WikiFreaks: Skupaj lahko dosežemo nepredstavljivo

vozicki
Z roko si obriše potno čelo, se nasloni na lopato in za trenutek – svetloba je prava, kot je pravi – svoje modre oči usmeri v daljavo. Malo še potrpi. Saj boš spal kasneje.

O, ne – tam je še morje nogavic, spakirati jih mora. Ni še končal, ko že trobi smetarski avto, Borut, kje si?! Zdrži osem ur, potem te odložimo na tržnici, buče gnijejo, veš … Tu imaš rokavice, žulji se ti delajo.

Ne, ne, časi so taki, da je treba brez rokavic … Borut, Super Borut, zmoreš. Na vrhu si bil sam, zdaj si med nami, z nami in mi smo s tabo … Skupaj! Skupaj lahko dosežemo nepredstavljivo. Celo tisti, ki so te brcnili z osamljenega vrha v globino, te podpirajo. Privilegij, Borut … Skupaj! V dobrem in slabem!

Zapoje še My Way (ne Our Way?), požanje aplavz, čestitke in – kar je najpomembneje – največ glasov.

Skupaj … moj kurac!

* * *

Rdeči, črni, beli, … V vedno manj moji državi smo obsedeni z barvno teorijo. Trenutno najbolj trendovska je siva. Združeni nad sivo ekonomijo. Boj za zajezitev sive ekonomije. Novi kup floskul, s katerimi se znova onesnažujejo bele strani časopisov in spletnih strani, naša prihodnost pa je vedno bolj črna.

In potem so tu še “rime” – Vklopi razum, zahtevaj račun!

Kadar je kreativna vlada, pride preverjeno iz vsega skupaj vsakič nova pizdarija. Smo jezni? Smo. Smo lahko še bolj? Smo! Kam bomo to jezo vložili?

Kar je v zadnjem času razjezilo – ne, razpizdilo – mene, je primer ljubljanskega gostinca Enesa Musića, ki je pred vhodom v svojo gostilno na tabli objavil vabilo vsem, ki si ne morejo privoščiti toplega obroka, naj brez zadržkov vstopijo. Lepa gesta. Ogromno hrane se zmeče stran, nekomu pa bi vsaj za nekaj ur napolnila želodec.

Gostinec s sočutjem do bližnjega je, po besedah zaposlene, nekatere sestavine dobil brezplačno, k temu je dodal svoj čas, znanje in trud, da je pripravil okusen, krepčilen in na oko lep obrok. Nekdo ga bo hvaležno pospravil. Tu pa nastane problem.

Gostinec mora sestavine in svoj čas, znanje in trud zaračunati, in od tega plačati državi, kar ji gre. Tej isti državi, ki je ustvarila okolje, v katerem si ljudje ne morejo privoščiti hrane. Smisel obstoja podjetja (tudi omenjenega gostinca) je reševanje problemov. Država ustvarja problem, v tem določenem primeru lakoto. Gostinec ta problem rešuje, država mu pa zdaj povzroča nov problem.

Oziroma ne – hrano lahko vrže v smeti in problema ne bo! Se pravi, hrano vrži stran, človek pa naj potem brska po smeteh, če hoče. Gremo lahko še niže? Tega ne bi naredil svojemu psu!

Vemo, kdo se je znašel v brezizhodnem položaju – ne barabe, ki so kradle, kar se je dalo. To niso bančniki, ki so v veliki meri zakuhali to sranje in se nam zdaj, idiotom, režijo. In ne politiki, ki nimate pojma, kaj delate, namesto z vsebino se ukvarjate s formo in s samimi sabo.

Kdaj se je vedno manj moja država tako oddaljila od mene? Kdaj si se odrekla svojim ljudem? Dovolili smo ti, da si ustvarila nenavdihujoče, depresivno življenjsko okolje, ki ga je zapustila perspektiva, ki nima prihodnosti, ki jo zapuščajo tisti, ki bi stvari še lahko premaknili, če bi nesposobneži, ki jo vodite, imeli toliko soli v glavi, da bi s kratkoročnimi ukrepi potrpeli samo toliko, da si gospodarstvo dejansko opomore, ne pa da ga še bolj potapljate v hektiki, da bi zadovoljili evropske veljake, ki so že zdavnaj izgubili stik z realnostjo. Plačujemo vas, zato začnite opravljati svoje delo!

Dovolili smo vam, da so ljudje lačni! Vam bomo dovolili, da zdaj kaznujete še tiste, ki lačnim pomagajo? Ne bomo, pizda vam materina! Ste pomislili, da bi spustili lačne v parlamentarno menzo in jim odstopili topel obrok, ki ga sicer napol zastonj dobivate “predstavniki ljudstva”? Niste, ne?

Človek je socialno bitje. Da človek pomaga človeku, je nekaj najbolj naravnega. Ko nastopi naravna katastrofa, stopijo ljudje skupaj in rešuje življenja in imetje svojih bližnjih. Ko nekomu zgori hiša, stopijo ljudje skupaj in mu pomagajo. Ko nekdo od zunaj napade našo državo, jo skupaj branimo. Tako je že tisočletja, in tega ne boste spremenili, zapomnite si!

Ko sprejemate nove zakone, pomislite na to, kako omogočiti, da si ljudje med sabo pomagajo vsaj na edini naravno sprejemljivi podlagi, ki jim še ostaja, na podlagi blagovne in storitvene menjave, ki ne vključuje denarja – ljudje ga nimajo več.

Naj zaključim z (vsaj za mojo kmečko pamet) vsebinsko podobnim primerom iz ne tako oddaljene preteklosti: tovariš Borut je med svojo predsedniško kampanjo opravil 281 ur prostovoljnega dela, 93 ur se je na ta dela vozil in 54 ur oddelal v brigadi – “SKUPAJ lahko dosežemo nepredstavljivo”. Je za svoje delo izstavil račun? Je odvedel državi, kar je državnega? Ga je kdo prijavil zaradi dela na črno na Inšpektorat Republike Slovenije za delo? Ga bo zdaj? Kako boste to pokomentirali, Stojan Glavač?

“Besede so moje orožje – še bom udaril!”

Leave a Reply