Pogovor z Valerie Dalena in Mikom Fuhrmannom

Pred časom smo se že pogovarjali s filmarji, zakaj se ne bi še zdaj? Naša najnovejša gosta sta Valerie Dalena in Mike Fuhrmann, ustvarjalni filmski duo. Napisala, zrežirala in sproducirala sta več filmov, kot naprimer nagrajeni lepi nemi film The Case Of Conrad Cooper in Debris. Z zadovoljstvom sem prebral scenarij za Rest In Pain, sprevrženo nadrealistično grozljivko, za katero komaj čakam, da jo vidim.

Valerie Dalena&Mike Fuhrmann

Valerie Dalena&Mike Fuhrmann

 

Pozdravljena, Valerie in Mike, nam lahko povesta kaj malega o sebi?
Valerie: Kot otrok sem rada pisala in ilustrirala zgodbe, nisem pa si mislila, da sem dobra. Kot večina otrok sem imela divjo domišljijo. Postala sem dirkalni konj, zdravnik, slavna igralka ali pevka. Producirala sem svoje drame v kleti, dajala vloge sosednjim otrokom, imela vaje in prodajala vstopnice. Na faksu sem znala napisati brutalen esej. V prvi službi po faksu sem pisala scenarije za modne produkcije v večjih gledališčih. Ko me je enkrat zagrabila mrzlica, se nisem mogla ustaviti. Na UCLA sem študirala pisanje romana in hitro podpisala pogodbo z agentom. A to je druga zgodba. Vmes je prišlo življenje in odgovornost, a konec leta 2009 sem začela pisati scenarije in študirala kot zmešana – UCLA, Gotham NY, ScreenwritingU. Od takrat sem dokončala več celovečernih trilerjev, ki so se dobro odrezali na natečajih, vklučno s polfinali nagrad 2015 PAGE in finali 2015 Creative World Awards. Pred tem sem imela nekaj „resnih služb“, urednica revije GLAMOUR na zahodni obali, režiserka modnih dogodkov velikih trgovskih verig in programska vodja pri Medagencijskem odboru za zlorabo in zapostavljanje otrok. Imam magisterij iz klinične psihologije. Moje poslanstvo je zdaj pisanje zgodb in snemanje filmov, ki ljudem dajo misliti, z močnimi temami in dinamičnimi liki, ki se na začetku zdijo eno, kasneje pa ugotoviš, da so nekaj čisto drugega.
Mike: Že kot najstnik sem vedno oboževal pripovedovanje zgodb. Sanjaril sem, da bom risar stripov in precej svojega časa sem posvetil risanju karikatur za prijatelje in za šolske namene. Odkar pomnim, so me zmeraj videli kot ustvarjalni možganski trust za ljudi, ki so me obkrožali – kot nekoga iz ozadja, ki je prihajal z velikimi idejami. Po čistem naključju sem končal v nemški filmski šoli (poleg dela v oglaševalski industriji).
Na žalost sem ugotovil, da je ta prostor poln ljudi, ki razmišljajo ozko. Vsi inštruktorji so mi razlagali, da so moje ideje pretežke, da bi jih uresničili, in da so težave na celi črti. Meni je to bil zgolj dokaz, da teh ljudi ne želim v svoji ekipi. Zato sem se vpisal na spletni tečaj pisanja scenarija ScreenwritingU v Los Angelesu. Danes živim s svojo družino v Švici, kjer vodim marketinški in produktni oddelek medicinsko-tehnoločkega podjetja in imam svoj filmski posel skupaj z Valerie in mnogimi drugimi pisci in filmarji po svetu.

Pisanje scenarija (in pisanje nasploh) je osamljeno početje – Rest In Pain sta napisala oba, a vajino pisanje teče gladko od začetka do konca. Kako sodelujeta? Kako si delita svoji vlogi?
Valerie: Z Mikom je tako zabavno sodelovati. Je pameten, kreativen in lahko v trenutku zadene, kar je pomembno in kaj ne deluje. Sodelovanje predstavlja izziv, ker je pisanje tako osebno. Deliti si moraš vizijo, imeti moraš zelo podoben okus in svetovni nazor. To je prvič, da sva z Mikom nekaj napisala skupaj, zato sva morala odkriti svoj ritem. Zdi se, da nagonsko ve, kaj deluje in v večjem smislu zgodbe, kjer se jaz nagibam k pisanju prizora vedno znova, dokler se me čustveno ne dotakne, dokler niso hitrost in dialogi ravno pravi. Lahko se priženem do norosti. Ta izdelek sva si tako lepo podajala. Ko sva enkrat imela splošen obris, sva se ponavadi pogovarjala o vsebini prizorov, pomenu, splošnem dialogu. Jaz sem skicirala idejo, Mike pa je podajal komentarje, kot „odličen prizor, ampak …“, „ta je preveč na prvo žogo, preveč pove“ ali „všeč mi je“. Oba sva imela podobno vizijo glede vzdušja in tona. Oba sva ga hotela povleči v zelo temno področje, ampak ga potem obrniti tako, da bi obravnaval univerzalno temo pregleda lastnega življenja, priznanja napak in iskanja odrešitve.
Najin trud se že obrestuje. Dobila sva odlične kritike, oceno „Zelo priporočam“ avtorja/producenta/pisca Billa Boyla in bila v letu 2015 izbrana za delavnico Stowe Story Lab v Vermontu.
Mike: To je resnično bilo sodelovanje. Ideja za Rest In Pain se je porodila, ko sem bil na filmski šoli v Nemčiji in to je bil eden tistih projektov, ki so bili preveč komplicirani za realizacijo. Ko sem uspešno delal z Valerie na najinem kratkem filmu The Case of Conrad Cooper, sem ji razložil to idejo. Od ideje do končnega scenarija se je spremenilo veliko stvari – celo spol glavnega lika. Šlo je za resnično in zelo učinkovito sodelovanje. Medtem ko je Valerie napisala večino besedila, sva v šestih mesecih izmenjavala zamisli skoraj vsak dan. Imela sva veliko seans prek skypa, v katerih sva govorila o zgodbi, obratih, vizualnih zamislih in o dejanskih dialogih.

Imata kako posebno rutino, ki vama požene ustvarjalne sokove?
Valerie: Mike bo najbrž rekel „seks, droge in rock’n’roll“, haha. Jaz pa – umiri možgane, sanjari, domišljaj si, meditiraj. To deluje najbolj, kadar se zataknem, ko se počutim, kot da hodim po stokrat prehojeni poti. Nenehno se sprašujem: „Ja, to je kar okej, ampak kaj bi povzdignilo idejo, kaj bi bil tukaj najbolj nor ekstrem?“ Vedno lahko stvar nekoliko ublažiš. Tudi tek pomaga – pretvarjam se, da sem dirkalni konj.
Mike: Seks, droge in rock’n’roll.

Kako pomembni se vama zdijo družbeni mediji za promocijo svojega dela in povezovanja z drugimi ustvarjalci?
Valerie: Zelo pomembni so za povezovanje z drugimi ustvarjalci in potencialnimi oboževalci. Z Mikom uporabljava zaprte skupine za shranjevanje najinih misli, zanimivih člankov/videov in virov.
Mike: So odlična platforma za povezovanje z drugimi. Imava tudi nekaj zaprtih skupin, znotraj katerih sodelujeva z drugimi pisci, deliva zamisli, ali celo zaprte skupine samo za Valerie in mene, da se pogovarjava o zamislih in kronoloških zaporedjih. Prek elektronske pošte bi to bila zmešnjava.

Pogosto pisce sprašujem, ali so si kdaj želeli pisati za film ali televizijo – ker sta vidva filmarja, vaju vprašam, ali imata namen kdaj napisati leposlovno knjigo?
Valerie: Kot sem že omenila, sem začela pisati v formatu romana. Nisem prepričana, da bom imela čas, da bom kdaj ponovno osvojila ta tip dolge pripovedi – čeprav ga obožujem. Pravzaprav sem porabila precej časa, da sem svoje pisanje zreducirala na kratek, hrustljav pripovedni slog scenarija. Precej drugačen je. Film (zato scenarij) je predvsem vizualni medij, včasih z zelo malo dialoga (v primeru Rest In Pain). Tako je naloga scenarista, da ustvari vidno izkušnjo. Seveda je utelešenje tega nemi film, ki sva ga z Mikom izkusila, ko sva skupaj ustvarila The Case of Conrad Cooper.
Mike: To je na mojem seznamu stotih stvari, ki jih želim napraviti v življenju – ko bom imel čas. Mogoče bo moralo počakati, da se upokojim.

Kakšen je videti vajin tipični delovni dan?
Valerie: Zgodaj vstanem. Kava, nahranim mačko, si zamislim delo čez dan, računalnik. Najprej preverim mejle. Potem odprem projekt(e) na seznamu za določen dan. Pišem kot zmešana – bodisi scenarij bodisi marketinško orodje. Zbudi se mož. Poljubim moža. Še več kave. Nazaj na delo.
Mike: Težko rečem, ker imam tudi redno službo. Odvisno od tega, kolikor sem na voljo, a če sem zelo navdušen nad projektom, potem se moj delovni dan z lahkoto prevesi v delovno noč. Tudi časovna razlika med Švico in Los Angelesom je velika prednost za mojo scenaristično in filmsko strast.

Kako se je po vajinem mnenju spremenila filmska industrija? Kako lahko kot filmski režiser in/ali scenarist uspeš danes?
Valerie: Tradicionalna pot pisanja nenaročenega scenarija in poskusov njegovega trženja je, kar zadeva mene, bolj kot ne stvar preteklosti. Pisec se mora danes bistveno bolj truditi, da bi bil film narejen. Moj mentor mi vedno pravi: potrpi, najdi dobrega producenta in režiserja, s katerima lahko delaš, bodi producent, sprejmi zadolžitve, ostani za mizo. Očitno je precej laže narediti svoj film. Če imaš dober scenarij (kar je najpomembneje), potem je tu tehnologija, potem so tu možnosti financiranja in toliko ustvarjalnih ljudi je pripravljenih priskočiti, če je projekt zares dober.
Mike: Lahko mi rečeš, da sem oportunist, ampak jaz vidim vedno več ustvarjalnih načinov, kako vstopiti v filmsko industrijo. Vsakdo z odlično idejo lahko dobi nekaj sredstev (morda ne na tradicionalen način), da to idejo uresniči. Za pisce je drugače. Dobro pisanje je resnično umetnost in kot vsako umetnost jo moraš osvojiti – tako da nenehno vadiš. Pisec piše in piše in piše. Ampak zunaj je toliko idej ali pa v rokah piscev, ki jih zavarujejo, namesto da bi jih poskušali prodati. Nekateri pravijo, da morajo zaščititi idejo pred krajo. Ja, dokler je to zgolj ideja – a v primeru, da imaš resnično močan scenarij – zakaj bi jo jaz (kot filmar) ukradel, namesto da bi sodeloval s fantastičnim piscem? To je zmaga za obe strani.

Kakšna je po vajinem mnenju vloga filmskega pisca ali režiserja? Zabavati občinstvo ali ga izobraževati?
Valerie: Mnogi odlični režiserji pišejo svoj material ali pišejo v sodelovanju z drugimi. Zame je to najboljše. Glede na to, da sem nagnjena k domišljanju in vizualizaciji vsakega lika in prizora in da režiram, mi je težko pisati, ne da bi do neke stopnje režirala. Pri Rest In Pain sva vključila barve, vzdušje in celo glasbo. Vse to postanejo pomembni deli zgodbe, ne da bi omejevali režiserjevo ustvarjalnost, ampak kot morebitna odskočna deska za režiserja, da razširi najino idejo in pride še z boljšimi. Smo v čustvenem poslu, zato mislim, da moramo zabavati, a zame to pomeni ustvarjanje likov in zgodb, ki dajejo misliti, ki gledalca potegnejo iz cone udobja in ga prislijo, da premisli kakršne koli vnaprejšnje predstave. To je resnično pripovedovanje zgodb, ker ostane s tabo še dolgo potem, ko zapustiš kino.
Mike: Režiser režira, pisec piše. Če izdelek na koncu samo zabava ali izobražuje, je odvisno od samega projekta. Lahko pa celo zabavaš in izobražuješ istočasno.

Ali obstaja žanr, v katerem bi še posebej rada delala?
Valerie: Vedno so mi všeč trilerji z močno temo. Rest In Pain je malo psihološka grozljivka, malo pa triler. Grozljivka ti nudi možnost, da uporabiš simbolizem, da popelješ gledalca na čarobno potovanje, ustvarjaš nove svetove in raziskuješ možne teme na nore načine. Obožujem tudi komedijo in imam eno, h kateri se nenehno vračam. Nekega dne.
Mike: Resnično imam rad vse, kar te prisili, da se ustaviš in razmisliš.

Kaj je poleg Rest In Pain trenutno še na vajini delovni mizi?
Valerie: Obsedena sem z iskanjem pravega producenta in režiserja, ki bi naredila Rest In Pain. Mislim, da je film, ki bi moral biti narejen. Vsi smo radovedni, kaj se dogaja v glavah serijskih morilcev. Kaj jih žene? Zakaj verjamejo, da je to, kar počnejo, prav in pravično? Scenarij je pravzaprav zamišljen v Berlinu, zato bi bilo snemanje tam fantastično. Zelo sem tudi navdušena nad pilotom za televizijsko nadaljevanko s temačnim superjunakom, ki ga delava z Mikom. Z mislijo o tem se trenutno zbujam. Kot scenaristka in režiserka pa delam tudi na dveh dokumentarcih.
Mike: Ponujati morava Rest In Pain, da bo kmalu posnet. Poleg tega bi z Valerie rad sodeloval pri ideji za TV nadaljevanko o robatem superjunaku. Ob tem v Nemčiji ponujam komedijo o ropu „ThisAbility“, igralska zasedba je določena in skušamo zagnati produkcijo. Če je kaka produkcijska hiša naokoli zainteresirana, lahko vzpostavi stik z mano.

Katere knjige o pisanju za film in režiranju bi priporočala?
Valerie: Story Roberta McKeeja, Save the Cat odličnega pokojnega Blaka Snyderja, The Anatomy of Story Johna Trubyja, 20 Master Plots Ronalda B. Tobiasa, karkoli izvirnega Sida Fielda, The Hero with a Thousand Faces Josepha Campbella, The Writer’s Journey Christopherja Voglerja in The Art of Dramatic Writing Lajosa Egrija (prva knjiga o scenaristiki, ki sem jo prebrala). In seveda The Screenwriter’s Bible Davida Trottierja ter The Visual Mindscape of the Screenplay najinega briljantnega mentorja Billa Boyla.
Mike: The hero’s journey in film Joachima Hammana. Poleg Save the Cat in Story.

Vajin najljubši film je …?
Valerie: Uf. Kako naj izberem med Casablanco, Botrom, Blade Runnerjem, City Lights, Rear Window, Spirited Away in Mementom?
Mike: Memento.

Kakršen koli nasvet za mlade filmarje, ki šele začenjajo?
Valerie: Pojdite na kak filmski tečaj, izposodite ali kupite si iPhone ali kako dobro kamero, ustvarite kratko zgodbo in snemajte. Ne poslušajte nikogar, ki pravi, da ne morete. Nihče nima enake izkušnje kot vi; nihče ne vidi sveta kot vi. Kaj imate povedati? Kakšno zgodbo bi radi povedali? Povejte.
Mike: Nikoli ne vzemite „ne“ osebno, ne postanite negotovi glede tega, kar počnete. Zapomnite si: če vam kdo reče ne, to ne pomeni, da nimate prav. Pomeni samo, da to ni oseba, ki jo potrebujete, da bi uresničili sanje.

Hvala vama!

Leave a Reply