Slovenski pisatelj

Tri dni pred koncem lanskega leta sem v javnost dal kratko zgodbo Tri dni do konca sveta – zadevo sem spisal pred poletjem kot prvo izmed zgodb iz nastajajoče knjige Ne poskušajte tega doma, potem pa sem se odločil, da imam dovolj jajc, da jo obesim na ta blog. Prijateljem in znancem sem ves vzhičen poslal link in povabilo, da jo snamejo v svojem najljubšem formatu, jo preberejo in mi po možnosti napišejo stavek ali dva o tem, kakšna se jim je zgodba zdela.

Dobil sem precej prizanesljive tri ali štiri odzive (če seveda odštejem mnenje svojega najhujšega kritika, s katerim si delim zakonsko posteljo, in svoje mlajše kopije, ki pa itak umira od smeha ob misli, da njegov foter piše “črtice”, čeprav nima košatih brkov in … tuberkuloze).

Naslednja (logična) poteza se mi je zazdela, da bi besedilo poslal … štiridesetim posameznikom, ki se tako ali drugače ukvarjajo s knjigo: v sporočilo pripnem .mobi in .pdf in jih poprosim, da me brez milosti raztrgajo.

Tuji pisci, s katerimi se pogovarjam na tem blogu, se eksplicitna podpirajo in medsebojna promovirajo, kar me fascinira. Pri meni gre seveda za bistveno drugačno situacijo – stari prdec, ki se na pragu štiridesetih spomni, da bi tu pa tam lahko kaj napisal, se seveda ne more meriti z uveljavljenimi slovenskimi pisatelji (pa tudi samostalnik pisatelj ne gre preveč k mojemu imenu, recimo, da mi je ljubši izraz pisec, ki dejansko opisuje del tega, za kar prejemam plačo).

Ker gre za precej zaposlene ljudi, ki se poleg pisanja ubadajo še s čim drugim, sem bil presenečen, ko se jih je odzvalo štirinajst. Odzivi so bili različni: od mnenja, da je zadeva v redu in primerna za objavo pa do čisto kategorične zahteve po temeljitem premisleku, učenju pravopisa in nujni predelavi pripovedi, par pa se jih je opravičilo, da zaradi obilice dela ne morejo prebrati in podati mnenja.

Izkušnja je bila izrazito pozitivna. Slovenski pisatelj nikakor ni zatežena oseba, ki odrezana od resničnega sveta nekaj filozofira v svoji čumnati, ampak je človek, ki zna neznanemu padalcu posvetiti nekaj svojega dragocenega časa in mu dati tak ali drugačen nasvet, s katerim (če ga sprejme ali ne) lahko malo zraste.

Tukaj bi se rad zahvalil naslednjim ustvarjalcem (upam, da se bo seznam še razširil): Manca Košir, Branko Gradišnik, Boris Kolar, Marjan Pungartnik, Zdenko Kodrič, Andrej E. Skubic, Miha Mazzini, Feri Lainšček, Brane Mozetič, Darko Žlebnik, Dušan Čater, Dušan Dim, Andrej Blatnik in Metod Pevec. Iskrena hvala za povratne informacije, s katerimi sem nekolikanj zrastel v zadnjem mesecu.

Leave a Reply