Pogovor z Vincentom Zandrijem

Z veseljem izrekam dobrodošlico Vincentu Zandriju, noir avtorju, svobodnem piscu in novinarju. Njegove knjige vključujejo The Innocent, Godchild, The Guilty (nekaj naslovov njegove serije o zasebnem detektivu Jacku Marconiju), Full Moonlight, Moonlight Sonata, Moonlight Mafia, Moonlight Falls (iz serije Moonlight), The Remains, The Concrete Pearl, Permanence, Scream Catcher, and mnoge druge … Njegova avtorska stran nudi veliko informacij o njegovem literarnem ustvarjanju in novinarstvu, Vincent Zandri Vox pa je njegov blog. Ne pozabite preveriti (in kupiti) njegovih knjig na Amazonu!

Vincent Zandri

Vincent Zandri


Pozdravljen, Vincent – nam lahko s svojimi besedami poveš kaj malega o sebi?

Zdravo. Saj si že ti v redu razložil vse o Vincentu Zandriju v čudovitem uvodu. Dodam lahko edino, kako zelo obožujem potovanja, tako na nalogah kot zgolj iz lastne radovednosti. Imam magisterij iz pisanja, dvigam uteži, pijem pivo, kuham fantastične večerje in igram na bobne.

Lahko bi rekla, da ti je uspelo – s pisanjem si služiš kruh. Si svobodni novinar in objavljaš romane in kratke zgodbe. Kako ti je uspelo?
Nikoli nisem imel občutka, da “mi je uspelo” v smislu limuzine s šampanjcem z ledom na zadnjem sedežu. Seveda si s pisanjem služim kruh in kar je še bolj gotovo, veliko tega kruha zaslužim s svojo prozo. A nikoli se nisem mogel pogledati v ogledalo in si reči: “Vincent, ratalo ti je!” Mislim pa, da tega tudi ne bom mogel narediti, saj hočem vedno narediti več. Morda bo zvenelo kot kliše, a da sem lahko lepo zaživel od pisanja, sem delal karseda trdo in pametno. Še vedno delam šest dni na teden, včasih tudi sedem, če je treba. To je izjemno težko za odnose, a v osnovi je pisanje umetnost in umetnost ni nekaj, kar si želiš početi, ampak moraš početi. Svoj odhod vidim nekako tako, kot je odšel Robert B. Parker, ki ga je žena našla z obrazom na pisalnem stroju. Moj oče je iznenada umrl, ko je obuval svoje delovne škornje. Meni je to okej.

Plusi in minusi svobodnjaštva?
Plus: svoboda, da pišeš in potuješ kamor koli si želiš (pa tudi, da nimaš šefa in da lahko dolgo spiš, če si prejšnji večer spil preveč vina).
Minus: plačilo v roku.

Kot svobodnjak moraš skočiti, ko se pojavi priložnost, potem moraš stlačiti noter svojo prozo, objaviti blog in celo jesti in spati – imaš kak poseben urnik, običajen delovnik?
Na vsak način. Vstajam precej zgodaj kot vsak fizičar Skuham si kavo, sedem in pišem. Če sem na nalogi, grem na teren s kamero (Canon Rebel), konec dneva pa spišem zgodbo in se poigram s fotkami. Trenutno pa 90 odstotkov časa pišem prozo in deset odstotkov novinarskih prispevkov, tako da mi gre večino dneva za pisanje 2000 novih besed in nekaj lažjega urejanja.

Imaš kak poseben obred?
Skušam se izogibati tem stvarem, saj so obredi pravzaprav cone udobja. Najboljše je, če se navadiš delati na krajih, ki niso tako zelo udobni. Na krovu bolniške ladje, privezane v afriškem pristanišču, v amazonski džungli s tako otečeno nogo, da ne moreš sezuti škornja, v Moskvi nekega mrzlega, temnega zimskega jutra ali pa v dnevni sobi svojega stanovanja, kjer sin igra video igrice nekaj metrov stran.

Roman ali kratka zgodba – katera te pri pisanju najbolj zadovoljuje?
Če začutim v sebi, da moram napisati super kratko zgodbo, potem sem višje od zmaja, ko je končana. Če mi čreva pravijo, da moram napisati roman, potem sem srečen kot hudič, ko je prvi osnutek pod streho, kot pravijo. Ponavadi grem ob zaključku dolgega projekta v posteljo in si privoščim dolg spanec. Potem grem ven na par pijač. Vzamem si kak dan ali dva prosto, potem pa začnem kaj novega, medtem ko pustim, da osnutek odleži in vzhaja kot štruca kruha.

Kaj ti pomeni pisanje? Ga vidiš kot poslanstvo, smisel življenja ali kot način, kako se izraziti in zabavati ljudi?
Vse našteto, a za moške in ženske, ki to počnejo najboljše … avtorje, ki si jih bomo zapomnili … je to skoraj kot duhovniški poklic. Spomnim se, ko sem direktno s faksa delal pri očetovem gradbenem podjetju, kako nisem sodil tja. Kot študent sem se zafrkaval s pisanjem, potem pa me je, komaj dvajsetletnega, zadelo, da bo moj poklic – pisec. Bil sem v Benetkah, stal sem na Rialtu in gledal čolne, ki so pluli pod marmornatim mostom in zadelo me je kot kladivo. Tisto jesen sem začel delati za lokalni časopis kot svobodni športni novinar. Moja kariera je vzcvetela is the skromnih začetkov.

Kot novinar moraš za svoje zgodbe precej raziskovati – je pri tvoji prozi kaj drugače?
Da sem novinar, je definitivno koristilo moji prozi, da nočem biti romanopisec iz naslanjača. Če se moj roman dogaja v porevolucionarnem Egiptu, potem lahko staviš, da bom raziskal porevolucionarni Egipt. Kar se zgodi v resničnem življenju, se pogosto spremeni v prozo v romanih. Vedno lahko ugotovim, kdaj pisec ni bil v krajih, ki jih poskuša opisati. Je plosko, brez globine in avtentičnosti.

Si kdaj pisal (ali razmišljal, da bi pisal) za film, gledališče ali teve?
Napisal sem par scenarijev. Pravkar pišem scenarij za kratek film po svoji kratki zgodbi Pathological. Ne gledam televizije, zato ta ne pride v poštev, v gledališče pa tudi ne zahajam, čeprav bi rad poskusil dramo. Imam novega agenta za film, ki trenutno nekaj načrtuje z The Remaind, ki je moja uspešnica vseh časov. The Innocent so skoraj kupili pri Dreamworks, a v tem poslu skoraj pravzaprav ne šteje.

Če ne bi bil pisec, bi …?
To vprašanje mi je všeč. Mislim, da je isto vprašala Dorothy Parker Hemingwaya v petdesetih, odgovoril ji je: “Bil bi beli lovec v Afriki.” Kako romantično. Mislim pa, da bi sam postal resni fotograf in bi verjetno pokrival vojne. Tehnično gledano sem fotoreporter in poročal sem že iz nekaterih precej kosmatih območij božje Zemlje, a je v primerjavi to postranska zadeva.

Kako ti družabni mediji pomagajo pri promociji tvojega dela in vzdrževanju stikov z bralci in kolegi pisci?
Na začetku so nepogrešljivi. A ko mine nekaj časa, postanejo bolj pasivno agresivno orodje za širjenje informacij o novih knjigah in posebnih ponudbah. Zdaj se bolj osredotočam na izgradnjo seznama naročnikov, zato bi rad tvoje bralce spodbudil, da se naročnijo na moje mesečne pisemske novice na vazandri@aol.com ali obiščejo www.vincentzandri.com.

Kdo so tvoji literarni heroji?
Preveč, da bi jih našteval. Na kratko pa: Ernest Hemingway, Max Frisch, Andre Gide, William Kennedy, James Crumley, Robert B. Parker, Charlie Huston, Boston Teran, Martha Gelhorn …

Kaj imaš trenutno na delovni mizi?
Pišem drugega od trilerjev o Chaseu Bakerju. The Shroud Key, prvemu iz serije, je šlo precej dobro, zato sem se odločil, da spišem še enega. Pravkar sem se tudi vrnil iz Italije, kjer sem na novo napisal svoj zadnji veliki (400 strani) literarni triler, The Breakup. Pravkar sem tudi zaključil Moonlight Weeps, najnovejši del sage o zasebnem detektivu Dicku Moonlightu po Moonlight Sonati.

Kaj bi svetoval mlademu piscu?
Beri, piši, ponovi. Potuj in ostani samski, saj boš tako moral vzdrževati samo sebe. Garaj, kolikor moreš in potem garaj še bolj. Garanje se na koncu poplača. Kot je nekoč rekla moja kolegica Liz Potgeiter, da “se moraš naučiti zanimivo pisati o čajni vrečki”, če bi bil rad uspešen svobodni novinar in pisec.

Najlepša hvala, Vincent!
Hvala tebi.

Leave a Reply