodbi iz mojega podiplomca. Trenutno ne pišem nič novega. Tretji roman z naslovom Incarnate in se bo morda imenoval Hiraeth, je obstal pri približno 8.000 besedah. Bo pa v Cemetery Dance v letu 2014 izšla moja zgodba Chasing Ghosts, zaradi česar sem navdušen.
Veliko tudi urejam, tri antologije bodo izšle leta 2014 – prva knjiga založbe Dark House Press (kjer sem glavni urednik), z naslovom The new Black, nekakašna “best of neo-noir” zadnjih petih ali desetih let, Burnt Tongues, antologije transgresivne proze, ki sem jo uredil skupaj s Chuckom Palahniukom in Dennisom Widmyrjem (Medallion Press) in antologija napetih zgodb, ki so jih napisale ženske, za Black Lawrence Press, z naslovom The Lineup: 25 Provocative Women Writers.
Poleg the uredniških nastopov bom izdal še tri knjige pri Dark House Press – Echo Lake Letitie Trent, južni gotski triler, After The People Lights Have Gone Off Stephena Grahama Jonesa, zbirko literarnih grozljivk, in prvo knjigo trilogije Joshua City Okle Elliott in Raula Clementa. Res se veselim vseh teh knjig.

Kakšen nasvet bi dal mlademu piscu?
Poišči svoj glas in nenehno beri. To nekako gre skupaj, ne? V katerem koli žanru pišeš, ga beri, vse preberi – mojstre, uveljavljajoče glasove, kratke zgodbe, romane, itd. Beri tudi druge žanre, da vidiš, kaj se lahko naučiš od različnih glasov. Nekje na poti boš spoznal, kako se v vse to vklaplja tvoj glas in potem lahko začneš ustvarjati svoj opus, pisati zgodbe, ki bi jih rad pisal.

Hvala, Richard!
Hvala tebi, počaščen sem. Resnično sem užival v vprašanjih in upam, da bodo odgovori pomagali komu drugemu, da bo prav tako sledil svojim sanjam.

Leave a Reply