Tri dni do konca sveta

Sin me je zadnjič zasačil in flagrante: Kaj te delaš, ata?
Z rokami panično zakrijem zaslon, na katerem je poganjal tekst. Pišem, pravim.
Kaj te pišeš?
Zgodbo … priznam, ker mi v tem trenutku razen resnice ne pade nič na pamet.
Zgodbo? (Bruhne v neutolažljiv krohot.) Pa nea moreš zgodbe pisat!
Očitno ne ustrezam njegovi predstavi o strpinčenem avtorju, ki s cankarjanskimi brki in hladno kavo na mizi praska besede, s katerimi materializira … kaj pa vem, bolečino. Ampak okej. Dobil me je in priznal sem.
Spodaj je odlomek zgodbe Tri dni do konca sveta (prva iz knjige zgodb, ki jo pripravljam v okviru založniške dejavnosti pod imenom Radikal):

Vsak večer ista pesem … Foter se od nekod privleče nadevan ko marija, se nasloni na zvonec in zraven tuli, da ja cela bajta čuje, da je gospod prišo domov in ko ga mati končno spusti noter, skoči na njo, pa ona nazaj pa oba nad mene … Še enega vikenda v tej norišnici ne bom preživel …
Odpri, stara, fse vem, jebemti! ODPRIIII!!!
Kaj se dereš, tele staro, bi rad celo hišo zbudo, alkaj?! Kaj veš? Kaj veš?!
FSE, PIZDA TI MATERNA! ODPRIIIII!
Foter misli resno in vsako besedo podčrta s krepko brco v vrata, da je čudež, da so sploh še cela.
Primi, prosim Mikija. Njegove drobne roke stisnejo stranice škatle, v katero sem očitno zbasal več kot gre not, sam pa odgriznem dva kosa selotejpa in ju potegnem čez razpoko.
K-khaj maš v ška-škatli?
Življenje, Miki … Pobožam ga po glavi. Moje življenje.
Kaj mu te naj rečem? Da sem spokal stvari, da odhajam, ker ne morem več prenašat teh dveh idiotov in ga puščam samega v ludnici? Hvalabogu zaenkrat še ne všalta kaj dosti, ampak ga bota že zjebala pravočasno, takot sta Žarkota – omnia vincit amor!
Če mi nea odpreš predn rečem keks, bom razbil vrate, pol pa še tebe pa tvojga pankrta!!!
Tvoj pankrt sem jaz … Dvajset let nazaj: nevihtna noč, foter obrne pirček preveč, zato vijuga s službenim kombijem po cesti od roba do roba, oči mu lezejo skupaj, zaspi samo za sekundo … Kombi se zrola s ceste v jarek, pristane na strehi in foter pokasira pretres možganov. Če spajtla danes glažek al pa dva al pa tri preveč, potem zganja take, da ni za nikamor.
Kar je takrat ostalo od kombija, ni vredno omembe na prvi strani moje zgodbe.
Tistih par tednov na intenzivni negi je blo več ko dovolj, da je mati spoznala zdravnika, ki je obdeloval fotra. Dobro spoznala.
Okej, jasno je, da je – kar koli že je – počela vse samo za to, da bi se fotru v času bivanja v bolnici godilo karseda fajn. Vsak dan ga je prihajala razvajat z raznimi drobnimi malenkostmi, “saj gospod doktor ne bo mel nič proti” … Česar pa foter ni vedo – in zato ni mogo met nič proti – je to, da je mati začela tudi gospoda doktorja razvajat, sprva pred al pa po obisku, potem pa tudi večkrat na dan … In večkrat na noč. Od tod njen pankrt.
Šla je celo tak daleč, da mi je dala njegovo ime – Karel – in vedno vsem govorila, da “bo zdravnik, ko bo vlki”.
Fotra grize dejstvo, da je vse bolj ko ne res in, kar je še hujše, da to vejo vsi … Njegovi pivski kolegi, šef, prijatli, sovražniki in odcvetele kelnarce, ki si jih tu pa tam privošči: Čuj, kak pa kaj TVOJ Karlek? Je še vedno tak pridn? Kaj bo res zdravnik, ko bo vlki?
Bo kurac, pravim jaz – zjebal sem jih vse po spisku. Namesto na medicino sem se tri dni vozo risat na likovno akademijo in nardil sprejemne, ker sem pač želel postat slikar, jebiga.
Iz predsobe se znova zasliši zvonjenje, tuljenje in brcanje, jaz pa zgrabim svojo škatlo in pomežiknem Mikiju.
Pa daj, odpri mu že enkrat, da ne bo celega naselja zbudo! Pa kdo bo to poslušo?!
Foter in mati sinhrono zapojeta TI PA TIHO!!! Ko bi bla vedno tak uglašena … V tistem foter svinjsko zakruli pred vrati – po mojem bom moral prav pazit, da ne bom v kaj zagazo, ko bom stopal ven – mati pa prigrmi v sobo ko tank.
Pa kaj se ti sploh vsajaš, šmrkavec? Tiho maš za bit, pa rajši študiraj! Letos še nisi enga izpita naredo!!
Mati, šolsko leto se je začelo pred tremi mesci, okej?
Škatlo parkiram nazaj na mizo in počasi sežem po lepilnem traku.
Kaj me briga! Študiraj al pa idi delat! Odloči se!
Raztegnem trak in ga vtaknem med zobe.
Al pa v vojsko! pritegne foter.
Pa daj, kdo je te tebe kaj vprašo?! Niti foter mi nisi, pizda, nea se mešaj!
Mati popizdi in mi začne nekaj mahat okoli glave.
PA KAK TI GOVORIŠ PRED MALIM, JEBEMTI!!!
Trak se mi skravžla v rokah, zato ga potegnem še pol metra, ga hitro pregriznem in ji ga prek ust ovijem okoli glave. Medtem ko se poskuša osvobodit, pograbim škatlo in se zmuznem v predsobo. Mati se reši, še preden dobro stopim v teniske in njene pesti začnejo deževat po mojem hrbtu.
To si takaltak vse TI kriv! Zaradi tebe se kregamo!! Pa Miheca si tud že čisto pokvaro!!!
Jaz nisem nobenga pokvaro, Miki ma samo to, česar vidva nimata – PAMET!!
NEA MI ŽALI MALEGA, JEBEMTIMATER, ZA NJEGA FSAJ VEM, DA SEM GA JAZ NAREDO!!!
Kam te greš zaj? Kaj maš tu not? Čuješ?!
Saj nea vem, al naj se smejem al jočem, ampak vsaj obut se mi je uspelo. Obrnem se s hrbtom proti materi, naslonim škatlo na koleno in odklenem vrata.
Samo ti idi, vun tem zaklenla, boš ti že vido, proklemanski pubec!
Pa kaj ti res nič ne kapiraš? Grem! Nea me rabiš zaklenit, KER ME TU VEČ NEBOTE VIDLI! Drži se, Miki, ADIJO!
Čez materino ramo mu pomežiknem in Miki mi pomaha, medtem ko stoji ko kup nesreče med vrati sobe, da me zaboli srce … Mimo fotra se prerinem na hodnik – ne da bi stopo v kozlanje, mati pa še kar najeda (Kam? Glej, kolk je ura! Barabe hodijo f takem cajtu vun! Joža to si fse ti kriv, ko si mu fse pusto pa po gostilnah si ga vlačo!), ampak jaz samo skimam z glavo in se spustim po stopnicah proti svobodi, lajanje starih dveh pa se počasi razblinja v tišino …
Hrošček me čaka zunaj – odprem vrata in počim svojo škatlo na sovoznikov sedež, sedem za volan in obrnem kluč …
Načrt je bil preprost – 1. nardit izpit za avto (obklukano), 2. nardit sprejemne (obklukano) in 3. podret punco do konca leta, drugače bo konec sveta. Do takrat so še trije dnevi …

Leave a Reply