Zadnja želja

Predstavljam odlomek četrte zgodbe iz knjige v nastajanju Ne poskušajte tega doma – uživajte … :)

Daj, zaveži, ji rečem po vsaj stotem poskusu, da bi si pravilno zavezal kravato. Prosim …
Obrni se, odvrne in spretno zaveže zanko.
Ti si še vedno v gatah?
Hlačkah, me popravi.
Ti si še vedno v hlačkah?
Medtem ko si se ti zajebaval z vozlom na kravati, sem jaz zrihtala oba otroka …
Okej, okej … Saj nea skušam bit pametn, ampak mati bo spet zatežila, da vedno zamujam in da se v nobenem pogledu ne more zanest na mene – razn seveda na dejstvo, da se ne more zanest na mene in da sem isti ko stari … Pa še on bo danes točn ko švicarski sir, se nasmehnem, da bi skril živčnost, ki v meni raste iz sekunde v sekundo.
Zapustim kopalnico in grem v spalnico po suknjič. Mala se obrača pred ogledalom, da mi gre na smeh, pubec pa iz predsobe zavpije, naj mu kdo zaveže vezalke.
Do začetka je še dobre pol ure, zato ženin Gremooo! vsaj malo sprosti napetost.

Mati že stoji pred blokom. Skoraj negibno, le z glavo komaj opazno očitajoče kima. Ustavim in žena se brez besed presede k otrokoma na zadnji sedež.
Saj sem vedla, da bomo pozni … Mati posmrkne, se namesti na sedež s torbico na kolenih in se z dvignjeno brado zazre skozi stransko šipo. Nikdar ji ni treba vložiti pretiranega truda, da v meni zbudi slabo vest.
Dober dan tudi tebi. Priveži se.
Pa kaj, naj odletim skoz šipo … Zdaj tak nimam vec nikoga. Saj so mi pravli, boš ti že vidla tvojga Stankeca … Zdaj pa je moral it še stari … Iz torbice izkopa robcek in z vso mocjo zatrobi vanj.
Oko mi pristane na ogledalu. Žena se zadaj z dlanjo pred usti oglasi Moje sožalje in komaj zadržuje smeh. Nagnem se čez mater in ji zapnem varnostni pas. Samo ena je, mama!
Foter je bil sprevodnik. Mislim, to je vse, kar je v življenju dosegel. Cele dneve se je vozil z vlakom gor in dol po moji deželi in ta služba se je dobesednp zažrla v naše življenje. Kadar je govoril – kar je bilo sicer sila redko – je vedno znal v stavek nevsiljivo vplesti podobo vlaka: Ta svet je ko drveči vlak brez strojevodje …, Ta in ta je totalno iztiro …, Ta vlak si pa, sine, žal zamudo!
Celo zvenel je kot vlak …
Eh, za njega je mogoče tak še najbolše …
???
Mati, kaj govoriš bedarije …?
Zdaj je fsaj rešen fseh skrbi. Jaz bi tud najrajš šla za njim, reče in se zazre skozi okno. Z ženo se spogledava v ogledalu in skimava z glavo. Do pokopališča ne spregovorimo več niti besede. Tišino parajo zvoki gejmboja z zadnjega sedeža.

Parkirišče je zapolnjeno, ker ravnokar poteka še en pogreb. Naredim se, kot da nisem slišal materinega očitka, da smo zaradi naše zamude ostali brez prostora, in jih odložim pri vhodu v mrliško vežico. Parkiram kak kilometer dalje in se nazaj odpravim peš. V gneči pred vežico zaznam peščico sorodnikov, ki so prišli na očetov pogreb, in pa večje število neznanih žensk različnih starosti. Nimam pojma, kaj iščejo tu, in ko se prerivam med njimi, da bi prišel do krste, kjer že stoji mati in žena z malima, me gledajo, kot da sem vsem po vrsti pojedel puding. Vežice z žarami stojijo v ravni vrsti kot vagoni. Očetova je zjutraj še samevala, zdaj pa se je pred njo trlo žensk vseh oblik in starosti.
Mater, so ludi brezobrazni, sikne mati in se začne s komolci prerivati med njimi, da bi še enkrat preverila, ali so sveče in venci brezhibni. Če bi bil zakaj, bi jim reko, naj se spravijo na svoj pogreb!
Kaj pa, če so?
Mati obstane pred šipo in znova pritisne robček na nos.
Kaj? me vpraša, ne da bi odvrnila pogled.
Mislim, mogoče so … na … saj veš, svojem pogrebu …?
Z očmi se sprehodim po obrazih žensk, ki so vse po vrsti … No, nobeni ne bi mogel reči, da je neprivlačna. Niti tistim, ki so se nehale truditi, da bi skrile dejstvo, da so že kar nekaj časa na svetu. Drugače pa širok izbor – različno stare, različno grajene, za vsakogar nekaj.
Simpatična, drobna, kodrasta lepotička s čelom na rami stoji na sredi in me gleda naravnost v oči. Ko se mi nasmehne, me žena vprašujoče pogleda. Zmigam z rameni in punci vrnem nasmeh. Izplava iz gruče in se mi približa.
Vi ste Stankotov … mislim, pokojnikov sin? Pokojnik ji ni šel zlahka z jezika.
Stanko mlajši, pokimam in ji ponudim roko. No, samo Stanko – starejšega ni več, popravim.
Judita, reče. Pokojnik … Stanko mi je pravil o vas.
O nas? Misliš, o meni?
O tebi, pokima. Kaj je pripovedoval o meni? In kaj je ona njemu, da ji je pripovedoval o meni?
Ne skrbi – o tebi je vedno govoril samo najboljše.
Oči se mi zasolzijo. Nekomu je o meni govoril samo najboljše, medtem ko je meni vseskozi težil zaradi neuspehov v življenju.
In vidva? S prstom skačem z nje na žaro in nazaj.
Midva? Jaz sem njegova …, se obotavlja. Bila sem njegova zadnja …
Lubica?
Pokima in si obriše solzico.
Uide mi smeh. Foter, ki je bil v mojih očeh luzer, nula, puščoba in kaj vem, kaj še vse … z eno besedo sprevodnik, je imel ljubico, ki bi lahko že meni bila hčerka.
Zadnja …?, vprašam
Pokima.
Se pravi, da si ti in vse te … ženske …?
Pokima.
In kje sta se vidva spoznala?
Na vlaku …
Valda.
Tam, kjer je spoznal tudi vse druge. Z roko pokaže proti ženskam.
Moje predstave o starem so se razsule kot ogledalo in vsak košcek posebej se mi je zaril v dušo. Fotrova služba, sprevodnik na vlaku, ni bil plafon njegovih sposobnosti ali pomanjkanje ambicij, ampak enostavno najprikladnejši način, da je prišel do … Ne upam si dokončati stavka.
Midva, nadaljuje, sva se spoznala, ko sem prvič šla z vlakom v Ljubljano. Na sprejemni izpit. Bil je prijazn in mi je cel čas zatrjeval, da bom naredila, da bo to za mene mala malca …
Izkazalo se je, da je bila ona mala malica zanj. Ob začetku študija ga je že povabila v stanovanje, ki si ga je delila z dvema študentkama – na večerjo, ki jo je … on skuhal. Ozrem se proti materi, ki si s posmrkanim robčkom briše odvečno vlago iz oči. Če bi poslušala, kar pravkar poslušam jaz …
On je kuhal?
Res, bil je fantastičn kuhar in neizmerno duhovit človek.
On? Nejeverno pokažem proti žari.
Ko sem ga povabla na večerjo, si nisem niti pod razno mislila, da se bo večer končal, kot se je. S svojimi vici in lazanjo z beluši me je v sekundi spravil v …
Tu ji s kretnjo pokažem, naj neha.
Potem sem mu v zahvalo zaigrala Bachovo suito za čelo št. 1.
Si ziher, da se še vedno pogovarjava o mojem očetu?
Žal mi je, da ga ne poznaš v pravi luči, reče. Jaz sem ga v zadnjem letu – pri meni je bil vsak teden vsaj dvakrat – dobro spoznala …
Zares dobro spoznala, se mi zdi. Pa kaj je videla na njem?
Zunanja lepota je v resnici površinska, nadaljuje. Reko boš, da so to poceni floskule, ampak mela sem cel kup sošolcev, ki jih je blo veselje pogledat, pa so bli vsi po vrsti prazni in na smrt dolgocajtni. Nisem pripravljena umirat zraven nekoga, samo zato, ker pač dobro zgleda.
Kolk si pravzaprav stara?
Dvajset bom.
In si bla zadnje leto njegova lubica.
Točno. In to je blo v mojem življenju daleč najlepše leto, pravi. Mislim, ne razumi me narobe – tu ni šlo za zaljubljenost, alkaj. Šlo je za … popolno doživetje sebe in drugega. Tega se ne da opisat.
Ne? No, meni sicer ni jasno, kak je možno popolno doživet mojga starega, ampak ti si ga v enem letu očitno spoznala bolj kot jaz v 35tih …
Na koncu se je spremenil. Bolezen ga je dobesedno požirala. Telesno in duševno. Včasih me sploh ni vec prepoznal.
Ti si ga obiskovala? Kdaj?
Pred in po obiskih … Ko si bil tukaj z ženo in materjo, sem se vedno pravočasno umaknila.
Res se je zgublal … Tudi nas ni več prepoznaval. Mene je enkrat celo poklical z ženskim imenom. Ne spomnim se več, katerim, ampak mi je v tem trenutku malo bolj jasno vse skupaj.
Zato sem bla prepričana, da ne misli resno, ko me je proso, da … zbobnam vse ostale in jih pripeljem na pogreb.
Pa tukaj je ja dvajset, trideset žensk, pravim in jih preletim s pogledom. Kak si uspela prepričat vse, da so se narisale tukaj?
Niso čisto vse …
Ne?
Ne … Dve sta že pokojni, ena je poročena s kretenom, ki je ne spusti nikamor več, ena pa ga – odkar sta končala – sovraži in noče zanj niti čut.
Lepo.
No, kot sem rekla, sem mislila, da blodi, ko me je proso, naj pokličem vse ženske, ampak potem je izpod pojštra potegno seznam, ki ga je malo prej napisal … Celo nekaj telefonskih številk se je spomno, druge sem poiskala na netu.
In zakaj maš zdaj s sabo čelo?
Zaigrala mu bom …
… Bachovo suito za čelo št. 1, jo dopolnim. Ma saj je prav, da človeku, ki si ga mela rada, izpolniš zadnjo željo.
No, ko sva pa že pri zadnji želji, reče skrivnostno in pogleda naokoli, da bi se prepričala, da naju nihče ne posluša …

Leave a Reply